Court partially allows appeal to increase sentence for attempted fraud to match completed fraud penalties.

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se delno ugodi ter se

izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji tako spremeni, da se

v obsodilnem delu sodbe določena kazen za dejanje pod tč. II/2 zviša

na 4 (štiri) mesece zapora,

nakar se obtoženemu D. T. ob upoštevanju te kazni in nespremenjenih

določenih kazni po sodbi sodišča prve stopnje štiri mesece zapora

(dejanje pod tč. I.), štiri mesece zapora (dejanje pod tč. II/1) za

vsako od dejanj pod tč. III, IV., V. in VI en mesec zapora in osem

mesecev zapora (dejanje pod tč. VII) ter kazni dveh mesecev zapora po

preklicani pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v

Ljubljani, opr. št. III K 260/2002, ki je postala pravnomočna dne

30.4.2004 na podlagi določbe 2. točke II. odstavka 47. člena KZ

i z r e č e

enotna kazen

1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora.

Na podlagi določbe I. odstavka 49. člena KZ se obtožencu v izrečeno

enotno kazen všteje čas, prebit v pridržanju od 3.2.2004 od 14,25 ure

do 4.2.2004 do 17,15 ure, od 6.6.2004 od 17,50 ure do 7.6.2004 do 13.

ure in čas, prebit v priporu od 17.6.2004 dalje.

Sicer pa se v ostalem pritožba okrožnega državnega tožilca in v

celoti pritožba zagovornika zavrneta kot neutemeljeni in se v

nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do

6. točke II. odstavka 92. člena ZKP.

Potrebni izdatki in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti v zvezi s

pritožbenim postopkom obremenjujejo proračun.

[JEDRO]

Za opis kaznivega dejanja goljufije ne zadostuje, da so v opisu

dejanja navedeni le abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja

goljufije, ki predstavljajo dejanski stan iz zakonskega opisa

kaznivega dejanja (abstraktni del opisa dejanja po obtožbi), ampak

morajo biti zakonski znaki kaznivega dejanja konkretizirani v

konkretnem delu opisa kaznivega dejanja. Če konkretizacije zakonskih

znakov kaznivega dejanja goljufije v konkretnem delu opisa kaznivega

dejanja ni, to pomeni, da dejanje, opisano v obtožnem aktu, ni

kaznivo dejanje, zaradi česar mora sodišče prve stopnje nujno

obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostiti obtožbe.

Pri tem ni pomembno, da naj bi obtoženec znake kaznivega dejanja

goljufije s svojim ravnanjem uresničil, če v spisu dejanja znaki tega

kaznivega dejanja niso konkretno navedeni oziroma označeni in dejanje

ni opisano tako, da bi predstavljalo konkreten dejanski stan

kaznivega dejanja goljufije, ki izhaja iz določenega življenjskega

primera.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod A obtoženega

D. T. spoznalo za krivega naslednjih kaznivih dejanj: pod tč. I. in

II/1 velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ, pod tč.

II/2 poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka

212. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, pod tč. III, V, in VI

prikrivanja po II. in I. odstavku 221. člena KZ, pod tč. IV tatvine

po II. in I. odstavku 211. člena KZ in pod tč. VII nadaljevanega

kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ. Določilo mu

je kazni: za dejanji pod tč. I. in II/1 za vsako štiri mesece zapora,

za dejanje pod tč. II/2 dva meseca zapora, za vsako izmed dejanj pod

tč. III, IV. V in VI en mesec zapora in za dejanje pod tč. VII osem

mesecev zapora. Preklicalo je pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo

Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 260/2002, ki je postala

pravnomočna dne 30.4.2004, s katero je bila obtožencu za kaznivo

dejanje prikrivanja po II. odstavku 221. člena KZ, določena kazen dva

meseca zapora in preizkusna doba v trajanju enega leta. Nato pa je na

podlagi določbe II. odstavka 52. člena KZ v zvezi z določbami o steku

obtožencu izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Ni pa

preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v

Ljubljani, opr. št. III K 568/2002, ki je postala pravnomočna dne

26.10.2004, s katero je bila obtožencu zaradi kaznivih dejanj

prkrivanja po II. odstavku 221. člena KZ določena enotna kazen eno

leto in tri mesece zapora, s preizkusno dobo v trajanju štirih let. V

izrečeno enotno kazen je obtožencu vštelo čas prebit v pridržanju in

v priporu. Na podlagi določbe 69. člena KZ je izreklo varnostni ukrep

odvzema predmetov ter obtožencu odvzelo dva izvijača kot predmeta, ki

sta bila uporabljena za kaznivo dejanje. Oškodovancu K. T. je delno

prisodilo njegov premoženjskopravni zahtevek v znesku 356.000,00 SIT,

s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo

na pravdo. Banko Domžale pa je s celotnim premoženjskopravnim

zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi določbe I. odstavka 95.

člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec

dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II.

odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in

plačati na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Po določbi I.

odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki

zagovornika po uradni dolžnosti obremenjujejo proračun.

Pod B pa je po 358. členu ZKP obtoženca oprostilo obtožbe za kazniva

dejanja neupravičenega prometa z mamili po I. odstavku 196. člena KZ

(dejanje pod tč. I), tatvine po I. odstavku 211. člena KZ, (dejanje

pod tč. II.) in goljufije po I. odstavku 217. člena KZ (dejanje pod

tč. III). O stroških kazenskega postopka v zvezi z oprostilnim delom

sodbe je odločilo po določbi I. odstavka 96. člena ZKP.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila obtoženčev zagovornik in

okrožni državni tožilec. Zagovornik izpodbija obsodilni del sodbe iz

vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi ter izpodbjano sodbo v napadenem delu tako spremeni,

da obtoženca oprosti obtožbe za kazniva dejanja pod tč. V, VI in VII,

podrejeno pa se zavzema za izrek bistveno krajše zaporne kazni.

Okrožni državni tožilec pa izpodbija obsodilni del sodbe zaradi

odločbe o kazni, oprostilni del sodbe za dejanja, opisana pod tč. II.

in III. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako

spremeni, da v obsodilnem delu obtožencu za kazniva dejanja pod tč.

I, II/1 in II/2 določi zaporne kazni šest mesecev zapora ter ga

spozna za krivega za dejanja, opisana pod tč. II. in III.

oprostilnega dela sodbe, mu za prvo dejanje določi kazen dva meseca

zapora, za drugo dejanje kazen deset mesecev zapora, nakar naj mu ob

upoštevanju preklicane pogojne obsodbe in skladno z določbami o steku

izreče enotno kazen tri leta in pet mesecev zapora.

Na pritožbo državnega tožilca je zagovornik odgovoril ter predlagal,

naj se zavrne kot neutemeljena.

Viji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi

določbe II. odstavka 377. člena ZKP, ki ga je pritožbeno sodišče

vročilo obtožencu in zagovorniku, predlagal, naj se pritožbi

okrožnega državnega tožilca ugodi, pritožbo zagovornika pa naj se

zavrne kot neutemeljeno. Enak predlog je višji državni tožilec podal

tudi na seji senata.

Zagovornik pa je na seji senata vztrajal pri navedbah pri pritožbi in

pritožbenem predlogu ter navedbah v odgovoru na pritožbo.

O seji senata je pritožbeno sodišče obvestilo zagovornika in

obtoženca. Obtoženec je bil o seji senata pravilno obveščen, vendar

nanjo ni prišel, kar pa ni bilo ovira, da senat ne bi opravil seje

(IV. odstavek 378. člena ZKP).

Delno je utemeljena pritožba okrožnega državnega tožilca.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika.

Iz razlogov pritožbe tega pritožnika izhaja, da v dejanskem pogledu

izpodbija dejanja pod tč. I, II/1, III, V, VI in VII. V pritožbi

pritožnik omenja tudi dejanji opisani pod tč. II/2 in tč. IV. V

navedbah pri dejanju pod tč. II/2 opozarja, da je dejanje ostalo pri

poskusu, pri čemer je tudi sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za

krivega za poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I.

odstavka 212. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, pri dejanju pod tč.

IV pa navaja, da je šlo za majhno vrednost, kar je ugotovilo sodišče

prve stopnje v sodbi in ugotovilo tudi subjektivni znak tega

kaznivega dejanja, da je obtožencu šlo za to, da si prilati stvar

majhne vrednosti, zaradi česar pritožbeno sodišče ugotavlja, da te

pritožbene navedbe ne predstavljajo izpodbjanja sodbe za navedeni

kaznivi dejanji.

V zvezi z dejanjema, opisanima pod tč. I in II/1 pritožnik poudarja,

da je obtoženec obe dejanji odkrito priznal, ju obžaloval, vendar pa

je šlo pri obeh dejanjih za predmete majhne vrednosti. Pritožnik

poudarja le vrednost obeh predmetov. Kaznivo dejanje velike tatvine

po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ, za katerega je bil obtoženec

spoznan za krivega pri obeh navedenih dejanjih, stori storilec

tatvine iz I. odstavka 211. člena KZ. Pritožnik v pritožbi le

poudarja, da je šlo za predmete majhne vrednosti, pri čemer te

pritožbene navedbe niti podrobneje ne obrazloži, torej ne navaja, iz

česar sklepa, da gre za predmete majhne vrednosti. V kolikor

pritožnik s temi pritožbenimi navedbami meri na to, da bi bilo

dejanje potrebno okvalificirati po II. odstavku 211. člena KZ, pa s

temi pritožbenimi navedbami razlogov sodišča prve stopnje o pravni

kvalifikaciji dejanja ne more izpodbiti. Za kaznivo dejanje tatvine

po II. odstavku 211. člena KZ se namreč zahteva, da gre za stvar

majhne vrednosti (1. točka 13. odstavka 126. člena KZ) in tudi

subjektivni odnos storilca kaznivega dejanja, torej subjektivni znak

kaznivega dejanja, ki je naveden v II. odstavku 211. člena KZ, da je

šlo storilcu za to, da si prilati stvar take vrednosti (majhne

vrednosti). Pritožnik ne zatrjuje, da je bilo v obdolženčevem naklepu

le, da si prilasti stvar majhne vrednosti in tega tudi ne obrazloži,

zaradi česar ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje, da je

obdolženec pri obeh dejanjih storil kot osnovno kaznivo dejanje

kaznivo dejanje tatvine po I. odstavku 211. člena KZ. Ker pa je

dejanje storil na vlomen način, je storil kvalificirano obliko tega

kaznivega dejanja, to je veliko tatvino po 1. točki I. odstavka 212.

člena KZ.

V zvezi s kaznivimi dejanji prikrivanja pritožnik navaja, da

obtoženec za predmete, ki jih je kupil (dejanje pod tč. III in V)

oziroma pridobil (dejanje pod tč. VI), ni vedel, da so ukradeni,

torej pridobljeni s kaznivim dejanjem. Tudi s temi navedbami,

pritožnik ne more omajati pravilno ugotovljenega dejanskega stanja za

vsa kazniva dejanja prikrivanja, za katera je bil obtoženec spoznan

za krivega. Pritožnik namreč prezre, da je bil obtoženec spoznan za

krivega kaznivih dejanj prikrivanja po II. odstavku 221. člena KZ in

da se mu kot subjektivni odnos do dejanj očita, da bi moral in mogel

vedeti, glede na okoliščine nakupa oziroma pridobitve predmetov, da

so bili predmeti pridobljeni s kaznivim dejanjem. Obtožencu se ne

očita kaznivo dejanje prikrivanja po I. odstavku 221. člena KZ, pri

katerem se storilec zaveda, to je ve, da je bila stvar pridobljena s

kaznivim dejanjem. Zato pritožbene navedbe pravilnih razlogov sodišča

prve stopnje, da so obtožencu tudi vsa kazniva dejanja prikrivanja

dokazana, ne morejo izpodbiti, zaradi česar se pritožnik neutemeljeno

v razlogih pritožbe zavzema, da naj se za ta dejanja obtoženca

oprosti obtožbe.

Kaznivo dejanje, opisano pod tč. VII, pritožnik izpodbija z navedbo,

da je obtoženec natančno opisal, da tudi tega dejanja ni storil. S

tem ponavlja obtoženčev zagovor, do katerega pa je sodišče prve

stopnje zavzelo stališče in navedlo jasne ter relevantne razloge,

zakaj mu ne verjame. Tudi nadaljnja pritožbena navedba, da na slipih,

ki so bili podpisani v posameznih trgovinah ni obtoženčevega podpisa

in tako teh dejanj ni storil, pravilnih razlogov sodišča prve stopnje

ne omaje. Za presojo pravilnosti dejanskega stanja namreč ni

relevantno, da na določenih slipih ni podpisa obtoženca, saj se tega,

da bi kakršenkoli slip obtoženec podpisal s svojim podpisom ne

zatrjuje v razlogih sodbe. V kolikor pa pritožnik s to pritožbeno

navedbo meni, da na posameznih podpisih v trgovinah, v katerih so

bile uporabljene kartice oškodovanega T., obtoženec na slip ni

napisal oškodovančevega imena in priimka kot podpis, pa je sodišče

prve stopnje v razlogih sodbe v zvezi s tem dejanjem tudi pravilno,

po presoji izvedenskega mnenja izvedenke grafologinje, ugotovilo, da

je pri nakupih v nekaterih trgovinah oškodovanca na slipih podpisal

prav obtoženec. Zato pritožnik tudi z navedenimi trditvami v pritožbi

pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbiti.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca.

Pritožnik v zvezi z oprostilnim delom sodbe izpodbija presojo sodišča

prve stopnje, da dejanje, opisano pod tč. II sodbe obtožencu ni

dokazano, in da dejanje, opisano pod tč. III, ne vsebuje

konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po

I. odstavku 217. člena KZ.

Pri dejanju, opisanem pod tč. II oprostilnega dela izpodbijane sodbe,

pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnikom zaključuje, da je

sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstaja dvom o tem, ali

je obtoženec storilec tega kaznivega dejanja. Sodišče je za svojo

odločitev navedlo logične in prepričljive razloge. Zadostno pozornost

je posvetilo obtoženčevemu zagovoru, ki ga je tudi samo ocenilo kot

dokaj neprepričljivega, vendar pa pritožnik z lastno oceno

obtoženčevega zagovora in poudarjanjem, da je takšen zagovor

neverjeten, pravilnih dokaznih zaključkov prvostopenjske sodbe ne

more izpodbiti. Namreč zagovor obtoženca ni najbolj pomemben dokazni

vir, ampak je obtožencu ne glede na to, kako se zagovarja potrebno

dejanje dokazati, ne le na stopnji verjetnosti, ampak na stopnji

gotovosti. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da

izvedeni dokazi niso takšne kvalitete, da bi na podlagi njih bilo moč

z gotovostjo zaključiti, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo

dejanje. Sodišče je zaslišalo oba očividca oškodovanca in pričo

J. R., na katerih izpovedbi se sklicuje pritožnik. Po presoji

izpovedbe priče R. je utemeljeno ugotovilo, da priča o storilcu ni

mogla povedati nič konkretnega, saj ga ni videla v obraz in je tudi

povedala, da ne ve kako je storilec izgledal. Tudi oškodovančeva

izpovedba je v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ocenjena. Res je,

da je oškodovanec na glavni obravnavi povedal, da bi obtoženec lahko

ustrezal po izgledu storilcu kaznivega dejanja. Res je tudi, da je

povprašan, ali lahko kot storilca kaznivega dejanja prepozna katerega

izmed na glavni obravnavi navzočih obtožencev, pokazal na obtoženca

in povedal, da bi le-ta lahko ustrezal storilcu kaznivega dejanja, ko

pritožnik poudarja, da je oškodovanec obtoženca celo pokazal na

glavni obravnavi v sodni dvorani. Vendar pa pritožnik prezre, da je

oškodovanec izrecno povedal, da je storilca videl samo od zadaj, v

obraz pa ne, in da je tudi takrat, ko je pokazal na obtoženca,

povedal, da mu je storilec podoben po postavi, da pa je že prej

dejal, da ga v obraz ni videl (list. št. 84 spisa - zapisnik o glavni

obravnavi z dne 1.10.2004). Tako je sodišče prve stopnje pravilno

presodilo, da na podlagi oškodovančeve izpovedbe, ni moč z gotovostjo

zaključiti, da je storilec kaznivega dejanja ravno obtoženec. Zato

tudi nadaljevanje pritožnikove navedbe, da je bil storilec tega

kaznivega dejanja v slabi kondiciji, tako da bi ga oškodovanec pri

begu lahko celo ujel in navajanje, da bi to lahko ustrezalo

obtožencu, saj se je v postopku ugotovilo, da je obtoženec bolan,

pravilnih dokaznih zaključkov prvostopenjske sodbe ne more izpodbiti.

Enako velja za pritožnikovo navedbo, da je obtoženec nekaj dni po

dejanju sam izročil predmete, ki izvirajo iz dejanja policistom na

Policijski postaji Bežigrad. Samo dejstvo, da je obtoženec te

predmete posedoval, ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da obstaja

dvom, ali je obtoženec storilec kaznivega dejanja, tako pravilne

dokazne ocene prvostopenjske sodbe ne more izpodbiti. Pritožbeno

sodišče se strinja z razlogi prvostopenjske sodbe, da obstajajo le

indici, ki kažejo na obtoženca kot storilca, da pa ti indici ne

tvorijo zaključenega kroga, da bi bilo moč z zanesljivostjo sklepati,

da je obtoženec storil tudi to dejanje.

Pritožnik sicer navaja, da uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa z razlogi, s

katerimi izpodbija zaključke prvostopenjske sodbe za dejanje opisano

pod tč. III oprostilnega dela sodbe, dejansko uveljavlja pritožbeni

razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Sodišče

prve stopnje je obtoženca oprostilo tega kaznivega dejanja, ker je

presodilo, da opis kaznivega dejanja ne konkretizira vseh zakonskih

znakov kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena KZ.

Pritožbeno sodišče se s podrobnimi razlogi prvostopenjske sodbe o

pomanjkljivostih opisa dejanja strinja. Tako je sodišče prve stopnje

v sodbi ugotovilo, da v konkretnem opisu kaznivega dejanja ni

navedeno, kdo naj bi bil sploh lastnik oziroma upravičenec do

poslovanja z bančnima karticama, ki sta bili uporabljeni, da ni

navedeno, koga naj bi obtoženec spravil v zmoto in kaj naj bi bila

vsebina, pri tej osebi ustvarjanja zmotnih predstav, da ni

opredeljeno, kaj naj bi v zmoto spravljena oseba storila in v škodo

čigavega premoženja in da ni konkretizirano, s kakšnim namenom naj bi

obtoženec drugega spravil v zmoto. Sodišče prve stopnje je še

ugotovilo, da je v opisu dejanja obtožencu očitano zgolj, da se je

pri nakupih s plačilnima karticama Eurocard in BA banka Domžale,

lažno izdajal za K. T., saj je vse račune podpisal s tem imenom in na

takšen način v prodajalnah, ki so navedene v opisu kupil različne

izdelke.

Kaznivo dejanje goljufije po I. odstavku 217. člena KZ stori tisti,

kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno

premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali

prikrivanjem dejanskih okoličin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s

tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori

ali opusti. Za opis kaznivega dejanja goljufije ne zadostuje, da so v

opisu dejanja navedeni le abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja

goljufije, ki predstavljajo dejanski stan iz zakonskega opisa

kaznivega dejanja (abstraktni del opisa dejanja po obtožbi), ampak

morajo biti zakonski znaki kaznivega dejanja konkretizirani v

konkretnem delu opisa kaznivega dejanja. Če konkretizacije zakonskih

znakov kaznivega dejanja goljufije v konkretnem delu opisa kaznivega

dejanja ni, to pomeni, da dejanje, opisano v obtožnem aktu, ni

kaznivo dejanje goljufije, zaradi česar mora sodišče prve stopnje

nujno obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostiti

obtožbe. Pri tem ni pomembno, da naj bi obtoženec znake kaznivega

dejanja goljufije s svojim ravnanjem uresničil, če v opisu dejanja

znaki tega kaznivega dejanja niso konkretno navedeni oziroma označeni

in dejanje ni opisano tako, da bi predstavljalo konkreten dejanski

stan kaznivega dejanja goljufije, ki izhaja iz določenega

življenjskega primera.

Abstraktni zakonski znaki določenega kaznivega dejanja po kazenskem

zakoniku morajo biti opisani. Opis kaznivega dejanja za konkretno

kaznivo dejanje je namreč temelj za kazenski postopek. Zato morajo

biti zakonski znaki kaznivega dejanja za vsako izmed kaznivih dejanj,

ki ga očita obtožni akt, tudi za konkretno kaznivo dejanje, točno

navedeni in v njegovem opisu. Pritožnik zato ne more uspeti s

pritožbo, ko navaja, da sta bili kaznivi dejanji tatvine po I.

odstavku 211. člena KZ (za to kaznivo dejanje je bil obtoženec

spoznan za krivega - tč. VII obsodilnega dela sodbe) in kaznivega

dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena KZ zajeti v obtožnem

predlogu opr. št. Kt (0) 6278/03 z dne 3.3.2004, pri čemer je bilo

kaznivo dejanje tatvine opisano pod tč. 1. kaznivo dejanje goljufije

pod tč. 2. navedenega obtožnega predloga. Pritožnik meni, da bi

moralo sodišče, ker je v tč. 1. opisan način, kako je obtoženec

prišel do plačilne kartice oškodovanega K. T., šteti obtožni predlog

kot celoto in ne bi smelo oceniti, da navedba, da se je lažno izdajal

za K. T. z njegovo plačilno kartico, ne more pomeniti konkretizacije

elementov oziroma sestavin kaznivega dejanja goljufije. Glede na to,

kar je bilo že dosedaj povedano, del opisa dejanja za eno kaznivo

dejanje, v konkretnem primeru tatvino, ne more predstavljati

konkretizacije zakonskih znakov drugega, povsem samostojnega

kaznivega dejanja - goljufije. Pritožnik tudi nima prav, da bi bilo

glede na opis obeh dejanj v citiranem obtožnem predlogu mogoče

nesporno razbrati iz vsebine obtožnega predloga, da je ravno K. T.

lastnik kartice. To je navedeno v opisu dejanja v obtožnem aktu za

kaznivo dejanje tatvine, ni pa to navedeno kot obvezna sestavina

opisa kaznivega dejanja goljufije in njegove konkretizacije v opisu

dejanje za kaznivo dejanje goljufije, kar pravilno ugotavlja sodišče

prve stopnje. Obtožni akt mora biti jasen in mora biti tak, da ni

dvoma kaj se obtožencu očita, zato ni mogoče sprejeti teze

pritožnika, da je iz obtožnega akta mogoče razbrati, na koga kot

oškodovanca, se obtožni akt v zvezi z goljufijo nanaša, če le ta v

njem ni jasno označen. V kazenskem postopku se namreč ugotavljajo

samo tista dejstva, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja in takšna

dejstva so tudi lahko predmet ocenjevanja in pravne kvalifikacije.

Prav tako pa mora biti obtožencu omogočeno, da izvršuje svojo

funkcijo obrambe v zvezi z obtožbo, torej v zvezi s konkretnimi

očitki, ki predstavljajo tudi znake kaznivega dejanja. Zato neko

dejstvo, ki bi ga bilo mogoče iz obtožbe le razbrati, v opisu dejanje

pa ni jasno označeno oziroma sploh ni konkretizirano, ne more biti

predmet presoje in ocenjevanja sodišča, in tudi ne predmet obrambe

obtoženca pred obtožbo. Zato za izpodbijanje pravilne odločitve

sodišča prve stopnje tudi niso relevantne nadaljnje pritožnikove

navedbe, da se da iz opisa dejanja pod tč. 2. razbrati, koga naj bi

obtoženec ogoljufal, saj če gre za nakupe, je torej očitno, da so

bili to prodajalci v konkretno navedenih trgovinah. Izvršitveno

ravnanje pri goljufiji je ustvarjanje zmotne predstave o kakšni

okoliščini pri drugi osebi z lažnivim prikazovanjem dejanskih

okoliščin. Posledica tega kaznivega dejanja pa je pridobitev

protipravne premoženjske koristi oziroma povzročitev škode drugi

osebi, to je oškodovancu. Opis dejanja pa, kot pravilno ugotavlja

sodišče prve stopnje navaja le, da je obtoženec uporabil pri nakupih

plačilno kartico Eurocard in plačilno kartico BA banke Domžale in se

ob teh nakupil lažno izdajal za K. T., saj je račune podpisal z

imenom in priimkom K. T. V takšnem opisu kaznivega dejanja pa ni

navedeno, pri kom je obtoženec s svojim ravnanjem ustvaril zmotno

predstavo o kakšni okoliščini in o kateri, ampak le dejstvo, da je

obtoženec uporabil plačilno kartico Eurocard in bančno kartico ob

priliki nakupov predmetov, pri čemer se je izdajal za drugo osebo.

Ustvarjanje zmotne predstave pri drugem, da je le-ta storil nekaj v

škodo, v konkretnem primeru tujega premoženja, tako iz konkretnega

opisa dejanja ne izhaja, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Kot pa je bilo že poudarjeno, le prepis zakonskega teksta določenega

kaznivega dejanja (abstraktni dejanski stan) za označitev določenega

kaznivega dejanja ne zadostuje. Zato pritožnik tudi z nadaljnjo

navedbo, da je v obtožbi opisan namen, ki naj bi ga obtoženi sledil s

tem, da je spravil drugega v zmoto, moč razbrati iz obtožnega

predloga, kjer piše, da gre za namen pridobiti si protipravno

premoženjsko korist in da je goljufal prodajalce, da so "v škodo

tujega premoženja kaj storili", le ponavlja zapis iz abstraktnega

dela opisa dejanja, torej navedbe, ki predstavljajo opis kaznivega

dejanja goljufije v Kazenskem zakoniku, pri čemer pa je, kar je

pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, abstraktni dejanski stan

potrebno v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja tudi

konkretizirati, kar pa v obtožnem aktu, na podlagi katerega je

sodišče prve stopnje izreklo oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena

ZKP, ni bilo storjeno. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da

obtoženca iz navedenega razloga oprosti obtožbe, zakonita in

pravilna.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji v zvezi z obema pritožbama.

Preizkus tega dela sodbe in pritožbenih navedb zagovornika je

pokazal, da se pritožnik neutemeljeno zavzema za znižanje izrečene

kazni. Okoliščine, ki jih poudarja pritožnik (da obdolženec več ne

uživa mamil, da je dokončal v priporu šolo in da se ima namen

zaposliti), je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dovolj

upoštevalo in pravilno ovrednotilo kot olajševalne okoliščine.

Dejstvo, da naj obdolženec ne bi vedel, da mu je bila aprila 2004

izrečena pogojna obsodba zaradi svoje odvisnosti od mamil, kar navaja

pritožnik, na višino kazni ne vpliva. Prav tako je bila sodišču znana

obdolženčeva bolezen oziroma težave z ledvicami, ki jih poudarja

pritožnik, zato tudi ta pritožbena navedba ni takšna, da bi lahko

vplivala na znižanje kazni. Prav tako pa tudi ni pogojev za izrek

pogojne obsodbe. Pritožnik navaja, da bi bila za obdolženca strožja

sankcija pogojna obsodba kot pa zaporna kazen. S to pritožbeno

navedbo pa ne navaja relevantnih razlogov za izrek pogojne obsodbe,

zaradi tega je tudi njegovo zavzemanje za izrek te sankcije

neutemeljeno.

Okrožni državni tožilec pa v zvezi z izpodbijanjem kazenske sankcije

utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri dejanju, opisanem

pod tč. II/2 obtožencu določilo prenizko kazen, ki ni sorazmerna s

težo in načinom storitve kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se

strinja s pritožnikom, da je težo in način storitve tega kaznivega

dejanja potrebno vrednotiti enako kot dejanji opisani pod tč. I in

II/1. Namreč način storitve kaznivega dejanja je bil v vseh teh

dejanjih popolnoma enak, samo dejstvo, da obtoženec tega dejanja ni

dokončal pa v konkretnem primeru ni kakšna pomembna okoliščina, ki bo

lahko pripeljala do drugačne kazni, kot jo je določilo sodišče za

ostali dve kaznivi dejanji. Pritožnik ima namreč prav, da obtoženec

dejanja ni dokončal samo zato, ker ga je pri storitvi zalotil

oškodovanec in ga pri begu prijel ter pridržal do prihoda policije.

Zato se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da je za to dejanje

potrebno določiti enako kazen kot za ostali dve kaznivi dejanji, saj

so okoliščine in način storitve kaznivega dejanja popolnoma enake.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi ter kazen

zvišalo in obtožencu določilo kazen za to kaznivo dejanje v enaki

višini kot za ostali kaznivi dejanji velike tatvine, to je štiri

mesece zapora.

Neutemeljeno pa se pritožnik zavzema za zvišanje določenih kazni ter

pri tem preveč enostransko poudarja obteževalno okoliščino, ki jo

pritožnik vidi v obtoženčevi dosedanji kaznovanosti. Obtoženec je bil

res dosedaj dvakrat kaznovan zaradi kaznivih dejanj prikrivanja,

izrečeni sta mu bili pogojni obsodbi. Glede na vrsto izrečene

kazenske sankcije in kaznivih dejanj, za katera je bil dosedaj

spoznan za krivega, pri obtožencu tako ne gre za specialnega

povratnika, kar neutemeljeno v pritožbi navaja pritožnik. Pritožbeno

sodišče pa se nadalje tudi ne strinja s pritožnikom, da pri obtožencu

niso podane tiste olajševalne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče

prve stopnje. Sodišče je olajševalne okoličine pravilno vrednotilo,

jim dalo pravilen poudarek in zato je lahko tudi druge okoliščine, ne

le obtoženčevo mladost, za katero pritožnik šteje, da je edina izmed

okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče takšna, da dosega raven

olajševalne okoliščine, utemeljeno štelo kot takšne, ki so bistveno

in pomembno vplivale na določitev višine zapornih kazni in se z

vrednotenjem ter obrazložitvijo sodišča prve stopnje pritožbeno

sodišče popolnoma strinja. Zato tudi ni sledilo pritožnikovemu

predlogu, za zvišanje določenih kazni za dejanja pod tč. I in II/1 in

2 na šest mesecev zapora. Tako je pritožbeno sodišče obtožencu kazen

za dejanje pod tč. II/2 zvišalo na štiri mesece zapora, ter mu nato

ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni za ostala kazniva

dejanja, izreklo enotno kazen v višini enega leta in osmih mesecev

zapora, ki jo sodišče druge stopnje ocenjuje kot sorazmerno s težo in

načinom storitve kaznivih dejanj, za katera je bil obdolženec spoznan

za krivega, ter njegovimi osebnimi lastnostmi ter razmerami.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je takšna kazen tudi pravična.

Odmerjena je skladno z določbami o steku ter upoštevaje asperacijsko

načelo, po katerem mora biti enotna kazen višja od vsake posamične

določene kazni, in ne sme dosegati seštevka vseh določenih kazni. Ker

je bila obtožencu na novo izrečena enotna kazen, je sodišče druge

stopnje v to kazen vštelo čas prebit v pridržanju in v priporu.

Po navedenem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi okrožnega

državnega tožilca, ker pa je ugotovilo, da drugi razlogi, s katerimi

tožilec izpodbija sodbo in razlogi s katerimi zagovornik izpodbija

sodbo, niso utemeljeni, je tožilčevo pritožbo v ostalem,

zagovornikovo pritožbo pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obtoženec nima dohodkov in premoženja, ga je pritožbeno sodišče

na podlagi določbe I. odstavka 98. člena ZKP v zvezi s IV. odstavkom

95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Iz

enakih razlogov je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki

zagovornika po uradni dolžnosti v zvezi s pritožbenim postopkom

obremenjujejo proračun (1. odstavek 97. člena ZKP).