Appeal allowed; witness's explicit denial of privileged relationship overrides prior inadmissibility concerns.

Pritožbi zagovornice obtoženega S. B. se ugodi, izpodbijana sodba se

razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

In če priča izrecno izjavi, da ni v privilegiranem razmerju z

obtožencem, pa čeprav ve da je in da tudi do takrat zbrani spisovni

podatki ne utemeljujejo privilegija med obtožencem in pričo (I. odst.

236. čl. ZKP), potem lahko sodnik da takšni priči samo takšen pravni

pouk, ki velja za tisto pričo, ki nima pravne dobrote oprostitve

pričanja. Pri vsem tem pa je po presoji pritožbenega sodišča potrebno

upoštevati predvsem voljo, ki jo ima privilegirana priča, saj ji je

dano, da se sama odloči, ali bo pričala ali ne.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obt.

S. B. za krivega dveh kaznivih dejanj odvzema motornega vozila po I.

odst. 216. čl. KZ, kaznivega dejanja izsiljevanja po I. odst. 218.

čl. KZ in kaznivega dejanja nasilništva po I. odst. 299. čl. KZ. Po

določitvi posamičnih kazni zapora mu je izreklo enotno kazen enega

leta zapora. Vanjo mu je vštelo čas pridržanja in pripora od

18.8.2004 dalje. Obtoženca je na podlagi IV. odst. 95. čl. Zakona o

kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov.

Takšno odločitev izpodbijata s pritožbama zagovornica obtoženca,

zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne

ugotovitve dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona, predlaga

razveljavitev in ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje.

Okrožni državni tožilec pa izpodbija prvostopenjsko odločitev v

odločbi o kazenski sankciji.

K pritožbi zagovornice obtoženca, ki je utemeljena:

Bistveno vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba je, ali med obtožencem

in oškodovanko Z. Š. obstaja zunajzakonska skupnost in posledično ali

se je, ob ugotovitvi, da takšna skupnost obstaja, sodišče v razlogih

izpodbijane sodbe lahko oprlo pri utemeljevanju krivdoreka na

izpovedbo Z. Š. iz preiskovalnega postopka, v katerem ni bila deležna

pravnega pouka privilegirane priče iz II. odst. 236. čl. ZKP. Sodišče

prve stopnje je v razlogih sodbe na strani 6 in 7 zavzelo namreč

stališče, da obtoženi in Z. Š. nista zunajzakonska partnerja. Podlago

za takšno utemeljitev je imelo v izpovedbi Z. Š. iz preiskovalnega

postopka, ko je opisovala razmerja z obtožencem, da le-ta k skupnemu

gospodinjstvu ni ničesar prispeval, da mu je približno v mesecu maju

2004 povedala, da z njim ne more več živeti in da zvezo razdira,

kakor tudi, da je zadnji dve leti (2003 in 2004) obtoženi stanoval

pri njej samo zato, ker sta imela skupne otroke in da bi zato oba

sinova imela očeta. Nadalje je še navedlo, da sta se v času trajanja

pripora zoper obtoženca obtoženi in Z. Š. ponovno zbližala, da pri

obeh "v subjektivnem smislu obstoji spoznanje ponovnega obstoja

skupnosti", vendar pa ni nobenih drugih okoliščin, ki bi utemeljevale

zaključek, da skupnost obstoji tudi v objektivnem smislu.

Takšni zaključki sodišča prve stopnje so ob upoštevanju utemeljenih

opozoril pritožnice tudi po presoji pritožbenega sodišča zmotni, pa

nenazadnje tudi v nasprotju s spisovnimi podatki. V kolikor je namreč

sodišče zavzelo stališče, da med obtožencem in Z. Š. ne obstaja

zunajzakonska skupnost, je nerazumljivo, zakaj je bila Z. Š. na dveh

narokih glavne obravnave, to je 3.11.2004 in 22.11.2004 (list. št.

179 in 206) deležna pravnega pouka, ki velja za privilegirano pričo.

V kolikor namreč sodišče dvomi v obstoj zunajzakonske skupnosti pred

zaslišanjem domnevno privilegirane priče mora s potrebno stopnjo

verjetnosti kot predhodno vprašanje ugotoviti ali takšna skupnost

dejansko obstaja. In ker se tudi okoliščine, zaradi česar je bila

Z. Š. deležna privilegija priče, po njenem zaslišanju (kot

zunajzakonske partnerke) niso spremenile vse do odločitve

prvostopenjskega sodišča, je zato že iz teh razlogov dejansko stanje

obstoja skupnosti med obtožencem in Z. Š. zmotno ugotovljeno.

Predvsem pa je potrebno upoštevati, da Zakon o zakonski zvezi in

družinskih razmerjih določa, da morajo biti izpolnjeni trije pogoji

za obstoj zunajzakonske skupnosti in sicer (1), da obstaja med

partnerjema življenjska skupnost (2), da traja skupnost dalj čas in

(3) da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna

zunajzakonska skupnost med partnerjema neveljavna. Takšna skupnost

mora biti predvsem po vsebini enaka kot je življenjska skupnost, ki

naj obstaja med obema zakoncema. Nanjo pa kažejo predvsem okoliščine

skupnega prebivanja, skupnega gospodinjstva, gospodarske skupnosti,

nadalje, da veljata v očeh okolja za takšna življenjska tovariša kot

sta mož in žena. Zunanje manifestacije skupnosti pa izvirajo iz

notranje potrebe ter čustvene, moralne, duhovne in seksualne

povezanosti partnerjev, predvsem pa njune skupne volje, da živita

skupaj kot mož in žena. Na obstoj skupnosti pa nedvomno vpliva

dolžina trajanja, predvsem pa, če se takšnima partnerjema v času

skupnosti rodijo tudi otroci.

Vse te elemente je po oceni pritožbenega sodišča potrebno imeti v

vidu, ko se presoja, ali med dvema partnerjema (obtožencem in

oškodovanko) obstaja zunajzakonska skupnost, pri čemer pa je nedvomno

lahko takšna presoja le na podlagi izpovedb obtoženca in Z. Š.

Okoliščine, da sta obtoženi in Z. Š. živela skupaj kar devet let in

da sta se jima v tem času rodila dva otroka, da so, vsaj tako je

razvidno iz izpovedbe Z. Š., vsi štirje kot družina živeli v istem

stanovanju, so tisti zunanji povezovalni elementi, da lahko skupnost

obstoji in obstaja, ne glede na to, da je prišlo do čustvene

ohladitve Š. do obtoženca za krajše časovno obdobje tik pred

izvršitvijo kaznivih dejanj. Nadalje tudi ni mogoče prezreti, da se

je Z. Š. doslej kar enajstkrat angažirala, da bi se obtoženi

pozdravil in prenehal uživati drogo. V tem kontekstu njene notranje

potrebe in povezanosti z obtožencem, bi zato sodišče prve stopnje pri

ocenjevanju obstoja zunajzakonske skupnosti, kot pravilno opozarja

pritožnica, moralo upoštevati in oceniti pisanje Z. Š., ki ga je

poslala sodišču (list št. 155). Ne toliko zaradi njene izjave, da

zoper obtoženca umika obtožbo, ampak zaradi ponovnega poskusa

pomagati obtožencu, da se začne zdraviti zaradi odvisnosti od mamil.

Ravno tako pa je potrebna tudi ocena njene izražene volje na

zaslišanju 3.11.2004, da želi, da se obtoženi pozdravi, da živijo

skupaj ponovno kot družina in ker je enako voljo izrazil tudi

obtoženi, so vse te okoliščine lahko presoja, ki utemeljujejo obstoj

zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje sicer v razlogih sodbe

na strani 7 zaključuje, da ni izkazanih objektivnih okoliščin za

dokazovanje takšne skupnosti, vendar pa v zvezi s tem pritožbeno

sodišče vseeno opozarja, da obiski oškodovanke v priporu, medsebojno

dopisovanje med obtožencem in oškodovanko, pa tudi otroci, vseeno

lahko predstavljajo tista zunanja manifestativna ravnanja obeh

partnerjev, ki lahko kažejo na obstoj takšne skupnosti. Predvsem pa

se pričakovani objektivni kriteriji niso mogli izkazati do

pričakovanosti, po vsej verjetnosti zaradi dejstva, ker je bil

obtoženi v priporu, saj bi se v primeru, kot je nakazano v zagovoru

obtoženca in v izpovedbi oškodovanke, ponovno vrnil k Š. in tudi

otrokoma.

Ker se je tako sodišče prve stopnje pri oceni zunajzakonske skupnosti

oprlo pretežno na razmerja, ki so veljala med obtožencem in

oškodovanko tik pred odreditvijo pripora zoper obtoženca, ni pa

ocenjevalo v zadostni meri okoliščine v času trajanja pripora, je

zato dejansko stanje ugotovljeno zmotno. Oškodovankine navedbe, pa

tudi zagovor obtoženca (list št. 47) o prenehanju razmerja, ki pa sta

ga oba kasneje zanikala, se namreč ob celoviti oceni vseh okoliščin,

zlasti tudi v času trajanja pripora, lahko utemeljeno pokažejo, da je

med oškodovanko in obtožencem nastopilo le nekoliko daljše obdobje

prepirov, nesoglasij, ne pa dokončnega prenehanja njune več let

trajajoče zunajzakonske skupnosti.

V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje temeljito

oceniti vse nakazane okoliščine in v zvezi s tem tudi tiste, ko je na

obeh narokih glavne obravnave utemeljevalo, da je oškodovanka Z.

Š., ker je zunajzakonska partnerka obtoženca privilegirana priča.

Glede vprašanja ali se upošteva zaslišanje Z. Š. kot priče v

preiskavi, saj naj bi po prepričanju pritožbe sodba ne smela

temeljiti na tej izpovedbi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja sledeče.

Iz zapisnika o zaslišanju Z. Š. na list. št. 81 do 89 je mogoče

zanesljivo ugotoviti, da je priča izjavila, da ni v nobenem razmerju

z obtožencem, pa tudi iz zapisa njene izpovedbe, da se je z

obtožencem razšla "pred štirimi meseci" (maj 2004) je mogoče

zaključiti, da je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja

preiskovalni sodnik dal priči pravilen pravni pouk, ki velja za tisto

pričo, ko nima privilegija oprostitve pričanja. In če priča izrecno

izjavi, da ni v privilegiranem razmerju z obtožencem, pa čeprav ve da

je in da tudi do takrat zbrani spisovni podatki ne utemeljujejo

privilegija med obtožencem in pričo (I. odst. 236. čl. ZKP), potem

lahko sodnik da takšni priči samo takšen pravni pouk, ki velja za

tisto pričo, ki nima pravne dobrote oprostitve pričanja. Pri vsem tem

pa je po presoji pritožbenega sodišča potrebno upoštevati predvsem

voljo, ki jo ima privilegirana priča, saj ji je dano, da se sama

odloči, ali bo pričala ali ne. Ker pa je Z. Š., kot je že navedeno,

preiskovalnemu sodniku predstavila, da zunajzakonska skupnost z

obtožencem ne velja več, čeprav se je kasneje tekom postopka

utemeljeno lahko pokazalo, da je bila le začasno "skrhana", zato

takšen dokaz, pridobljen v preiskavi, še ne more biti tudi

nedovoljen. Pritožničnino stališče o nedovoljenosti dokaza z

izpovedbo Z. Š. bi bilo pravilno le v primeru, če bi priča izrecno

navedla, da je zunajzakonska partnerka obt. B., oz. da bi bile podane

kakšne druge okoliščine, ki bi utemeljevale obstoj takšne skupnosti

in da bi nato preiskovalni sodnik opustil dolžnostno ravnanje o pouku

privilegija.

Pri ponovnem odločanju naj tako sodišče prve stopnje, v kolikor

ugotovi obstoj zunajzakonske skupnosti, še upošteva, tako kot je tudi

že samo nakazalo v razlogih izpodbijane sodbe na strani 4, ali je

državni tožilec upravičen tožilec v zvezi z dvema kaznivima dejanjema

odvzema motornega vozila po I. odst. 216. čl. KZ. V primeru, da bo

zavzelo stališče, da v času izvršitve teh dveh kaznivih dejanj

zunajzakonska skupnost ni obstajala, pa se bo moralo z večjo

skrbnostjo opredeliti do vprašanja krivdnega odnosa obtoženca.

Predvsem zato, ker sta obtoženi in oškodovanka vseeno živela skupaj,

tedaj tudi ugotoviti, ali je pred izvršenim kaznivim dejanjem

obtoženi, čeprav nima vozniškega izpita, vozil oškodovankino vozilo,

ali je oškodovanka tolerirala takšno vožnjo, ker le ugotovitev o

lastništvu vozila zaradi specifičnih razmerij med obtožencem in

oškodovanko po vsej verjetnosti ne bo zadostno za utemeljevanje

obtoženčeve krivde.

Ker je tako obstoj zunajzakonske skupnosti med obtožencem in

oškodovanko vseeno bistveno predhodno vprašanje, zato pritožbeno

sodišče ni presojalo ostalih razlogov izpodbijane sodbe o obstoju

znakov kaznivih dejanj, ki so opisani v izreku izpodbijane sodbe in

ki jih pritožba niti ne izpodbija, iz enakih razlogov pa tudi ni

presojalo pritožbe okrožnega državnega tožilca.