Court dismisses private prosecution for hate speech when no specific individual victim is identified.

Ob reševanju pritožbe pooblaščenca oškodovancev kot tožilcev A. G. in

D. D. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti tako spremeni, da se

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zoper obdolženo A. A.

z a v r n e o b t o ž b a

da je izzivala in razpihovala narodnostno sovraštvo, razdor in

nestrpnost s tem,

da je dne 18.12.2000 v svojem avtorskem prispevku v okviru oddaje

"Zunanjepolitični feljton" na I. programu Radia Slovenija, katera je

bila ponovno predvajana oz. ponovljena dne 22.1.2000 na III. programu

Radia Slovenija ter v svojih člankih, objavljenih v časopisu

Dolenjski list dne 14. in 21.12.2000 ter v svojem članku, objavljenem

pod psevdonimom K. F. v reviji Svobodna misel dne 25.5.2001, z

namenom ustvariti sovražno razpoloženje in nestrpnost med slovenskim

prebivalstvom do skupnosti kočevskih Nemcev, opisovala skupnost

kočevskih Nemcev ter njihove različne kulturne in komemorativne

prireditve; takšen njen namen pa izhaja iz vsebine in kontekstov vseh

navedenih avtorskih prispevkov, v katerih je obdolženka na

tendenciozen in hujskaški način poudarjala nevarnost velikonemštva,

ki da grozi Republiki Sloveniji in Slovencem, povezovala skupnost

kočevskih Nemcev z idejami velikonemštva, velikonemškega Reicha,

nacizma, raznarodovalne politike, obujanjem pangermanske in volkisch

tradicije ter drugimi ekspanzionističnimi idejami nemškega Reicha,

kar vse vzbuja negativna občutja ljudi, kot so sovražnost in

nestrpnost do skupnosti kočevskih Nemcev;

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje zbujanja narodnostnega,

rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti po I.

odstavku 300. člena KZ.

Po I. odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega

postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. čena ZKP, potrebni

izdatki obdolženke in potrebni izdatki ter nagrada njene zagovornice

proračun.

[JEDRO]

Zakonski opis kaznivega dejanja zbujanje narodnostnega, rasnega ali

verskega sovraštva po I. odstavku 300. člena KZ ne obsega

oškodovanca, individualno določene osebe, kateremu osebna pravica je

bila s kaznivim dejanjem kršena ali ogrožena. Opredelitev oškodovanca

temelji na vzročni zvezi med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali

ogrozitvijo njegove premoženjske ali osebne pravice, zato je

oškodovanec lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno

oškodovan in je subjekt oziroma nosilec kakšne pravice, ki je

prekršena ali ogrožena. Iz kaznivega dejanja mora biti jasno

razvidno, da je bila kršena kakšna njegova pravica, kar pa pomeni,

pravica individualno določene osebe ali individualno določenih oseb.

Kaznivo dejanje po I. odstavku 300. člena KZ temelji na I. odstavku

63. člena Ustave in sankcionira prepoved ravnanja z namenom

ustvarjanja stanja neenakopravnosti med narodi, rasami ali pripadniki

določene vere, zato da se v družbi tudi povzroči takšno stanje. Gre

za prepoved diskriminacije, ki izvira iz načela enakosti. Določba I.

odstavka 300. člena KZ pa ne vsebuje individualno določenega

oškodovanca oziroma tistega, kateremu se napadajo oziroma ogrožajo

pravice kot konkretno določene fizične osebe, ampak so s kaznivim

dejanjem napadene temeljne vrednote družbe, zato ni oškodovanca v

smislu določbe 6. alineje 144. člena ZKP. Pravica do pregona za to

kaznivo dejanje gre tako le državnemu tožilcu, zato pri navedenem

kaznivem dejanju, ki se nanaša na pripadnike določene narodnosti,

rase ali vere, kot objekt napada, od katerih pa nikogar ni mogoče

konkretno individualizirati, samo dejstvo, da se nekdo uvršča v to

skupnost ali ji pripada še ne daje možnosti, da posameznik prevzame

pregon, zaradi napada na nedoločeno število ljudi, od katerih ni

nihče posebej označen in ni nihče neposredni oškodovanec.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo A.

A. po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zbujanja

narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali

nestrpnosti po I. odstavku 300. člena KZ. Na podlagi določbe III.

odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da sta oškodovanca kot tožilca

dolžna plačati stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke

obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njene zagovornice in na

150.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil pooblaščenec oškodovancev kot

tožilcev iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP in

predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in

vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo je odgovorila obdolženkina zagovornica odvetnica I. L. in

predlagala, naj se zavrne kot neutemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (I. odstavek 383.

člena ZKP) je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje, ko je obravnavalo vložen obtožni predlog oškodovancev kot

tožilcev, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5.

točke I. odstavka 371. člena ZKP, saj je prekršilo predpise

kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega

tožilca. Iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, je sodišče

druge stopnje, ob ugotovitvi, da je bila storjena navedena bistvena

kršitev določb kazenskega postopka, ravnalo skladno z določbo 1.

odstavka 394. člena ZKP, saj je glede na stanje stvari, ob pravilni

uporabi zakona, potrebno izreči drugačno sodbo. Pritožbeno sodišče je

izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zavrnilo.

A. G. in D. D. sta zoper obdolženo A. A. vložila kazensko ovadbo

zaradi kaznivih dejanj kršitve enakopravnosti po I. odstavku 141.

člena KZ in zbujanja narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva,

razdora ali nestrpnosti po I. odstavku 300. člena KZ, ki jo je

Okrožna državna tožilka s sklepom št. Kt (0) 56/01 z dne 23.10.2001

zavrgla. Po zavrženju ovadbe sta sama začela kazenski pregon, tako,

da sta vložila obtožni predlog zoper obdolženko zaradi kaznivega

dejanja po I. odstavku 300. člena KZ. A. G. in D. D. pa v obravnavani

zadevi nimata statusa oškodovanca in ker nimata statusa oškodovanca,

ne moreta nastopati kot oškodovanca kot tožilca. Po določbi 60. člena

ZKP lahko v primeru, če državni tožilec spozna, da ni podlage za

pregon za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni

dolžnosti in ovadbo zavrže, oškodovanec začne kazenski pregon. Vendar

pa lahko začne kazenski pregon le tisti, ki ima dejansko tudi

lastnost oškodovanca, v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je

okrožni državni tožilec ovadbo zavrgel.

Pojem oškodovanca je opredeljen v 6. alineji 144. člena ZKP.

Oškodovanec je tisti, kateremu je kakšna njegova osebna ali

premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena.

Opredelitev oškodovanca temelji na vzročni zvezi med kaznivim

dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove premoženjske oziroma

osebne pravice. Oškodovanec pa je lahko le tisti, ki je s kaznivim

dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt oziroma nosilec kakšne

pravice, ki je prekršena ali ogrožena. Iz kaznivega dejanja mora biti

jasno razvidno, da je prekršena kakšna njegova pravica, kar pomeni

pravica individualno določene osebe ali individualno določenih oseb.

Oškodovanec je lahko določen že v zakonskem opisu kaznivega dejanja,

ko je vključen v zakonski opis kaznivega dejanja, kot objekt napada

(kaznivo dejanje nasilništva po I. odstavku 299. člena KZ, katerega

zakonski tekst vsebuje oškodovanca in se glasi: Kdor drugega hudo

žali, z njim grdo ravna, mu dela nasilje, ali ogroža njegovo varnost

in s tem v javnosti ali družini povzroči ogroženost, zgražanje ali

prestrašenost). Oškodovanec je tudi oseba, katere pravice so

prekršene ali ogrožene s storitvijo kaznivega dejanja, pa niso zajete

v zakonskem opisu kaznivega dejanja, vendar pa že sam zakonski opis

kaznivega dejanja daje podlago, za ugotovitev, da je dejanje lahko

storjeno na škodo individualno določenega oškodovanca ali

individualno določenih oškodovancev (kaznivo dejanje krive izpovedbe

po I. odstavku 289. člena KZ: Priča, izvedenec, cenilec, prevajalec

ali tolmač, ki pred sodiščem, v postopku o prekršku ali postopku

parlamentarne preiskave, v postopku za ugotavljanje kršitev delovnih

obveznosti ali drugih kršitev delovne discipline, v drugem

disciplinskem ali upravnem postopku po krivem izpove, izvedenec ali

cenilec, ki da krivo pisno mnenje, ali prevajalec, ki da lažni pisni

prevod). V citiranem primeru zakonski opis kaznivega dejanja sicer

oškodovanca ne obsega, saj oškodovanec ni obsežen kot objekt storitve

kaznivega dejanja, vendar pa drugemu, konkretno določeni osebi,

zaradi krive izpovedbe v citiranem členu navedenih oseb, lahko

nastane škoda in je tako tudi njena osebna pravica ali pa

premoženjska pravica s takšnim ravnanjem prekršena in lahko kot

oškodovanec prevzame kazenski pregon, v primeru, če tožilec od njega

odstopi.

Zakonski opis kaznivega dejanja zbujanja narodnostnega, rasnega, ali

verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti po I. odstavku 300. člena

KZ, ki se glasi: kdor izziva ali razpihuje narodnostno, rasno ali

versko sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali širi ideje o

večvrednosti ene rase nad drugo, se kaznuje z zaporom do dveh let, pa

ne obsega oškodovanca kot predmet kaznivega dejanja, in ne obsega

oškodovanca, individualne določene osebe, kateremu osebna pravica je

bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. To kaznivo dejanje

temelji na I. odstavku 63. člena Ustave Republike Slovenije, ki

navaja, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodnosti, rasni,

verski ali drugi neenakopravnosti, ter razpihovanje narodnega,

rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Sankcionirana

je torej prepoved ravnanja z namenom ustvarjanja stanja

neenakopravnosti med narodi, rasami ali pripadniki določene vere,

zato da se v družbi tudi povzroči takšno stanje. Pravica iz 63. člena

Ustave, je uvrščena med človekove pravice in temeljne svoboščine v 2.

poglavju Ustave RS. S to pravico pa so zaščitene temeljne vrednote

družbe, kot so ustavne vrednote enakosti, človekovega dostojanstva

nasploh in demokratične ter pravne države. Gre za prepoved

diskriminacije, ki izvira iz načela enakosti.Tako sama določba I.

odstavka 300. člena KZ ne vsebuje individualno določenega

oškodovanca, oziroma tistega, kateremu se napadajo oziroma ogrožajo

pravice v smislu konkretno določene fizične osebe, ampak so s tem

kaznivim dejanjem napadene temeljne vrednote družbe. Zato pri tem

kaznivem dejanju ni oškodovanca po določbi 6. alineje 144. člena ZKP.

Opis dejanja, ki ga obdolženki očita obtožba in ga je sodišče prve

stopnje povzelo v izrek sodbe, v katerem je navedeno, da je

obdolženka s svojimi avtorskimi prispevki, objavljenimi na Radiu

Slovenija, v časopisu Dolenjski list ter reviji Svobodna misel,

ravnala z namenom ustvariti sovražno razpoloženje in nestrpnost med

slovenskim prebivalstvom do skupnosti kočevskih Nemcev, ne vsebuje

individualno določenega oškodovanca, ampak kot objekt napada nastopa

skupnost kočevskih Nemcev kot celota. Opis dejanja ne opisuje

prekršitve ali ogrožanja pravic konkretne fizične osebe in

oškodovanec, to je upravičenec do pregona kot oškodovanec kot

tožilec, v opisu dejanja ni označen. V obravnavanem primeru je objekt

napada skupnost kočevskih Nemcev, določena skupina ljudi, ne pa

neposredni oškodovanec, katerega pravica naj bi bila prekršena ali

ogrožena. Zato tudi pri kaznivem dejanju po I. odstavku 300. člena

KZ, ko naj bi se ravnanje obdolženke nanašalo na pripadnike skupnosti

kočevskih Nemcev, od katerih pa nikogar ni mogoče konkretno

individualizirati, samo dejstvo, da se nekdo uvršča v to skupnost, še

ne daje možnosti da toži oziroma prevzame pregon zaradi napada na

nedoločeno število ljudi, od katerih nihče ni posebej označen ali

individualiziran in nihče ni neposredni oškodovanec v smislu 6.

alineje 144. člena ZKP.

Po navedenem je pritožbeno sodišče, ob ugotovljeni bistveni kršitvi

določb kazenskega postopka, skladno z določbo I. odstavka 394. člena

ZKP, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo iz razloga po

4. točki 357. člena ZKP zavrnilo. Ker pa je ugotovilo, da ni

oškodovanca in gre pregon za kaznivo dejanje po I. odstavku 300.

člena KZ samo državnemu tožilcu, ki pa je ovadbo zavrgel in zato

nihče ne more prevzeti kazenskega pregona kot oškodovanec kot tožilec

so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon.

V obravnavani zadevi ni upravičenega tožilca. Pritožbeno sodišče je

ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka (ali je podana obtožba

upravičenega tožilca), na katero pa mora paziti sodišče ves čas

postopka. Zato je o stroških kazenskega postopka, odločilo skladno z

določbo I. odstavka 96. člena ZKP, ki jo je šteti kot splošno določbo

o plačilu stroškov kazenskega postopka, v primerih, ki so navedeni v

I. odstavku 96. člena ZKP, po kateri se, če se kazenski postopek

ustavi, ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe,

ali se z njo obtožba zavrne, ali če se izda sklep, s katerim se

obtožnica zavrže, izreče sodišče v sklepu oziroma sodbi, da

obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II.

odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni

izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.