Slovenian court partially allows appeal on interest rates and temporary injunctions under ZOR and ZIZ.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se:

- izpodbijani sklep (1. točka izreka) spremeni tako, da se ugovoru

ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 20.6.2000, opr. št. P

1324/2000-I razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne;

- izpodbijana sodba v 2. točki izreka razveljavi glede zneska

1,821.880,08 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.1997 do

plačila in v 3. točki ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem oziroma

nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

1. Ker ni utemeljen obrestni zahtevek na plačilo obresti po višji

obrestni meri od tiste, ki jo določa prvi odstavek 399. člena ZOR,

plačil na račun dolga ni mogoče obračunati drugače kot z upoštevanjem

prisilne določbe iz prvega odstavka 399. člena ZOR. Višjim obrestim

sodišče ne sme nuditi pravnega varstva, kar pomeni, da mora zavrniti

tožbeni zahtevek na plačilo višjih obresti, pri obračunu pa, glede na

zakonsko omejitev višine obrestne mere in 313. člen ZOR, upoštevati,

kolikšen del plačila se nanaša na obresti in kolikšen na glavnico.

2. Materialno pravo (ZOR) posredno določa, da dokazno breme za

dokazovanje sklenitve posojilne pogodbe nosi posojilodajalec. V

obravnavani zadevi je to tožnik, ki je opisanemu pravilu v celoti

zadostil s tem, da je predložil potrdilo z dne 18.2.1997. Ker se

toženec brani z ugovorom o nepristnem podpisu, tudi zanj velja

pravilo, da mora svojo trditev izkazati. Sodišče prve stopnje ima

prav, da mu to ni uspelo. Ker je več razlogov, ki govore za to, da je

sporni podpis pristen, kot pa razlogov, ki takšnemu zaključku

nasprotujejo, glavni dokaz (potrdilo z dne 18.2.1997) ni bil ovržen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo

ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo. Toženi stranki je

naložilo, da mora tožeči stranki plačati 3,644.098,30 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1,821.880,08 SIT od 17.2.1997 do

plačila, od 1,822.218,22 SIT pa od 19.2.1997 do plačila in ji

povrniti 884.990,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 28.7.2004 do plačila.

Proti sodbi in sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila

tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,

izpodbijani sklep pa tako, da ugodi ugovoru zoper začasno odredbo,

sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne

odredbe zavrne, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve

stopnje napačno presodilo dokaze, ki se nanašajo na vračilo posojila

z dne 16.11.1994. Navedbe toženca v ugovoru in odgovoru na tožbo se

ne razlikujejo. Ni res, da je bil V. kredit manj ugoden, saj

30.000,00 DEM ne predstavlja enoletnih obresti, ampak obresti, ki bi

se natekle v dveh letih. V zvezi z drugim posojilom se sodišče prve

stopnje ni opredelilo do očitnih protislovij v izpovedbah tožeče

stranke, ki je najprej povedal, da naj bi se s tožencem dobila na

Wolfovi cesti in skupaj odšla k J., v pripravljalni vlogi z dne

8.12.2000 pa je navedel, da sta se srečala pred Gostilno Jovo.

Razlogi sodbe so si med seboj v nasprotju. Medtem ko je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo, da je na tožniku dokazno breme, da

dokaže, ali je bilo posojilo dano, pa je nepravilno zaključilo, da

tožencu ni uspelo dokazati, da podpis na spornem potrdilu ni njegov.

Izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj sodišče prve stopnje ni

sledilo izvedencu B. Čeprav je toženec v spis predložil veliko

primerjalnega gradiva iz kritičnega obdobja, se izvedenka T.M. o njem

ni izjavila. Ne drži, da se toženec ni odzval njenemu vabilu. Nikoli

ni trdil, naj bi podpis ponaredil tožnik. Glede na to, da sta bili

pravdni stranki družinska prijatelja, je lokacija - zunaj pred

Gostilno Jovo - in to sredi zime, najmanj nenavadna za predajo

velikega denarnega zneska. To je še toliko bolj nenavadno zato, ker

je tožnik skrbno pripravil posojilno pogodbo z dne 16.11.1994 in celo

zahteval overitev toženčevega podpisa. Nikakor ni logično, da bi

tožnik tožencu, ki mu je dolgoval še celotno glavnico po prvem

posojilu, posodil še nadaljnjih 20.000,00 DEM. Končno tudi niso

podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Okoliščina, da je

nepremičnina obremenjena s hipoteko, ne pomeni nevarnosti, da bo

toženec nepremičnino še nadalje obremenjeval ali odtujil.

Pritožba je delno utemeljena.

1. Posojilo po posojilni pogodbi z dne 16.11.1994:

Upoštevajoč trenutno stanje stvari, zlasti uspeh dokaznega postopka

in pravila o dokaznem bremenu, pritožbeno sodišče nima pomislekov v

dokazno oceno sodišča prve stopnje glede posojila z dne 16.11.1994. V

okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena

Zakona o pravdnem postopku, ZPP) pa je ocenilo, da je sodišče prve

stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na

kogentnost obrestne mere pogodbenih obresti med posamezniki. Po prvem

odstavku 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pogodbena

obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v

kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Ta določba je

prisilne narave. Če so dogovorjene večje obresti od dovoljenih, velja

največja mera dovoljenih obresti (četrti odstavek 399. člena ZOR). V

novejši sodni praksi ni bilo odstopanj od opisane ureditve, sodišče

pa jo je spoštovalo tudi v primeru (zadeva opr. št. II Ips 972/93),

ki je v bistvenih značilnostih podoben obravnavanemu, ko je tožena

stranka s plačilom pogodbenih obresti privolila v nedopustnost.

Ker ni utemeljen obrestni zahtevek na plačilo obresti po višji

obrestni meri od tiste, ki jo določa prvi odstavek 399. člena ZOR,

plačil na račun dolga ni mogoče obračunati drugače kot z upoštevanjem

prisilne določbe iz prvega odstavka 399. člena ZOR. Višjim obrestim

sodišče ne sme nuditi pravnega varstva, kar pomeni, da mora zavrniti

tožbeni zahtevek na plačilo višjih obresti, pri obračunu pa, glede na

zakonsko omejitev višine obrestne mere in 313. člen ZOR, upoštevati,

kolikšen del plačila se nanaša na obresti in kolikšen na glavnico.

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v tem

pogledu ostalo nepopolno ugotovljeno, je višje sodišče pritožbi v tem

delu ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču

prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti,

kolikšen del plačila 13.500,00 DEM (tožeča stranka pogodbene obresti

vtožuje vse do 17.2.2004, šele od tedaj dalje pa zamudne obresti)

odpade na obresti in koliko na glavnico, nato pa preostanek dolgovane

glavnice, seveda pod predpostavko, da ne bo spremenilo svoje dokazne

ocene, naložiti v plačilo toženi stranki.

2. Posojilo z dne 18.2.1997 (1,822.218,22 SIT):

Za pravilno odločitev o tem tožbenem zahtevku je bistvenega pomena,

kdo nosi dokazno breme za dokazovanje dejstev, potrebnih za nastanek

uveljavljane pravne posledice. Materialno pravo (ZOR) posredno

določa, da dokazno breme za dokazovanje sklenitve posojilne pogodbe

nosi posojilodajalec. V obravnavani zadevi je to tožnik, ki je

opisanemu pravilu v celoti zadostil s tem, da je predložil potrdilo z

dne 18.2.1997 (priloga A3). Ker se toženec brani z ugovorom o

nepristnem podpisu, tudi zanj velja pravilo, da mora svojo trditev

izkazati. Sodišče prve stopnje ima prav, da mu to ni uspelo. Ker je

več razlogov, ki govore za to, da je sporni podpis pristen, kot pa

razlogov, ki takšnemu zaključku nasprotujejo, glavni dokaz (potrdilo

z dne 18.2.1997) ni bil ovržen. Sodišče prve stopnje je utemeljeno

sledilo izvedeniškemu mnenju sodnega izvedenca, ki je strokovno v

posameznih elementih oziroma podobnostih kot tudi v celoti. Potem ko

je izvedenec temeljito analiziral razlike in istovetnosti med

toženčevimi siceršnjimi parafi in spornim, le z majhno stopnjo

verjetnosti ocenil možnost, da bi kdo nad podpisom toženca oblikoval

preostali tekst ali da bi okrajšani podpis ponaredil in končno

izključil morebitno prisotnost kemijskih in fizikalnih sredstev, ki

bi bila lahko uporabljena za ponarejanje, je zaključil, da obstaja

zelo velika verjetnost, da je potrdilo lastnoročno podpisal prav

toženec. To izvedeniško mnenje, ki je bilo kot zadnje izdelano v

dokaznem postopku, v bistvu predstavlja sintezo predhodnih spoznanj

izvedencev V.B. in T.M. Medtem ko sta slednja vsak v svojem mnenju

izpostavila prvi le različnosti med spornim in siceršnjimi parafi,

druga pa le istovetnosti, je B.P. oboje združil, na koncu pa

argumentirano dal prednost istovetnosti s siceršnjimi toženčevimi

parafi. Posebno težo njegovemu mnenju daje okoliščina, da je bilo

gradivo, ki ga je uporabil za svojo ekspertizo, popolnejše kot pa

tisto njegovih predhodnikov, ki sta kot podlago za svoje delo vzela

vsak samo del primerjalnega gradiva (glej 1. točko izvedeniškega

mnenja izvedenca grafologa B.P. z dne 26.5.2004, list. št. 131).

Dokazne ocene sodišča prve stopnje, katere izhodišče so pravila o

dokaznem bremenu v spornem primeru in ki je zgrajena na strokovno

utemeljenem izvedeniškem mnenju izvedenca B.P., okoliščine, ki jih

tožena stranka ponovno izpostavlja v pritožbi (skrbno pripravljen

pravni posel z dne 16.11.1994 in dogovorjene pogodbene obresti v

nasprotju z neformalnostjo pri sklepanju druge posojilne pogodbe, pri

kateri niso bile dogovorjene nikakršne pogodbene obresti), ne morejo

omajati.

Povedano je treba dopolniti še z odgovorom na dve pritožbeni navedbi

tožene stranke: Njeno namigovanje, naj izvedenka T.M. zavestno ne bi

uporabila dela nevplivnega gradiva iz kritičnega obdobja, je

nekorekten poskus diskreditacije izvedenke. Predpostavlja se, da

izvedenci pri svojem delu spoštujejo etična pravila, tožena stranka

pa ni dokazala nasprotnega. Poudarjeno je že bilo, zakaj ima

izvedeniško mnenje izvedenca B.P. večjo težo kot ostali dve

izvedeniški mnenji, zato bi bil dokaz s soočenjem izvedencev, spričo

popolnosti, strokovnosti in natančnosti tretjega izvedeniškega

mnenja, nepotreben in je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog

pravilno zavrnilo.

Ker je sodišče prve stopnje v tem delu na pravilno ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni

nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo

kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen

ZPP).

3. Sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor

zoper začasno odredbo z dne 20.6.2000, opr. št. P

1324/2000-I:

Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve so

izpolnjeni, kadar stranka kumulativno izkaže verjetnost terjatve in

verjeten obstoj nevarnosti, da bo druga stranka ravnala tako, da bo

uveljavitev njene terjatve onemogočena oziroma precej otežena

(primerjaj prvi in drugi ostavek 270. člena Zakona o izvršbi in

zavarovanju, ZIZ). V skladu z ustaljeno sodno prakso pravni standard

nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ izpolnjujejo le

okoliščine, ki izkazujejo subjektivno in konkretno nevarnost, torej

aktivno delovanje tožene stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja

izterjave. Tožeča stranka je v zvezi s tem navajala, da je

nepremičnina vl. št. 3595 k.o. K. obremenjena s hipoteko, česar pa po

prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče kvalificirati v smislu

potrebne subjektivne nevarnosti. Do nastanka hipoteke je namreč

nesporno prišlo že pred zapadlostjo tožnikove terjatve, tako da je ni

moč šteti za razpolaganje toženca, s katerim je zmanjševal svoje

premoženje z namenom, da bi onemogočil ali otežil izterjavo tožnikove

terjatve.

Tožeča stranka je ob predpostavki iz drugega odstavka 270. člena ZIZ

alternativno zatrjevala še, naj bi toženec s predlagano začasno

odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

Ker ni pojasnil, zakaj omejitev razpolaganja z nepremičnino toženi

stranki ne bi mogla škodovati, ni zadostil pravilu o povezanosti

trditvenega in dokaznega bremena in predpostavka iz tretjega odstavka

270. člena ZIZ ni izkazana.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da so izpolnjeni pogoji za

izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, zaradi česar

je zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi

v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep (1. točka izreka) spremenilo

tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi, sklep o izdani začasni

odredbi z dne 20.6.2000 razveljavi in predlog za izdajo začasne

odredbe zavrne (3. točka 365 člena ZPP). Zgolj v pojasnilo tožniku,

ki je prava nevešča stranka, pa še dodaja, da začasna odredba s

prepovedjo razpolaganja nima, kot to zmotno meni tožeča stranka,

absolutnega učinka. Upnika ščiti samo pred dispozitivnimi

dolžnikovimi dejanji, nikakor pa ne pomeni, da se nepremičnina ne bi

mogla prodati na javni dražbi v okviru prisilnega izvršilnega

postopka.