Court dismisses scholarship repayment claim, ruling statutory law governs public funds, not contract or unjust enrichment.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Vrnitev štipendije, izplačane iz javnih sredstev, je lahko obveznost

prejemnika štipendije le, če jo kot tako določa zakon. Ker gre za

instrumente politike zaposlovanja in za instrument socialne politike,

nenastop pričakovanega uspeha (končanja šolanja) ne bi mogel

avtomatično pogojevati nepravičnega položaja dajalca štipendije. Če

torej obveznost vrnitve štipendije lahko določi le zakon, ni mogoče

iskati njene podlage v institutu neupravičene obogatitve.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo objektivno

spremembo tožbe, zaradi delnega umika tožbe za glavnico v

znesku 85.559,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.2.1999 dalje, v tem delu ustavilo postopek in z

izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo

zneska 222.021,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

20.10.1999 dalje.

Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno

pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe

materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene

kršitve določb postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako,

da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožeča stranka je želela z

zaslišanjem toženca dokazati, da je med strankama že ob dodelitvi

štipendije obstajalo soglasje volj glede obligacije ene in druge

stranke. Tožeča stranka se je zavezala toženi stranki izplačevati

štipendijo, tožena stranka pa se je zavezala, da bo končala srednjo

kovinarsko in metalurško šolo. Stranki sta soglašali tudi glede

sankcije za primer, če se med njima soglasen namen ne bi uresničil.

Sodišče prve stopnje se do pasivnosti tožene stranke v postopku ni

opredelilo. Neprerekane trditve tožeče stranke je zato treba šteti za

dokazane in resnične. Stranki sta bili druga proti drugi v razmerju

prirejenosti in sta v skladu z načelom svobode urejanja obligacijskih

razmerij prevzeli nase vsaka svojo civilnopravno dolžnost. Pravni red

za takšno pravno poslovno zavezo ne zahteva posebne oblike, volja pa

je bila izjavljena s soglasjem, iz katerega se da zanesljivo

sklepati, da obstaja, in so zato bili v skladu s 26. členom ZOR

izpolnjeni pogoji za veljavnost pogodbe. Slednje končno dokazuje tudi

sklenjena izvensodna poravnava med strankama, ki je tožena stranka ni

realizirala. Temeljni pogodbeni namen, to je dokončanje šolanja je

izjalovljen. Zato je tožena stranka dolžna prejete zneske štipendije

vrniti. Pritožbo zaključuje z mnenjem, da ima njen zahtevek

materialnopravno oporo tudi v določbi 4. odstavka 210. člena tedaj

veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je

bila toženi stranki z odločbo dodeljena republiška

štipendija za šolanje na Srednji kovinarski, strojni in

metalurški šoli za poklic mehanik vozil. Republiška

štipendija je izrazito socialne narave, saj je pogoj za

njeno pridobitev dohodkovni cenzus na družinskega člana, o

pravici do nje pa je odločal javni zavod z upravno odločbo

po pravilih upravnega postopka. Glede na navedeno je

pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo razmerje

med pravdnima strankama upravnopravno, ne pa civilnopravno oziroma

obligacijsko. Šlo je torej za pravno razmerje med državo in

državljanom, upravičencem do štipendije, ki je bilo urejeno z

zakonom, ne pa s pogodbo. Nasprotno pritožbeno stališče je zato

napačno.

Tudi neupravičene obogatitve kot klasičnega inštituta

obligacijskega prava v takšnem primeru ni mogoče uporabiti.

Okoliščina nedokončanja šolanja ni povzročila nastanka

imenovane obligacije na strani tožene stranke že po samem

zakonu. Vrnitev štipendije, izplačane iz javnih sredstev, je

lahko obveznost prejemnika štipendije le, če jo kot tako določa

zakon. Ker gre za instrumente politike zaposlovanja in za instrument

socialne politike, nenastop pričakovanega uspeha (končanja šolanja)

ne bi mogel avtomatično pogojevati nepravičnega položaja dajalca

štipendije. Če torej obveznost vrnitve štipendije lahko določi le

zakon, ni mogoče iskati njene podlage v institutu neupravičene

obogatitve. Ni pa razloga, da pravdni stranki ob nastopu navedene

okoliščine svojega razmerja ne bi še pogodbeno uredili, tako da bi se

toženec zavezal, da bo vrnil, kar je od tožeče stranke pridobil na

račun štipendije. Vendar pa to v obravnavanem primeru in zaradi

spremembe tožbe ni bilo predmet sodne presoje. Sodišče prve stopnje

je zato pravilno odločilo, ko je kondikcijski zahtevek tožeče stranke

zavrnilo kot neutemeljen. Pritožbo tožeče stranke je bilo zato treba

zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o

pravdnem postopku).