Criminal court partially allows appeal to order joint restitution of stolen goods value as illegal gain.

r a z s o d i l o :

Pritožbi državnega tožilca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v

odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se

obtožencema nerazdelno naloži v plačilo znesek 1.500.000,00 SIT,

katerega sta obtoženca dolžna plačati v roku enega leta, v ostalem pa

se pritožba državnega tožilca zavrne kot neutemeljena in se potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Po členu 98 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta obtoženca dolžna

plačati stroške pritožbenega postopka določene v povprečnini vsak po

65.000,00 SIT.

[JEDRO]

Ugotovljena vrednost vzetih predmetov, ki izvirajo iz kaznivega

dejanja tatvine predstavljajo protipravno premoženjsko korist, ki jo

je sodišče dolžno odvzeti storilcu v kolikor oškodovanec ne priglasi

premoženjsko pravnega zahtevka in storilcu ni mogoče vzeti

protipravno prilaščenih predmetov.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo sta bila obtožena J. J. in S. K. spoznana za

kriva kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odst. 212.

člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni

obsodbi. Obtoženemu J. J. je bila določena kazen šest mesecev zapora.

Ta kazen je bila združena s kaznijo enega leta in šest mesecev

zapora, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani,

opr. št. I K 149/2002 in mu je bila izrečena enotna kazen eno leto in

deset mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Obtoženemu S.

K. pa je bila določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo

dve leti. Odločeno je bilo tudi, da sta dolžna povrniti stroške

kazenskega postopka ter na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi

odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi in je

predlagal pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje

spremeni tako, da obtoženemu J. J. določi kazen osem mesecev zapora

in ob upoštevanju kazni enega leta in šest mesecev zapora določi

enotno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo pet let, S. K. pa

določi kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, obema

obtožencema pa odvzame protipravno pridobljeno premoženjsko korist,

ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem v višini 1.500.000,00 SIT.

Višja državna tožilka N. L. R. je v svojem pisnem mnenju predlagala

ugoditev pritožbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik ima prav, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje, ko je

ugotovilo vrednost vzetih predmetov, ki niso bili vrnjeni in ni bil

priglašen premoženjskopravni zahtevek, obtožencema odvzeti s kaznivim

dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. Kazenski zakonik v 95.

členu določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je

bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Zato ima pritožnik prav, ko

zatrjuje, da so podani zakonski pogoji, da se obtožencema odvzame

premoženjska korist (člen 374/II ZKP). Zato je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo

tako, da je obema obtožencema nerazdelno naložilo v plačilo znesek

1.500.000,00 SIT, kolikor je bila s sodbo sodišča prve stopnje

ugotovljena višina protipravno pridobljene premoženjske koristi.

Obtoženca sta ta znesek dolžna plačati nerazdelno v roku enega leta.

Ker ni bilo mogoče ugotoviti, kako je bila korist razdeljena med

obtožencema, sta jo dolžna povrniti nerazdelno - to pomeni, da vsak

od njiju odgovarja za izpolnitev celotne obveznosti.

Pritožba tožilca v delu, kjer napada kazensko sankcijo ni utemeljena,

saj je sodišče prve stopnje pri odločanju o kazenski sankciji

upoštevalo tako vrednost vzetih predmetov, kot tudi način storitve

dejanja ter dejstvo, da predmeti niso bili vrnjeni in to ocenilo tudi

v povezavi z drugimi okoliščinami in dejstvi. Tudi po mnenju

pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo

tako obteževalne kot olajševalne okoliščine in sta zato izrečeni

pogojni obsodbi in v njej določeni kazni ustrezni. Ustrezna pa je

tudi enotna izrečena kazen obtoženemu J. J. in je zato pritožbeno

sodišče, glede na to, da ni našlo kršitev, na katera mora paziti po

uradni dolžnosti (člen 383 ZKP), pritožbo tožilca v tem delu zavrnilo

kot neutemeljeno in potrdilo v nespremenjenih delih sodbo sodišča

prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na I. odst. 95. člena,

98 člena in III. odst. 92. člena ZKP. Povprečnina je bila odmerjena

ob upoštevanju premoženjskih razmer obtoženca v času sojenja na prvi

stopnji.