Appeal court quashes first instance judgment regarding a gift deed due to missing reasoning on possession transfer.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

- glede drugega in tretjega toženca spremeni tako, da se tožbeni

zahtevek zoper njiju v celoti zavrne,

- v ostalem delu, to je glede prvega toženca, pa razveljavi ter

zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za

končno odločbo.

[JEDRO]

1. Po zakonu o zemljiški knjigi iz leta 1995 je lahko izbrisno tožbo

vložil tisti, ki je bil oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v

zemljiško knjigo. Aktivne legitimacije ZZK torej ni omejeval le na

tiste subjekte (in njihove univerzalne naslednike), ki so bili

prizadeti v pravici, ki je bila v zemljiški knjigi že vpisana, temveč

je dajal aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe vsakomur, ki

je mislil, da vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga

neveljavna in je zaradi tega oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje

v zemljiško knjigo.

2. Izbrisna tožba se lahko vloži proti vsakomur, ki je z izpodbijano

vknjižbo pridobil knjižno pravico (ali bil prost bremena) in proti

njegovim pravnim naslednikom, ki so pridobili pravico na podlagi

izpodbijane vknjižbe.

3. Zahtevek izbrisne tožbe naj vsebuje zahtevo po ugotovitvi

neveljavnosti osnovnega zavezovalnega pravnega posla in ne njemu

kavzalnega razpolagalnega pravnega posla, ki je le pridobitni način.

Pravni temelj za vknjižbo je namreč prvi in ne drugi pravni posel.

4. Pravna pravila ODZ so bila pri darilnih pogodbah glede nepremičnin

večinoma interpretirana tako, da je imela taka darilna pogodba brez

potrebne oblike pravni učinek, če je bila nepremičnina izročena v

posest obdarjenca tako, da je bilo obdarjencu na tak način omogočeno

uživanje nepremičnine. Za prevzem posesti na nepremičnini ni bilo

nujno, da med obdarjencem in stvarjo obstaja fizični kontakt.

Zadostuje, da ima obdarjenec možnost nepremičnino uporabljati in z

njo razpolagati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da

sta darilna pogodba z dne 20.11.1980 in vknjižba lastninske

pravice na enosobnem stanovanju št. 19 v drugem nadstropju

na južni strani stanovanjskega objekta G., vpisanem v vl. št. E parc.

št. XXXX k.o. D. na M., neveljavni ter da se ta (neveljavna) vknjižba

lastninske pravice nanjo briše. Toženci so dolžni nerazdelno tožniku

povrniti njegove pravdne stroške v višini 170.560,00 SIT, v primeru

zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do

plačila.

Iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 36/2004

- drugo uradno prečiščeno besedilo) se zoper sodbo sodišča

prve stopnje pritožujejo toženci. V pritožbi vztrajajo na

ugovoru aktivne legitimacije tožnika, saj ima po njihovem

mnenju izbrisno tožbo le tisti, ki je v svoji že obstoječi

knjižni stvarni pravici glede določene nepremičnine prizadet

zaradi poznejše vknjižbe, proti kateri je naperjen tožbeni

zahtevek zaradi vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega

stanja. Za to tožbo ne more biti legitimiran nekdo, ki ima

šele pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na

nepremičnini ter zahtevek na vpis v zemljiško knjigo.

Nesporno je, da tožnik nikoli ni predlagal vknjižbe njegove

lastninske pravice pri spornem stanovanju. Zato za vložitev

izbrisne tožbe v predmetni zadevi ne more biti aktivno

legitimiran. Nadalje toženci poudarjajo, da je izpodbijana

darilna pogodba kljub pomanjkljivi obličnosti veljavna, ker

je bila realizirana. Pokojna M. je že ob podpisu darilne pogodbe

postala posredna posestnica zadevnega stanovanja, saj je bilo v

darilni pogodbi predvideno, da bo v spornem stanovanju do svoje smrti

stanovala sedaj že pokojna mati tožnika in M., po njeni smrti pa naj

bi sporno stanovanje dobila M. oziroma njena sinova. Taka je bila

tudi želja njene pokojne mame. Želja pokojne mame je predstavljala

tudi dejansko razpolaganje s stanovanjem, saj je tožnik od nje dobil

stanovanje na Z., M. pa naj bi dobila sporno stanovanje. Nesporno je,

da je bila pokojna M. v času materine smrti hudo bolna, praktično

nepokretna in v zadnji fazi pred smrtjo. Zato ob smrti svoje matere

stanovanja seveda ni mogla fizično prevzeti v oblast oziroma posest.

Nekaj časa pred smrtjo ji je njena mati preko sina Ž. izročila ključe

tega stanovanja. Po smrti tožnikove matere je stanovanje zaradi

bolezni M. seveda ostalo in je še sedaj prazno. Če bi tožnik darilno

pogodbo štel za nerealizirano, bi se v stanovanje zagotovo vselil, pa

tega ni storil, ker se je zavedal realizacije darila. Ni jasno, zakaj

je sodišče prve stopnje napravilo drugačen zaključek. Razlogi sodbe v

zvezi s tem so si med seboj v nasprotju. Na koncu toženci poudarjajo,

da je tožnikova tožba neutemeljena tudi iz razloga, ker tožnik z njo

uveljavlja neveljavnost darilne namesto posadne listine, za katero je

tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila temelj vknjižbe

lastninske pravice na M. Zaradi vsega navedenega predlagajo, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno izpodbijano sodbo

razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila v skladu z določbo prvega odstavka 344.

člena ZPP vročena tožniku, ki pa nanjo ni odgovoril.

Pritožba je utemeljena.

Najprej nekaj o dejanski podlagi spora, ki je toženci ne

izpodbijajo:

Tožnik je z darilno pogodbo z dne 20.11.1980 (priloga A4)

podaril svoji sestri M. enosobno stanovanje v stanovanjskem objektu v

G. To stanovanje je kupil 20.6.1979 od D. (kupna pogodba - priloga

A6), ta pa ga je približno mesec dni poprej dobil v dar od L. Razen

M. se naprej od L. nihče ni mogel ali uspel vpisati v zemljiško

knjigo kot etažni lastnik podarjenega ali kupljenega spornega

stanovanja (v tistem času še niti ni bila odprta E knjiga za to

stanovanje). M. je to uspelo na podlagi posadne listine, ki sta jo ji

dne 8.3.1999 izstavila L. (priloga A6 in A3).

Tožnik v tej zadevi zahteva ugotovitev neveljavnosti in

izbris vknjižbe etažne lastninske pravice na stanovanju na

M. iz razloga neveljavnosti darilne pogodbe iz leta 1980.

O aktivni legitimaciji izbrisne tožbe:

Toženci v pritožbi še vedno ugovarjajo aktivni legitimaciji

tožnika za vložitev izbrisne tožbe. Takšen njihov ugovor je

neutemeljen. Po Zakonu o zemljiški knjigi iz leta 1995

(ZZK), ki ga je potrebno uporabiti v obravnavanem primeru,

je lahko izbrisno tožbo vložil tisti, ki je bil oškodovan v

svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo (prvi

odstavek 101. člena ZZK). Aktivne legitimacije ZZK torej ni

omejeval le na tiste subjekte (in njihove univerzalne

naslednike), ki so bili prizadeti v pravici, ki je bila v

zemljiški knjigi že vpisana (takoimenovana prizadetost

knjižne pravice), temveč je dajal aktivno legitimacijo za

vložitev izbrisne tožbe vsakomur, ki je mislil, da je

vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga

neveljavna in je zaradi tega oškodovan v svoji pravici, ki

se vpisuje v zemljiško knjigo. Pogoj za aktivno legitimacijo

izbrisne tožbe, ki ga v pritožbi poudarjajo toženci, to je,

da je bila pravica v zemljiški knjigi že vknjižena, je

veljal po pravnih pravilih pred uveljavitvijo ZZK, od takrat

naprej pa zanjo zadošča, da gre za pravico, ki se v

zemljiško knjigo vpisuje.

O pasivni legitimaciji izbrisne tožbe:

Glede vprašanja pasivne legitimacije izbrisne tožbe je

pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo po

uradni dolžnosti, ker ga pritožniki v pritožbi ne

poudarjajo, so ga pa upravičeno v postopku na prvi stopnji.

Vprašanje aktivne in pasivne legitimacije se namreč presoja

po materialnem pravu, na pravilno uporabo le tega pa mora

pritožbeno sodišče paziti tudi, če pritožnik na to posebej v

pritožbi ne opozarja (glej drugi odstavek 350. člena ZPP).

Prvi odstavek 102. člena ZZK je določal, da se izbrisna

tožba lahko vloži proti vsakomur, ki je z izpodbijano

vknjižbo pridobil knjižno pravico (ali bil prost bremena) in

proti njegovim pravnim naslednikom. Na prvi stopnji je bilo

ugotovljeno, da je obdarjenka M. že pred vložitvijo izbrisne tožbe,

natančneje 11.5.2000, umrla. Čeprav sta bila zakonita dediča njena

sinova drugi toženec Ž. in tretji toženec T., je po (dednem) dogovoru

z njima sporno stanovanje na G. iz zapuščine pridobil njun oče in

bivši mož pokojnice prvi toženec J. V smislu že citirane določbe

prvega odstavka 102. člena ZZK je pravni naslednik pridobiteljice

knjižne pravice tako le slednji, ne pa tudi njena dva sinova. Z

izbrisno tožbo se zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov,

torej da naj se vknjižba, ki je bila opravljena materialnopravno

neveljavno, (in s to vknjižbo povezani vpisi) izbriše(jo) (prvi

odstavek 102. člena ZZK). Zato je logično, da se izbrisna tožba lahko

vloži le proti tistemu, ki je pridobil pravico neposredno z

izpodbijano vknjižbo oziroma tistemu, ki je pridobil pravico na

podlagi izpodbijane vknjižbe. Na podlagi vknjižbe lastninske pravice

M. je pravico do stanovanja pridobil le prvi, ne pa tudi drugi in

tretji toženec. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje zmotno zavzelo

drugačno materialnopravno stališče.

O (ne)veljavnosti obstoječe vknjižbe:

Zaradi načela formalnosti postopka lahko zemljiškoknjižno

sodišče (pravno pravilno) dovoli in opravi vknjižbo

(pridobitve oziroma izbrisa) pravice, čeprav vsi

materialnopravni pogoji za pridobitev oziroma prenehanje te

pravice niso izpolnjeni. V takšnem primeru je mogoče vpis

izpodbijati z izbrisno tožbo. Smisel izbrisne tožbe je

reševanje neskladja med vsebino vpisa v zemljiško knjigo in

stvarnim dejanskim stanjem, do katerega lahko pride zaradi

nepravilnosti v pravnem temelju vpisa. V obravnavani zadevi

tožnik trdi, da v zemljiški knjigi vpisana oseba pokojna

M. ne bi smela biti subjekt lastninske pravice na spornem stanovanju

in da je opravljena vknjižba neveljavna, ker je neveljavna tudi

pravna podlaga te vknjižbe, to je med njima 20.11.1980 sklenjena

darilna pogodba. Razlog neveljavnosti darilne pogodbe po njegovih

trditvah tiči v pomanjkanju njene potrebne obličnosti.

O pravni podlagi vknjižbe in ustreznosti tožbenega zahtevka:

Pritožba poudarja, da je bila podlaga vknjižbe, ki se

izpodbija, posadna listina iz leta 1999 in ne darilna

pogodba iz leta 1980. Iz tega razloga naj bi bil tožbeni

zahtevek neustrezen, saj tožnik v njem zahteva le ugotovitev

neveljavnosti darilne pogodbe, ne pa tudi posadne listine.

Takšno stališče je po oceni pritožbenega sodišča napačno.

Konkretna posadna listina po svoji vsebini ustreza

današnjemu zemljiškoknjižnemu dovolilu, torej izjavi

prejšnjih zemljiškoknjižnih lastnikov L., katerih knjižna pravica se

je prenašala, da M. dovoljujeta vpis v zemljiško knjigo. Na podlagi

takšne izjave zemljiškoknjižno sodišče ni bilo dolžno presojati

veljavnosti darilne pogodbe. Vendar je bila prav slednja tista

listina, ki je bila pravna podlaga z izvršeno vknjižbo, saj je bila

posadna listina le pridobitni način, darilna pogodba pa temeljni

pravni posel za pridobitev lastninske pravice M. Zato tožnik pravilno

uveljavlja neveljavnost darilne pogodbe, ki bi, če bi bila podana, ex

lege pomenila tudi neveljavnost posadne listine.

O (ne)veljavnosti darilne pogodbe:

Darilna pogodba kot posebna pogodba ni bila vnešena v drugi

del Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ,

št. 29/78 s spremembami, ki bi ga moralo pritožbeno sodišče

uporabiti glede na prehodno določbo 1060. člena

Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001), kjer

so bile urejene nekatere posebne pogodbe. Razloge je najti v

Ustavi SFRJ iz leta 1974, ki je v 281. členu določala, da

zvezni predpis ureja samo tiste pogodbe, ki spadajo na

področje prometa blaga in storitev. Darilno pogodbo bi torej

moral urediti republiški predpis, kar pa se nikoli ni

zgodilo. Za darilno pogodbo se je tako uporabljal le splošni

oziroma temeljni del ZOR, glede ostalih določil pa pravna

pravila Občnega državljanskega zakonika z dne 1.junija 1811

(ODZ). Glede na to, da je darilna pogodba ena od podlag za

prehod lastninske pravice, pa so se v zvezi z daritvijo

uporabljala tudi določila Zakona o temeljnih

lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 s

spremembami) ter drugih zakonov in predpisov.

Če se posvetimo obliki darilne pogodbe, ugotovimo, da je ODZ

zanjo predvideval posebno pisno listino ali izročitev

stvari. Stroga obličnost ali dejanska izročitev stvari se

(še danes) utemeljuje s tem, da mora tisti, ki naj kaj

brezplačno obljubi, dobro premisliti in zapisati ali pa

takoj dati in občutiti učinke svojega dejanja. Pravna

pravila ODZ so bila pri darilnih pogodbah glede nepremičnin

večinoma interpretirana tako, da je imela taka darilna

pogodba brez potrebne oblike pravni učinek le, če je bila

nepremičnina izročena v posest obdarjenca, in sicer tako, da

mu je bilo na ta način omogočeno uživanje nepremičnine, kar

je tudi normalen smoter pravnega posla. Zaključek sodišča

prve stopnje, da darilna pogodba med tožnikom in njegovo

sestro M. ni bila realizirana, pritožbenega sodišča zaenkrat ne

prepriča. Kot pravilno opozarja pritožba, za prevzem posesti ni

nujno, da med obdarjencem in stvarjo obstaja fizični kontakt. To je

nemalokrat iz čisto praktičnih razlogov tudi nemogoče. Sodišče prve

stopnje je ugotovilo, da je bila M. ob smrti svoje matere, ko naj bi

darilo - stanovanje prevzela, prikovana na bolniško posteljo in

darila fizično ni mogla prevzeti in ga uživati. Vendar je bolj kot to

za obravnavano zadevo bistveno vprašanje, ali je imela obdarjenka, če

bi to hotela in zmogla, možnost stanovanje uporabljati in z njim

razpolagati. Izpovedbi njenih dveh sinov, ki jih sodišče prve stopnje

ni ocenjevalo, da je njena mati ključe od stanovanja zanje izročila

svojima vnukoma, ker je bila ona pač bolna, bi kazali, da je to

možnost vendarle imela. Če je temu res tako, pa bi bilo treba šteti,

da je prišlo tudi do realizacije darilne pogodbe. S tem v zvezi

pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na prvi stopnji prišlo do

procesne kršitve, saj sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih

dejstvih - v njem manjkajo razlogi o vprašanju izročitve ključev

stanovanja. V tej smeri je utemeljena tudi pritožba s strani prvega

toženca.

Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v celoti

ugodilo pritožbi tožencev in izpodbijano sodbo delno

spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper drugega in

tretjega toženca zavrnilo, v ostalem delu (glede prvega

toženca) pa izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v tem

obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (4. točka

358. člena in prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem

postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presojati

vprašanje realizacije darilne pogodbe. Ponovno bo moralo

odločiti tudi o stroških pravdnega postopka, in sicer glede

vseh treh tožencev, ne le prvega, ker so omenjene stroške

priglaševali skupaj preko enega odvetnika in jih pritožbeno

sodišče zato v tej fazi ni moglo razcepljati. Iz istega

razloga je pritožbeno sodišče za končno odločitev pridržalo

tudi odločitev o vseh stroških pritožbenega postopka (tretji

odstavek 165. člena ZPP).