Appeal dismissed; alimony awarded based on critical assessment of debtor's income and needs.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Kar se tiče eksaktnosti podatkov o zmožnostih toženca, je sodišče

razpolagalo le s podatki DURS, ki pa izkazujejo, da je znašala davčna

osnova od dohodkov doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 2002,

0,00 SIT in da je toženec kot nosilec dejavnsti prikazal davčno

izgubo. Gre za situacijo, ki je v slovenski sodni praksi pogosta, in

ne izkazuje prave slike zmožnosti preživninskega zavezanca. Zato jo

je potrebno presojati s potrebno mero kritičnosti in na zmožnost

preživninskega zavezanca sklepati na podlagi drugih dejstev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici od

1.3.2004 dalje mesečno preživnino v višini 30.000,00 SIT, na roke

matere in zakonite zastopnice mladoletne tožnice, in sicer do vsakega

20. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude plačila z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka

preživnine do plačila. V presežku, do (zneska 35.000,00 SIT), je

sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je še odločilo, da je

toženec dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku

50.153,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2004 dalje.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s

katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve materialnega

prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga

spremembo izpodbijane sodbe z znižanjem prisojene preživnine,

podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve

stopnje v nov postopek. V pritožbi med drugim navaja, da je prisojena

preživnina bistveno previsoka in v nasprotju z dejanskimi potrebami

štiriletnega otroka, pa tudi z dejanskimi zmožnostmi toženca. Navaja,

da sodišče sploh ni upoštevalo dejstva, da se toženec preživninski

obveznosti ne izmika. S svojo obrtno dejavnostjo si zagotavlja le

minimalno socialno varnost zase in za svoje tri šolajoče sinove.

Glede na pomanjkanje izobrazbe in svojo starost druge možnosti

zaposlitve praktično nima. Sodišče sploh ni upoštevalo, da je toženec

vdovec in samohranilec treh sinov. Meni, da bi sodišče pri odločanju

o preživnini moralo upoštevati enake kriterije toženčevih dohodkov in

dohodkov njegove družine, kot so bili uporabljeni v postopku

odločanja o štipendiji in otroškem dodatku za njegove sinove. Navaja

še, da je sodišče pri odločanju o preživnini za mladoleteno tožnico

uporabilo dvojna merila. Sodišče ni razpolagalo s podatki o

toženčevih dohodkih. Povsem neustrezna je za oceno toženčevih

dohodkov uporaba podatka o enotedenskem prometu na njegovem osebnem

računu. Tega podatka namreč ni mogoče uporabiti in upoštevati kot

povprečnega, tipičnega ali kako drugače, še manj pa je mogoče iz tega

sklepati o toženčevih dohodkih in njegovi zmožnosti plačila

preživnine za mladoletno tožnico. Nadalje toženec navaja, da je

sodišče povsem nekritično sledilo navedbam zakonite zastopnice glede

potreb mladoletne tožnice in te ocenilo v previsokem znesku, celo

višjem, kot ga je sama zakonita zastopnica zatrjevala. Prav tako se

računsko ne izide ocena sodišča, da znašajo potrebe mladoletne

tožnice 70.000,00 SIT mesečno. Nekajurno varstvo tožnice, ki ga vrši

materina prijateljica, pa ne more predstavljati višjega stroška, kot

celomesečna oskrba tožnice v vrtcu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko

stanje ugotovilo popolno in pravilno, saj je na podlagi izvedenih

dokazov, izvedlo pa je vse dokaze, ki sta jih predlagali pravdni

stranki, ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za pravilno

uporabo materialnega prava in odločitev v tej zadevi, hkrati pa je

tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

V postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in

otroki (27. poglavje Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP)

morata zaradi občutljivosti teh razmerij in varovanja koristi

njihovih udeležencev, priti do večje veljave kot sicer načelo

oficialnosti in preiskovalno načelo. Dolžnost sodišča je, da ukrene

vse po uradni dolžnosti, da se čim bolj zavarujejo interesi in

pravice otrok (1. odstavek 408. člena ZPP). Temu smotru je sledilo

sodišče prve stopnje, ko je samo ugotavljalo potrebe mladoletne

tožnice in jih ocenilo celo nekoliko višje, kot jih je ocenila sama

zakonita zastopnica. V ugotovljene potrebe mladoletne tožnice v

znesku 70.000,00 SIT (natančen seštevek ugotovljenih potreb znaša

69.933,00 SIT) ne gre dvomiti, saj gre za štiriletnega otroka, ki se

ni še povsem poslovil od plenic, ki hodi v vrtec in je hkrati

potreben še dodatnega varstva. Da je strošek tega enak stroškom

varstva v vrtcu, ni nenavadno ob dejstvu subvencioniranega plačila

oskrbe, glede na dohodkovni status staršev. V približno enakem znesku

je toženec ocenil tudi potrebe svojih treh šolajočih sinov, ki pa

svoje preživninske potrebe, po toženčevih navedbah v večjem delu

krijejo z štipendijama (2 x 18.000,00 SIT), otroškim dodatkom v

skupnem znesku 57.360,00 SIT in pokojnino po materi v znesku

71.800,00 SIT (skupaj torej mesečno 165.160,00 SIT).

Kar se tiče zmožnosti staršev je sodišče prve stopnje razpolagalo z

eksaktnimi podatki le glede mesečnih dohodkov tožničine matere, pri

kateri je tožnica v vzgoji in varstvu, in ki to breme v celoti nosi

sama. Sodišče je ugotovilo, da njen neto mesečni dohodek 90.280,00

SIT. Kar se tiče eksaktnosti podatkov o zmožnostih toženca, je

sodišče razpolagalo le s podatki DURS, ki pa izkazujejo, da je

znašala davčna osnova od dohodkov doseženih z opravljanjem dejavnosti

za leto 2002 0,00 SIT in da je toženec kot nosilec dejavnsti prikazal

davčno izgubo. Gre za situacijo, ki je v slovenski sodni praksi

pogosta, in ne izkazuje prave slike zmožnosti preživninskega

zavezanca. Zato jo je potrebno presojati s potrebno mero kritičnosti

in na zmožnost preživninskega zavezanca sklepati na podlagi drugih

dejstev. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje kot eno od

indiktornih dejstev, ki kažejo večje možnosti za preživljanje od

zatrjevane, uporabilo izpisek prometa na toženčevem računu, ki

izkazuje, da ga je bilo v enem tednu za 381.579,78 SIT. Ni pa sodišče

prve stopnje le na podlagi te okoliščine sklepalo, da so zmožnosti

pridobivanja dohodkov toženca vsaj takšne kot materine oziroma

takšne, da bo odmerjeno preživnino zmogel, ne da bi s tem ogrozil

svoje preživljanje in preživljanje oseb, za katere je dolžan skrbeti.

Upoštevalo je namreč tudi, da je toženec obrtnik, ki se ukvarja s

sicer donosno gradbeno dejavnostjo. Dograjuje novo delavnico in ima

zaposlene tri ljudi, kar kaže na to, da ustvarja določen promet in

dohodek, gotovo ne le zato, da izpolnjuje obveznosti do delavcev.

Poleg tega ima kmetijsko posestvo, ki ga sicer ne obdeluje, nedvomno

pa ni brez vrednosti in bi lahko z njim razpolagal, če bi bilo

ogrožno njegovo in preživljanje njegovih otrok. Ima pa tudi obdelan

vinograd z zidanico.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica prejme tudi otroški

dodatek v znesku 13.190,00 SIT, je bilo treba med oba preživninska

zavezanca porazdeliti preživninsko breme tožničinih potreb v znesku

56.745,00 SIT. Ker zakonita zastopnica, v celoti sama nosi breme

vzgoje in varstva mladoletne tožnice, je porazdelitev preživninskega

bremena, po katerem je toženec dolžan kriti preživninske potrebe

tožnice v višini 30.000,00 SIT, v ravnovesju med zmožnostmi vsakega

od staršev in otrokovimi potrebami (129. člen Zakona o zakonski zvezi

in družinskih razmerjih).

Glede na navedeno in po ugotoviti, da sodišče prve stopnje v postopku

ni zagrešilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP),

je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).