Court partially allows appeal on maintenance costs statute of limitations and procedural defects.

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v

obsodilnem delu v celoti, v zavrnilnem delu pa za znesek 565.000,00

SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (to je v obsegu, v

katerem tožbeni zahtevek ni zastaran) ter glede stroškov prvostopnega

postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem a

nerazveljavljenem delu (zavrnilni del za znesek 540.000,00 SIT s

pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Zahtevek za povrnitev izdatkov izdanih za preživljanje preživninskega

upravičenca, od preživninskega zavezanca, ima pravno naravo verzije.

Takšen zahtevk zastara v petih letih.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožnici znesek

635.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2002 dalje do

plačila. Višji tožbeni zahtevek (do 1.740.000,00 SIT) je zavrnilo.

Tožnici pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženca v višini

46.250,27 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica

izpodbija prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa

izpostavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega

postopka. Po njenem mnenju ima namreč napadena sodba take

pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, saj sta tako izrek, kot

tudi obrazložitev, nerazumljiva. Prvostopna sodba tako nima razlogov

o tem, za katero obdobje je sodišče priznalo tožnici po 15.000,00 SIT

mesečno in za katero obdobje po 20.000,00 SIT mesečno. Nadalje so si

medseboj v nasprotju razlogi sodbe o tem, ali je prvo sodišče v tej

zadevi upoštevalo toženčevo plačilo zneska 80.000,00 SIT ali ne, saj

prvo sodišče najprej navaja, da znesek 80.000,00 SIT v tej pravdi ni

bil upoštevan, nato pa ga vseeno upošteva. Graja pa tudi odločitev

sodišča, da je plačilo teh 80.000,00 SIT sploh upoštevalo, saj je

bilo to plačilo upoštevano že v sodbi opr. št. P 161/2002 z dne

21.1.2004, ki je bila izdana v postopku zaradi določitve preživnine

za mld. sina pravdnih strank in je bilo torej očitno upoštevano

dvakrat. Nadalje pa obstojijo nasprotja v prvostopni sodbi tudi v

tem, ko sodišče po eni strani ugotavlja, da je zastaranje zahtevka

podano do vključno 31.8.1999, medtem ko njen zahtevek do 28.11.2002

(torej za 39 mesecev) ni zastaran, nakar sodišče tožnici prizna

povračilo potrebnih stroškov le za 37 mesecev. Tožnica se nadalje

tudi ne strinja z ugotovitvijo prvega sodišča, da je toženec v

spornem obdobju za mld. otroka na račun preživljanja karkoli

plačeval. Četudi sodišče šteje za verjetno, da izhaja takšen

zaključek iz pisnega poziva tožnice tožencu, pa tožnica poudarja, da

se ta pisni poziv nanaša na obdobje, glede katerega je prvo sodišče

ugotovilo zastaranje. Mld. sinu pravdnih strank je pristojni organ z

odločbo z dne 22.5.1997 spremenil priimek, zato bi ji prvo sodišče

moralo verjeti, da se je toženec takrat otroku hotel uradno odreči in

je izjavil, da ne bo plačeval zanj. Glede vseh plačil toženčeve

matere pa je sama izrecno izpovedala, da so bila le občasna. Poleg

tega bi moralo prvo sodišče izpovedbo toženčeve matere glede na njuno

sorodstveno razmerje kritično presojati. V kolikor bi ta redno dajala

denar za vnuka, kot je izpovedala, bi imela o tem tudi ustrezna

dokazila. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa je prvo

sodišče posledično tudi materialno pravo napačno uporabilo. Prvo

sodišče pa tudi ni odločalo o zahtevku tožnice za povračilo

separatnih stroškov za pristop na glavno obravnavo dne 22.10.2003,

katere je pravočasno priglasila. Pa tudi sicer se tožnica pritožuje

tudi zoper stroškovni del odločitve, saj je zaradi nejasnosti glede

tožbenega zahtevka nejasen tudi njen uspeh v tej pravdi. Glede na vse

navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu

tako spremeni, da določi mesečno toženčevo obveznost v višini

20.000,00 SIT ter tožencu naloži povračilo njenih pravdnih stroškov,

podredno pa predlaga razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve

prvemu sodišču v novo sojenje. Obenem zahteva tudi povračilo stroškov

pritožbenega postopka.

Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril in predlaga, naj jo

pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške

odgovora na pritožbo.

Ravno tako iz vseh pritožbenih razlogov se zoper prvostopno sodbo

pritožuje toženec. Strinja se sicer z ugotovitvijo sodišča o delnem

zastaranju tožbenega zahtevka, ne strinja pa se z nadaljnjimi

ugotovitvami sodišča, ki so po njegovi oceni zgolj hipotetične in

nimajo nikakršne dejanske ali pravne osnove. Tako prvo sodišče le

približno oceni, da naj bi bile potrebe otroka enake v preteklem času

kot v tekočem času, kar pa seveda ni res, saj potrebe otrok z leti

naraščajo. Prvo sodišče tako zmotno kot potrebe otroka za obdobje, ko

ta še sploh ni bil v šoli, upošteva tudi razne šolske potrebščine.

Toženec prvostopnemu sodišču tudi očita, da je podatke preprosto

pobralo iz pravdnega spisa P X/Y, zaradi česar je ostalo dejansko

stanje nepopolno in tudi napačno ugotovljeno. Po njegovem mnenju pa

so ugotovitve prvega sodišča tudi kontradiktorne, ko po eni strani

ugotavlja, da je njegova mati v njegovem imenu plačevala tožnici za

preživljanje mld. sina, drugič pa ne ve več, v čigavem imenu je

toženčeva mati plačevala. Prvo sodišče pa je vendarle ugotovilo, da

je toženec tožnici za sina nekaj plačeval, pri čemer pa ni

ugotavljalo, koliko. Ne le glede potreb otroka, tudi glede prihodkov

obeh staršev ostaja dejansko stanje povsem neugotovljeno. Sicer pa so

zaključki sodišča tudi kontradiktorni in se sodba sploh ne more

preizkusiti. Toženec zato pritožbenemu sodišču predlaga, naj napadeno

sodbo tako spremeni, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno pa

predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje

v novo sojenje.

Tudi tožnica je na toženčevo pritožbo odgovorila in predlaga njeno

zavrnitev. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do

zaključka, da je v obeh pritožbah uveljavljani pritožbeni razlog

absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.

odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04

- drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) podan. Iz ugotovitev prvega

sodišča je sicer vendarle mogoče razbrati, da s strani toženca

plačanega zneska v višini 80.000,00 SIT prvo sodišče v tej zadevi ni

upoštevalo (in so v zvezi s tem očitki tožnice neutemeljeni), kljub

temu pa še vedno ostajajo določene nejasnosti v razlogih prvostopne

sodbe o pravnoodločilnih dejstvih, zaradi česar pritožbeno sodišče

sodbe ne more v celoti preizkusiti. Kljub zgoraj ugotovljenemu so

namreč še vedno nejasni in med seboj nasprotni razlogi prvostopne

sodbe o tem, ali in katera plačila toženca je prvo sodišče štelo za

dokazana in jih je zato pri odločanju o predmetnem zahtevku

upoštevalo, kot tudi razlogi o tem, za koliko mesecev je bilo

tožničinemu zahtevku sploh ugodeno. Tako iz prvostopne sodbe po eni

strani izhaja, da je prvo sodišče štelo za dokazana plačila toženca

(oziroma v njegovem imenu njegove matere) v višini 5.000,00 SIT

mesečno v celotnem vtoževanem obdobju, po drugi strani pa sodišče za

16 mesecev ugodi zahtevku tožnice v celoti, torej v vtoževani višini

20.000,00 SIT, sklicujoč se pri tem na dejstvo, da je bilo enkratno

plačilo v znesku 80.000,00 SIT, ki naj bi jih toženec plačal po

vložitvi te tožbe, že upoštevano v preživninski pravdi, in sicer kot

poravnava preživninske obveznosti za mesec november 2002, december

2002 in del januarja 2003. V kolikor je prvo sodišče štelo, da so

mesečna plačila toženca v višini 5.000,00 SIT v celotnem vtoževanem

obdobju izkazana, bi jih glede na takšno ugotovitev moralo upoštevati

v celotnem obdobju, ne glede na plačilo enkratnega zneska v višini

80.000,00 SIT oziroma drugačen zaključek utemeljiti. Nadalje pa tudi

ni jasno, zakaj je prvo sodišče ob obrazložitvi, da je znesek

80.000,00 SIT v pravdni zadevi zaradi plačila preživnine že

upoštevalo kot poravnavo preživninske obveznosti med drugim tudi za

mesec november 2002, ugodilo verzijskemu zahtevku tožnice do vključno

28.11.2002. Zahtevek za plačilo preživnine ter verzijski zahtevek po

133. členu ZZZDR se za isto obdobje namreč ne moreta uveljavljati.

Nadalje iz prvostopne sodbe po eni strani izhaja, da je toženec

dolžan povrniti tožnici stroške za obdobje od 1.9.1999 do 28.11.2002,

kar dejansko predstavlja 39 mesecev, nakar prvo sodišče tožnici

prizna le povračilo za skupaj 37 mesecev. Že navedeni razlogi tako

narekujejo razveljavitev napadene sodbe ter vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Razveljavitev pa narekuje tudi sicer v obeh pritožbah neobrazloženo

uveljavljan, kot tudi po uradni dolžnosti upoštevan (2. odstavek 350.

člena ZPP) pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, saj

je posledično tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355.

člen ZPP). Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je prvo sodišče

pri presoji utemeljenosti toženčevega ugovora zastaranja materialno

pravo zmotno uporabilo. Zmotno je štelo, da predstavlja zahtevek

tožnice uveljavljanje občasne dajatve, vsled česar je zmotno kot čas,

ki je potreben za zastaranje, upoštevalo triletni zastarali rok po 1.

odstavku 347. člena Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01;

OZ). Zahtevek, kot ga je postavila tožnica, in s katerim uveljavlja

povračilo izdatkov, ki jih je imela s preživljanjem otroka, ker

toženec kot otrokov oče obveznosti ni izvrševal, predstavlja namreč

verzijski zahtevek po 133. členu Zakona o zakonski zvezi in

družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 15/76 s spr.; ZZZDR) in ne

uveljavljanje preživnine za nazaj. Verzijska terjatev pa ne

predstavlja občasne terjatve, ne glede na to, da v tem primeru izvira

iz zakonite preživninske obveznosti, zato je potrebno pri presoji

utemeljenosti toženčevega ugovora zastaranja upoštevati splošen, to

je petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Po povedanem je toženčev

ugovor zastaranja utemeljen le za tiste potrebne izdatke tožnice, ki

so zapadli pred petimi leti od dneva vložitve tožbe v tej pravdni

zadevi, torej pred 28.11.1997 in so tako zastarali le vtoževani

obroki za čas od 1.9.1995 do 28. 11.1997, torej 27 obrokov po

20.000,00 SIT, kar znaša skupaj 540.000,00 SIT. Odločitev prvega

sodišča o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi zastaranja je

torej deloma pravilna, in sicer glede tožničinega zahtevka do višine

540.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (344. člen OZ).

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi kot neutemeljeni

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V preostalem delu pa je bilo po obrazloženem potrebno pritožbama

ugoditi ter prvostopno sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvemu

sodišču v novo sojenje.

Ne glede na to, da zaradi ugotovljenih kršitev vseh ostalih

pritožbenih navedb niti ni mogoče preizkusiti, pa pritožbeno sodišče

vendarle opozarja na določena odprta dejanska in pravna vprašanja. Po

oceni pritožbenega sodišča je treba deloma pritrditi tudi toženčevim

pritožbenim očitkom o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem

stanju. Eno izmed odločilnih dejstev, ki jh mora skladno z 133.

členom ZZZDR ugotavljati prvo sodišče, je obseg potrebnih izdatkov,

ki jih je imel tisti, ki jih je zalagal namesto preživninskega

zavezanca. Sodišče prve stopnje je te utemeljilo predvsem s

sklicevanjem na potrebe mld. otroka pravdnih strank, ugotovljene v

preživninski pravdi in je zato dejansko stanje v določeni meri

nepopolno ugotovilo. Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonite

preživninske obveznosti, sicer res nima značaja čiste denarne

obveznosti, zato se vrednost teh izdatkov presoja po času, ko je

terjatev opredeljena kot čista denarna terjatev, to je v času

odločanja sodišča prve stopnje, vendar pa to ne pomeni, da se tudi

sam obseg potrebnih izdatkov za celotno vtoževano obdobje presoja po

razmerah v času odločanja sodišča prve stopnje. Za odločanje o

utemeljenosti verzijskega zahtevka je potrebno ugotoviti obseg

potrebnih izdatkov v času zalaganja, ta pa je odvisen od okoliščin,

ki so sicer odločilne za določitev preživnine. Zato je potrebno tudi

v zadevah zaradi verzijskega zahtevka v prvi vrsti ugotoviti potrebe

otroka v posameznih obdobjih, po drugi strani pa tudi zmožnosti

staršev, o slednjem pa, kot upravičeno opozarja toženec, napadena

sodba nima razlogov.

V ponovljenem postopku bo potrebno ugotoviti tako obseg kot višino

potrebnih izdatkov, ki jih je tožnica glede na potrebe otroka namesto

toženca zalagala za njegovo preživljanje, pri tem pa tudi oceniti, v

kolikšni meri je toženec (upoštevaje pri tem zmožnosti obeh pravdnih

strank in toženčeve dosedanje prispevke k preživljanju) te potrebne

stroške dolžan kriti. Za ugotovitev vseh pravnoodločilnih dejstev pa

bo moralo prvo sodišče v ponovljenem postopku s strani pravdnih

strank predlagane dokaze z zaslišanjem prič tudi sprejeti in izvesti

(v kolikor seveda ne bo ocenilo, da obstajajo razlogi za njihovo

zavrnitev) ter o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločiti na podlagi

neposredne dokazne ocene. Postopanje prvega sodišča, ko je dokazne

predloge z zaslišanjem prič, ki so bile zaslišane v pravdni zadevi

opr. št. P X/Y, zavrnilo iz razloga, ker da so bile zaslišane že v

tisti pravdni zadevi ter ko se je nato pri odločanju v tej zadevi

oprlo na zapisnike o njihovih izpovedbah v tisti zadevi, je namreč n

apačno. S sprejetjem in izvedbo dokaza z vpogledom v drug pravdni

spis se dokazuje le, da je bil postopek voden in kakšna je bila

odločitev v tisti zadevi (kar je posledica dejstva, da postane

pravnomočen le izrek, ne pa tudi obrazložitev sodne odločbe). Izvedba

tega dokaza torej ne pomeni, da je sodišče dopustilo in izvedlo prav

vse dokaze, ki so bili izvedeni v tistem postopku. Zato sodišče v tem

postopku načeloma ne more ocenjevati dokazov, izvedenih v drugem

postopku, kot da bi jih v tem postopku samo izvedlo. Ob izvedbi

dopuščenega dokaza pa sodišče izjemoma lahko sklene, da se samo

preberejo zapisniki o zaslišanju prič, vendar le v primeru, če

stranke s takšnim načinom izvedbe dokaza soglašajo (smiselna uporaba

3. odst. 302. člena ZPP) V nasprotnem primeru je namreč kršeno načelo

neposrednosti, po katerem odloča sodišče v pravdnem postopku na

podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja; in le če zakon

tako določa, odloči pravdno sodišče na podlagi pisno izvedenih

pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov (4. člen

ZPP).

V kolikor bodo pravdne stranke v ponovljenem postopku z branjem

zapisnikov o zaslišanju prič v pravdni zadevi opr. št. P X/Y

soglašale, pa bo potrebno fotokopije teh zapisnikov (vsekakor pa tudi

sodbe, v katero je prvo sodišče že vpogledalo), kot priloge priložiti

obravnavanemu spisu.

Delna razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi

razveljavitev odločitve o stroških prvostopnega postopka. V tem

okviru pa je potrebno opozoriti še na tožnicin utemeljen pritožbeni

očitek, da prvo sodišče o njenem zahtevku za povračilo separatnih

stroškov ni odločalo. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je

tožnica separatne stroške na naroku z dne 22.10.2003 opredeljeno

priglasila, zato bi sodišče o njih, glede na to, da pravica do

njihovega povračila ni odvisna od odločbe o glavni stvari, moralo

odločiti že s posebnim sklepom (prim. 6. odst. 163. člena ZPP),

najkasneje pa v končni odločbi o stroških postopka, upoštevajoč pri

tem kriterij krivde po 156. členu ZPP in ne kriterij uspeha po 154.

členu ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno

odločbo (4. in 3. odstavek 165 . člena ZPP).