Administrative liability for corporate insolvency requires specific statutory grounds under ZFPPod, not mere financial distress.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Uprava in družbeniki so odškodninsko odgovorni v primeru stečaja

podjetja le v primerih, ki jih zakon izrecno določa v 19. in 20.

členu ZFPPod. Odškodninska odgovornost uprave ni odškodninska

odgovornost za nastop finančnega stanja kapitalske neustreznosti,

kratkoročne plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti, temveč

samo za opustitev ukrepov oziroma kršitev prepovedi po tem, ko tako

finančno stanje že nastopi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki

253.298,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 18.3.1997 do

plačila; izvršilne stroške v znesku 23.316,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 21.2.1997 do plačila in pravdne stroške v

znesku 27.935,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.1998 do

plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo je tudi

zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti po

sodišču odmerjene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi za čas od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse v roku

8 dni po pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka). Odločilo pa je, da

je tožeča stranka dolžna povrniti tožencema pravdne stroške v znesku

146.376,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.7.2003 dalje do

plačila, v roku 15 dni (II. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja

pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena

Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe

materialnega prava iz 341. člen ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi. V pritožbi

navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da

toženca nista pasivno legitimirana. Neizpodbitno je dejstvo, da sta

toženca prodala svoja poslovna deleža s fiktivno pogodbo, saj ni

verjetno, da bi šlo za pošteno prodajo družbe M. d.o.o., tujemu

državljanu. Družba je bila namreč obremenjena z velikimi dolgovi,

poslovala ni več let in tuji kupec je takoj po nakupu zoper družbo

predlagal stečaj po skrajšanem postopku. Vse to kaže, da sta imela

toženca s pritožbo zoper izbris družbe in nato s prodajo družbe en

sam interes, in sicer oškodovati upnike družbe, ki bi sicer na

podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju

ZFPPod) imeli pravno podlago od tožencev iztoževati terjatve, ki so

jih imeli do družbe M. d.o.o. Ker gre pri prodaji družbe državljanu

Srbije I.M. za takšen pravni posel, ki je imel namen oškodovati

upnike družbe, je tako prodajno pogodbo šteti za nično. Ob takšnem

ničnem pravnem poslu pa se toženca ne bi mogla ekskulpirati svoje

odgovornosti za poplačilo dolgov, ki sta jo kot družbenika

prezadolžene družbe imela po 19. in 20. členu ZFPPod.

Toženca na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Družba M. d.o.o., katere družbenika sta bila toženca, prvotoženka pa

tudi njena poslovodkinja, je bila izbrisana iz sodnega registra na

podlagi stečajnega postopka. Na slednjo okoliščino pa ne more

vplivati niti zatrjevanje pritožnika, da sta toženca na podlagi

fiktivne pogodbe odsvojila svoje deleže I.M., s čimer naj bi imela

namen oškodovati upnike. Stečajni postopek bi namreč lahko predlagala

tudi toženca sama. Glede na neizpodbito dejstvo, da je družba M.

d.o.o., prenehala na podlagi stečajnega postopka, pa bi lahko toženca

odgovarjala le na podlagi določbe 20. člena ZFPPod, prvotoženka kot

poslovodkinja pa tudi na podlagi določbe 19. člena ZFPPOd. V obeh

primerih gre za njuno odškodninsko odgovornost, ki jo zakon določa v

taksativno določenih primerih, ne pa za odgovornost družbenikov za

dolgove družbe, kot to ureja sicer 4. odstavek 27. člena ZFPPod v

primeru, ko je družba izbrisana iz sodnega registra na podlagi 25.

člena ZFPPod.

Napačno je stališče pritožbe, da se toženca v primeru ugotovitve, da

je pogodba o prodaji poslovnih deležev nična, ne bi mogla

ekskulpirati svoje odgovornosti po 19. in 20. členu ZFPPod. Tudi v

primeru, če bi bila pogodba o prodaji poslovnih deležev ugotovljena

za nično, bi bilo treba tožbeni zahtevek po 20. členu ZFPPod proti

tožencema kot družbenikoma zavrniti. Na podlagi citirane določbe so

družbeniki odškodninsko odgovorni le v primeru, kadar so glasovali

proti sprejemu ukrepov iz 3. točke prvega odstavka 10. člena tega

zakona, ki jih je uprava predlagala v zadnjih dveh letih pred

začetkom stečaja, in je bil predlog ukrepov zavrnjen. Kot je pravilno

ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tožeča stranka tega dejstva niti

ne zatrjuje, zato je bilo treba tožbeni zahtevek proti tožencema kot

družbenikoma izbrisane družbe zavrniti že iz tega razloga.

Glede odgovornosti prvotoženke kot poslovodkinje po 19. členu ZFPPod

pa pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje. Strinjati se je s

stališčem sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost uprave ni

odškodninska odgovornost za nastop finančnega stanja kapitalske

neustreznosti, kratkoročne plačilne nesposobnosti oziroma

prezadolženosti, temveč samo za opustitev ukrepov oziroma kršitev

prepovedi po tem, ko tako finančno stanje že nastopi. Za protipravna

ravnanja iz prvega odstavka 19. člena ZFPPod odgovarjajo tisti člani

uprave oz. poslovodja, ki je to funkcijo opravljal v obdobju, ko bi

bilo treba dejanja opraviti (v primeru opustitve dolžnega ravnanja)

oziroma v obdobju, ko so bila dejanja opravljena (v primeru kršitve

prepovedi). V konkretnem primeru zato niti ni pomembna okoliščina, da

prvotoženka v času izbrisa družbe iz registra ni bila več njena

družbenica. Odškodninska odgovornost uprave oz. poslovodje pri družbi

z omejeno odgovornostjo je oblika profesionalne odgovornosti

(primerjaj komentar Zakona o finančnem poslovanju podjetij; dr. Nina

Plavšak, mag. Živko Bergant, GV, letnik 2000, str. 955). Predpostavke

odškodninske odgovornosti uprave po ZFPPod pa so naslednje: da je

družba prenehala na podlagi stečajnega postopka; da je podana

protipravnost, ki se izraža bodisi v opustitvi dolžnega ravnanja (1.

do 4. točka prvega odstavka 19. člena ZFPPod) bodisi v kršitvi

prepovedi neenakopravnega obravnavanja upnikov (5. točka prvega

odstavka 19. člena ZFPPod); vzročna zveza med protipravnim ravnanjem

in škoda (ki pa se domnevata). S tem, ko je prvotoženka odsvojila

svoj poslovni delež ni niti opustila svojega dolžnega ravnanja iz 1.

do 4. točke 19. člena ZFPPod niti ni kršila prepovedi neenakopravnega

obravnavanja upnikov po 5. točki prvega odstavka 19. člena ZFPPod. V

čem je bilo protipravno ravanje prvotoženke, tožeča stranka niti ni

konkretizirala (oz. navedla vseh pravnorelevantnih dejstev v skladu z

določbo 19. člena ZFPPod), zato je pravilna odločitev sodišča prve

stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi zoper prvotoženko. Ne

zadostuje zgolj zatrjevanje tožeče stranke, da uprava ni storila

vsega, kar bi morala po ZFPPod.

Pritožbeno sodišče pa opozarja tudi na določbo 22. člena ZFPPod, ki

določa, da mora zahtevke na plačilo odškodnine po 19. in 20. členu

ZFPPod za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do poplačila iz

stečajne mase, uveljavljati stečajni upravitelj (prvi odstavek 22.

člena ZFPPod). Zahtevke na plačilo odškodnine lahko sicer

uveljavljajo tudi upniki, vendar samo za račun vseh upnikov, ki imajo

pravico do poplačila iz stečajne mase (drugi odstavek 22. člena

ZFPPod). Tožeča stranka tako ne more zahtevati plačila odškodnine

njej osebno, temveč lahko le zahteva, da toženca plačata odškodnino v

stečajno maso podjetja v stečaju (2. in 3. odstavek 22. člena

ZFPPOd). V tem primeru pa bi tožeča stranka morala glede na dejstvo,

da je bil stečajni postopek s sklepom istočasno začet in zaključen,

vložiti pritožbo zoper sklep (prvi odstavek 99. člena Zakona o

prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji-ZPPSL v zvezi s 4.

odstavkom 99. člena ZPPSL) in na podlagi določbe 1. odstavka 100.

člena ZPPSL izpodbiti domnevo iz 1. odstavka 99. člena ZPPSL, da

stečajna masa ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka oz. da

je neznatne vrednosti (glej komentar k 100. členu ZPPSL, GV, letnik

2000). V okviru stečajnega postopka bi se nato, v primeru če bi

tožeča stranka s tožbo uspela, odločalo o razdelitvi stečajne mase, v

katero bi spadala zahtevana odškodnina.

Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa

niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče

pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353.

člen ZPP).