Court dismisses appeal, ruling misuse of credit card requires intent to pay without funds, not just specific payment methods.

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Za presojo, ali je storjeno kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ,

ni pomembno, ali je obtoženec dogovoril plačilo obveznosti, ki

izhajajo iz uporabe kartice tako, da jih bo plačeval s trajnim

pooblastilom (plačevanje preko trajnega naloga) banki na za to

ustanovljenem računu v banki, ki je izdajatelj kartice in ali je na

tem računu kritje. Beseda kriti oziroma kritje pomeni zagotavljati z

enako ali večjo vsoto denarja plačilo oziroma izplačilo nečesa.

Zakonska dikcija "čeprav ve, da ob plačilu ne bo imel kritja" pomeni,

da kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ stori tisti, ki ob

dospetju plačila obveznosti na podlagi uporabljene kreditne kartice

nima kritja za plačilo in že ob uporabi te kartice ve, da kritja za

plačilo ne bo imel. To pa pomeni, da storilec ve, da ne bo imel

denarnih sredstev za kritje, to se pravi za plačilo izdanega računa.

Kritje so tako katerakoli denarna sredstva, ki omogočajo plačilo, ne

pa le denarna sredstva na računu v banki. Zato lahko kaznivo dejanje

po II. odst. 253. čl. KZ stori tudi tisti, ki se dogovori za plačilo

obveznosti na drug način, npr. s položnico po izstavitvi računa, kot

se je obtoženka dogovorila v obravnavanem primeru.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obt. M. Š. iz

razloga po 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje

zlorabe bančne ali kreditne kartice po II. odst. 253. čl. KZ. O

stroških kazenskega postopka je odločilo skladno z določbo I. odst.

96. čl. ZKP, na podlagi določbe II. odst. 105. čl. ZKP pa je

oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi

zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da

obtoženko spozna za krivo kaznivega dejanja in ji izreče zaporno

kazen.

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi

določbe II. odst. 377. čl. ZKP, ki ga je pritožbeno sodišče vročilo

obtoženki in njeni zagovornici, predlagal, naj se pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo zadostne razloge za

sklep, da obtoženki kaznivo dejanje po obtožbi ni dokazano.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe,

da je kaznivo dejanje zlorabe bančne ali kreditne kartice podano le

takrat, kadar je plačilo računov po kreditni kartici urejeno tako, da

ima zavezanec za plačilo račun v določeni banki, ki je izdajatelj

kartice, preko katerega zavezanec za plačilo s trajnim pooblastilom

banki (trajni nalog za plačilo), plačuje dospele obveznosti iz

naslova uporabe kartice. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča,

da je kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ podano le takrat,

kadar ob plačilu ni kritja na tem računu. S stališčem, da je

potrebno, da ima zavezanec za plačilo bančni račun, se očitno strinja

tudi okrožni državni tožilec, ki v pritožbi navaja, da se je

obtoženka sicer zavezala, da bo obveznosti poravnala s položnico in

da način takšnega plačila vsekakor predstavlja obveznost komitenta

banke, da bo ob izstavitvi položnice le-to poravnal in da bo imel ob

dospetju kritje na računu, saj je, kot navaja pritožnik, obtoženka v

vlogi za izdajo plačilne kartice Eurocard Master Card v rubriki

bančnih računov navedla številke računov, s katerimi razpolaga.

Podatki o računih in drugem premoženju, ki jih tisti, ki prosi za

izdajo plačilne kartice, v vlogi navede, so lahko le podlaga za

odločitev izdajatelja kartice, ali bo prosilcu kartico izdal, niso pa

odločilni za presojo, ali je v določenem življenjskem primeru, ki je

predmet kaznivega dejanja, storilec to kaznivo dejanje storil. Za

presojo, ali je storjeno kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ, ni

pomembno, ali je obtoženec dogovoril plačilo obveznosti, ki izhajajo

iz uporabe kartice tako, da jih bo plačeval s trajnim pooblastilom

(plačevanje preko trajnega naloga) banki na za to ustanovljenem

računu v banki, ki je izdajatelj kartice in ali je na tem računu

kritje. Beseda kriti oziroma kritje pomeni zagotavljati z enako ali

večjo vsoto denarja plačilo oziroma izplačilo nečesa. Zakonska

dikcija "čeprav ve, da ob plačilu ne bo imel kritja" pomeni, da

kaznivo dejanje po II. odst. 253. čl. KZ stori tisti, ki ob dospetju

plačila obveznosti na podlagi uporabljene kreditne kartice nima

kritja za plačilo in že ob uporabi te kartice ve, da kritja za

plačilo ne bo imel. To pa pomeni, da storilec ve, da ne bo imel

denarnih sredstev za kritje, to se pravi za plačilo izdanega računa.

Kritje so tako katerakoli denarna sredstva, ki omogočajo plačilo, ne

pa le denarna sredstva na računu v banki. Zato lahko kaznivo dejanje

po II. odst. 253. čl. KZ stori tudi tisti, ki se dogovori za plačilo

obveznosti na drug način, npr. s položnico po izstavitvi računa, kot

se je obtoženka dogovorila v obravnavanem primeru.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik

izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je imela

obtoženka namen pridobiti si trajno premoženjsko korist. Dejstvo, da

je obtoženka v vlogi za pridobitev plačilne kartice navedla lažne

podatke o svoji zaposlitvi in o višini dohodkov, kar poudarja

pritožnik, ni okoliščina, na podlagi katere bi bilo moč sklepati, da

je imela namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist z uporabo

kreditne kartice. Pritožnik nadalje navaja, da obtoženka očitno ni

mogla pričakovati prilivov iz zatrjevanega opravljanja trgovinske ter

gostinske dejavnosti preko družbe Zore Impex d.o.o. v takšni višini,

da bi zapadle obveznosti lahko poravnala. Pritožnik pa ne pojasni,

kakšni naj bi bili prilivi iz opravljanja te dejavnosti in zakaj ti

prilivi niso bili tako visoki, da obtoženka ni mogla pričakovati, da

bo lahko iz njih zapadle obveznosti poravnala. Zato s to pritožbeno

navedbo, ki se je ne da preizkusiti, razlogov sodbe sodišča prve

stopnje ne more izpodbiti. Zato tudi niso utemeljene navedbe

pritožnika, da je iz navedenih razlogov mogoče sklepati, da je

obtoženka preko svojih zmožnosti uporabila kreditno kartico ter se

nemožnosti plačevanja tudi zavedala.

Pritožnik poudarja, da si je obtoženka pridobila protipravno

premoženjsko korist v skupnem znesku 394.345,16 SIT, kar izhaja iz

opisa dejanja v izreku sodbe. Sodišče prve stopnje je, ko je

obtoženko oprostilo obtožbe, v sodbeni izrek povzelo opis dejanja po

obtožbi okrožnega državnega tožilca (IV. odst. 364. čl. ZKP). Pri tem

pa je pravilno presodilo, ker se v opisu dejanja zatrjuje, da si je

obtoženka v obdobju od 12.3.2001 do 12.6.2001, ko je uporabljala

kartico, pridobila premoženjsko korist v skupnem znesku 723.145,16

SIT ter si ob upoštevanju, da naj bi poravnala dolg v višini

280.000,00 SIT dne 17.4.2001 ter v višini 48.000,00 SIT dne

25.4.2001, pridobila protipravno premoženjsko korist v višini

394.345,16 SIT, kar tudi v pritožbi sprejema okrožni državni tožilec,

da obstaja dvom o tem, ali je obtoženka ob tako opisanem ravnanju,

imela namen pridobiti si trajno protipravno premoženjsko korist in da

tako tudi obstaja dvom o njenem naklepu, kar je pravilno v sodbi

presodilo sodišče prve stopnje.

Razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo, niso podani, zato je

pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje.