Court partially allowed appeal on damages and interest rates for non-property loss due to fear.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

tožeči stranki poleg že prisojene odškodnine prisodi še 100.000,00

SIT; v obrestnem delu tako, da je dolžna tožena stranka tožeči

stranki od 467.870,00 SIT plačati obresti od 5.12.2002 do 27.6.2003 v

višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero,

od 28.6.2003 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v izreku

o pravdnih stroških (3. točka izreka) pa tako, da mora tožeča stranka

toženi stranki plačati 213.424,81 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 26.1.2004 do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem

delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če kot pravilno sprejmemo predpostavko, da vsebina odškodninske

obveznosti v času nastanka škode še ni jasno konkretizirana

("nečista" denarna terjatev), pa o nastanku odškodninske denarne

terjatve in s tem o zamudi zavarovalnice lahko gotovo govorimo

takrat, ko je upnik (tožeča stranka) svojo škodo izrazil v denarju

oziroma ko je dolžnik (tožena stranka) s pomočjo objektivnih podatkov

lahko preveril resničnost denarnega zahtevka. Tožeči stranki za čas

od zamude dalje (5.12.2002) pripadajo zamudne obresti v skladu z

načelnim pravnim mnenjem z dne 26.6.2002 (Pravna mnenja I/2002, str.

11), to je v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno

obrestno mero. Zamudne obresti po takšni obrestni meri pa tečejo le

do 27.6.2003, saj je 28.6.2003 začel veljati Zakon o predpisani

obrestni meri (Ur. l. RS, št. 56/03, ZPOMZO-1), ki je opustil

ločevanje med pravimi, to je realnimi zamudnimi obrestmi, in

valorizacijskimi obrestmi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo,

da mora tožeči stranki plačati 367.870,00 SIT z obrestmi od 21.2.2003

do 26.1.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno

obrestno mero, od 27.1.2004 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi

obrestmi in 15.768,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

12.8.2002 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo

je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 235.634,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2004 do plačila.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov

pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da

odškodnino zviša za 1.196.000,00 SIT, podrejeno pa, da sodbo v

izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni v celoti

ugotovilo obsega bodočih telesnih bolečin tožeče stranke, zato je

dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Primarni in sekundarni

strah sta bila zelo intenzivna, kar bi utemeljevalo denarno

odškodnino v znesku 250.000,00 SIT. Tožnik je oviran pri svojem delu

ter pri številnih rekreativnih in družabnih aktivnostih. Odločitev,

da ni upravičen do odškodnine iz naslova tuje pomoči, ni pravilna.

Sodišče prve stopnje je zanemarilo pomoč, ki so mu jo bližnji nudili

pri prevozih z osebnim avtomobilom na različne zdravniške preglede.

Izpoved tožnika, da je pomoč potreboval pri rezanju zrezkov, je

preveč poenostavilo. Neutemeljeno je zavrnilo obrestni del zahtevka

od 3.10.2002 do 21.2.2003, saj je tožeča stranka zahtevek za

povračilo škode vložila 17.9.2002, zaradi česar je zamuda nastopila

3.10.2002. Stališče, da je tožena stranka v zamudo prišla šele z

vložitvijo tožbe, je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega

sodišča, sprejetim na občni seji 26.6.2002. Tožena stranka začetku

teka obrestnega dela zahtevka v svojih vlogah ni ugovarjala, zato gre

za nesporno dejstvo, glede katerega sodišča prve stopnje sploh ne bi

smelo izvajati dokazov.

Pritožba je delno utemeljena.

1. Višina denarna odškodnine za nepremoženjsko škodo

Tožeča stranka meni, da sodišče prve stopnje ni v celoti raziskalo

obsega bodočih telesnih bolečin tožeče stranke, zaradi česar je

ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Zmotna

uporaba materialnega prava pa se po pritožbenih izvajanjih kaže v

nepravilni odmeri odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode

tožeče stranke.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je

sodišče vezano na merila 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta

pa so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) in strahu ter njihovo

trajanje (1. odstavek 179. člena OZ), v skladu z 2. odstavkom 179.

člena OZ pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme

iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim

namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh

ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi

odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih

bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo

pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže

zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina

določena objektivno, in sicer glede na razmere med manjšimi, večjimi

in katastrofalnimi škodami ter odškodnina zanje in glede na

primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe,

trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnostmi med

zdravljenjem je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna

odškodnina za telesne bolečine 400.000,00 SIT. Škodni primer po

Fischerjevi kvalifikaciji sodi med srednje hude primere, nihajno

poškodbo hrbtenice, ki jo je utrpela tožeča stranka, pa je mogoče

razvrstiti le v skupino I po Erdmannu (bolečine v vratu, omejena

gibljivost, mišični krč, brez rentgensko dokazanih ligamentarnih

poškodb, glej Prinčič, Nihajne poškodbe vratu, Pravosodni bilten

2001, št. 3, str. 232). Prisojena odškodnina v zadostni meri zajema

tudi bodoče telesne bolečine (182. člen OZ), katerih obseg je sicer

sodišče prve stopnje povzelo, ko je odmerjalo denarno odškodnino za

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato

očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen.

Individualne posebnosti oškodovanca niso takšne narave, da bi

utemeljevale odstopanje od okvirov, ki jih začrtuje sodna praksa.

Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati le na posamezna judikata

iz sodne prakse (II Ips 196/98 in II Ips 366/96), saj predstavljata

le izsek iz celovite sodne prakse glede dosojanja odškodnin za

nepremoženjsko škodo. Odmera vsake denarne odškodnine je odvisna od

vrste okoliščin posameznega primera in jasno je, da drugačna

okoliščina utemeljuje tudi drugačno odločitev.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s funkcionalnimi

posledicami škodnega dogodka, obsegom zmanjšanja življenjske

aktivnosti in intenzivnostjo duševnih bolečin tožeče stranke je

primerna tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjske aktivnosti 600.000,00 SIT. Iz izvedenskega mnenja

izvedenca medicinske stroke, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje,

in ga tožeča stranka v pritožbi ne prereka, izhaja, da je tožeči

stranki zaradi škodnega dogodka ostala hitrejša utrudljivost vratnega

mišičja, ki se poleg bolečin, upoštevanih že v okviru denarne

odškodnine za telesne bolečine, kaže tudi v zatrdelosti in

občutljivosti, zlasti zjutraj, preden se razgiba. To pa omogoča

zaključek, da lahko oškodovanec opravlja vse dosedanje, tako

poklicne, kot tudi druge aktivnosti, čeprav nekatere od njih z

nekoliko povečanim naporom. Takšno dejansko stanje, upoštevajoč

načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine za

nepremoženjsko škodo, ne utemeljuje višje odškodnine od prisojene.

V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine

pa je treba pritrditi očitku tožeče stranke, da je sodišče prve

stopnje odškodnino za strah odmerilo v prenizkem znesku. Strah za

izid zdravljenja v trajanju enega meseca, ki sicer ni presegel

srednje stopnje, v povezavi s kratkotrajnim primarnim strahom visoke

stopnje po ustaljeni sodni praksi utemeljuje denarno odškodnino v

višini 200.000,00 SIT. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi

ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da se denarna

odškodnina za to obliko nepremoženjske škode zviša za 100.000,00 SIT.

2. Odškodnina za tujo pomoč

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za

povračilo premoženjske škode iz tega naslova. Odločilno je, da

nudenje tuje pomoči tožeči stranki glede na njegovo stanje ni bilo

potrebno. Iz zdravniške dokumentacije in izvedenskega mnanja

izvedenca medicinske stroke izhaja, da so oškodovancu longeto na

levem zapestju odstranili že ob prvi kontroli 28.6.2002, rentgenska

slika pa je ponovno izključila poškodbo zapestja. Ni izkazano, da po

tem datumu ne bi mogel sam voziti osebnega avtomobila ali uporabljati

sredstev javnega prevoza. Kar pa zadeva pomoč pri gospodinjskih

opravilih, velja, da družinski člani sicer res niso dolžni v razmerju

do oškodovanca opravljati obveznosti, ki padejo na breme tistega, ki

je odgovoren za nastalo škodo, in na tak način povečevati obseg

svojega dela, vendar pa je v konkretnem primeru bistveno, da, četudi

sta sestra in dekle tožniku pomagali, to glede na njegovo zdravstveno

stanje ni presegalo okvira nudenja medsebojne pomoči in solidarnosti

med sorodniki in bližnjimi.

3. Opredelitev zamude tožene stranke

Tožeča stranka svoj obrestni zahtevek, natančneje začetek teka

obresti, v pritožbi veže na trenutek, ko je na toženo stranko

naslovila svoj odškodninski zahtevek. Če kot pravilno sprejmemo

predpostavko, da vsebina odškodninske obveznosti v času nastanka

škode še ni jasno konkretizirana ("nečista" denarna terjatev), pa o

nastanku odškodninske denarne terjatve in s tem zamudi zavarovalnice

lahko gotovo govorimo takrat, ko je upnik (tožeča stranka) svojo

škodo izrazil v denarju oziroma ko je dolžnik (tožena stranka) s

pomočjo objektivnih podatkov lahko preveril resničnost denarnega

zahtevka. Vse to pa lahko velja le pod pogojem, da oškodovanec v

tožbi ali kasneje, preden izgubi pravico, da navaja nova dejstva

(286. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zatrjuje dejstva, ki

opredeljujejo zamudo tožene stranke, česar pa tožeča stranka, vsaj

pravočasno ne, ni storila. Ker iz tožbenega gradiva izhaja le trditev

o nakazilu nespornega dela odškodnine 5.11.2002, medtem ko tožeča

stranka ni pojasnila, kdaj je na toženo stranko naslovila svoj

odškodninski zahtevek, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo

in odločilo, da zamudne obresti tečejo od 5.12.2002.

4. Obrestna mera zamudnih obresti

Tožeči stranki za čas od zamude dalje (5.12.2002) pripadajo zamudne

obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem z dne 26.6.2002 (Pravna

mnenja I/2002, str. 11), to je v višini predpisane obrestne mere,

zmanjšane za temeljno obrestno mero. Zamudne obresti po takšni

obrestni meri pa tečejo le do 27.6.2003, saj je 28.6.2003 začel

veljati Zakon o predpisani obrestni meri (Ur. l. RS, št. 56/03,

ZPOMZO-1), ki je opustil ločevanje med pravimi, to je realnimi

zamudnimi obrestmi, in valorizacijskimi obrestmi. Relativno visoka

obrestna mera zamudnih obresti v tem trenutku je posledica slabe

plačilne discipline in ima kaznovalno funkcijo ter ne vsebuje niti

prikrite temeljne obrestne mere. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da

tožeči stranki od 28.6.2003 pripadajo zamudne obresti v višini, kot

jih predpisuje ZPOMZO-1, zato je v okviru preizkusa po uradni

dolžnosti pritožbi tudi v tem delu ugodilo.

Pritožbeno sodišče povzema, da je pritožbi tožeče stranke delno

ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je

odškodnino za nepremoženjsko škodo za strah zvišalo za 100.000,00

SIT; odločilo, da obresti tečejo od 5.12.2002; glavnica pa se

obrestuje po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno

mero do 27.6.2003, od 28.6.2003 pa tožeči stranki pripadajo zamudne

obresti po predpisani obrestni meri. V ostalem je pritožbo tožeče

stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (4. točka 358. in 353. člen ZPP).

5. Pravdni stroški

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno

sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena

ZPP). Pritožbeno sodišče je o stroških pravdnega postopka odločalo na

podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP po doseženem uspehu pravdnih

strank. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino v znesku 2,346.000,00

SIT, uspela pa je z zneskom 483.638,00 SIT. To pomeni, da je

upravičena do povračila 20,6 % pravdnih stroškov, tožena stranka pa

do 79,4 %. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo

in Zakonom o sodnih taksah, in sicer na strani tožeče stranke znašajo

206.440,00 SIT (20,6 % je 42.526,64 SIT), na strani tožene stranke pa

322.357,00 SIT (79,4 % je 255.951,45 SIT). Po medsebojnem pobotu je

tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 213.424,81 SIT pravdnih

stroškov, to je 22.209,19 SIT manj, kot je znašala obveznost tožeče

stranke iz naslova pravdnih stroškov po izpodbijani sodbi.