Court partially allows appeal reducing insurance payout due to plaintiff's 30% contributory negligence in unlicensed tractor accident.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. 1. in

2. izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči

stranki plačati (namesto 5.822.500,00 SIT) 4.795.000,00 SIT

odškodnine in (namesto 516.840 SIT) 249.106,50 SIT pravdnih stroškov.

V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijani, a

nespremenjeni ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje

potrdi.

Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni plačati

79.750,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če povzroči škodo voznik nezavarovanega motornega vozila, odgovarja

Slovensko zavarovalno združenje tako, kot bi odgovarjala

zavarovalnica, če bi bilo sklenjeno zavarovanje, izplačano

odškodnino, skupaj z obrestmi in stroški, pa ima pravico izterjati od

lastnika nezavarovanega motornega vozila in povzročitelja škodnega

dogodka.

Glede na to, da je oškodovanec ne le privolil, ampak povzročitelja

nesreče, za katerega je vedel, da je mladoleten in da za upravljanje

traktorja nima vozniškega dovoljenja, celo vzpodbujal k vožnji z

neregistriranim oziroma nezavarovanim manjšim traktorjem, ki poleg

voznikovega ni imel nobenega dodatnega sedeža za prevoz oseb

(sopotnikov) in se posledično usedel kar na levi blatnik tega

traktorja, je po oceni pritožbenega sodišča k nastali škodi prispeval

30 %.

Presoja višine odškodnine za negmotne škode zaradi stisnjenja 4. in

5. ledvenega vretenca ter obtolčenine levega ličničnega predela.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v

znesku 5.822,500,00 SIT in pravdne stroške v znesku

516.840,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.7.2003 dalje do plačila, v roku 15 dni. Kar je tožeča

stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje

zavrnilo.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev nad dosojenim

zneskom 2.940.000,00 SIT. V pritožbi uveljavlja pritožbena

razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter

zmotne uporabe materialnega prava iz druge in tretje točke

1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.

list RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo).

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe

ustrezno spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter zadevo v

tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni,

da je tožeča stranka za nastalo škodo soodgovorna najmanj v

višini 30 %. Vozila se je na blatniku traktorja, kar je

skrajno neodgovorno. Traktor je bil zaradi tega neprimerno

obremenjen in neprimeren za vožnjo. Nihče ni silil tožeče

stranke v tako vožnjo, prav tako je tožeča stranka vedela,

da vozi traktor voznik, ki je še mladoleten in nima

ustreznega izpita za traktor. Odškodnina za nastalo škodo je

po oceni pritožnice ocenjena previsoko. Meni, da bi bil

primeren znesek za fizične bolečine in nevšečnosti v zvezi z

zdravljenjem največ v višini 1.000.000,00 SIT. Izvedenčeva

ugotovitev, da se tožeča stranka ni smela ukvarjati z

rekreativnimi športi, je nepomembna, ker se tožeča stranka

ni ukvarjala s športom. Prav tako je nepomembno, da tožeča

stranka ni mogla opravljati vajeniške prakse in da je zaradi

tega izgubila letnik in nato tudi šolanje. Nobenega dokaza

ni, da bi tožeča stranka izgubila šolanje zaradi predmetne

poškodbe. Precejšnje težave je imela že v osnovni šoli,

tožena stranka pa je v zvezi s tem predlagala celo poizvedbe

o šoli, vendar jih sodišče prve stopnje ni opravljalo. Mnogi

so imeli še hujše poškodbe, pa so končali šolanje in tudi

naredili letnik. Tudi nadaljnji razvoj tožeče stranke kaže,

da obstaja veliko večja verjetnost, da letnika ne bi

napravila, tudi če škodnega dogodka ne bi bilo. Odškodnina

za strah v višini 350.000,00 SIT je dosojena daleč nad

aktualno sodno prakso. Prav močno tožeče stranke situacija

ni mogla vznemirjati, saj je 7.3.2002 na zaslišanju

izpovedala, da je imela pol leta po nesreči še eno nesrečo z

motorjem, torej se je upala voziti z motorjem, kljub vsem

težavam s hrbtenico, ki jih je zatrjevala. Glede na aktualno

sodno prakso, zdravstveno dokumentacijo, navedbe tožeče

stranke in izvedeniško mnenje bi bila primerna odškodnina za

strah v višini 200.000,00 SIT. Previsoko je dosojena tudi

odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjske aktivnosti. Znesek v višini 5.000.000,00 SIT je

popolnoma neprimeren. Tožeča stranka pred spornim dogodkom

ni opravljala nikakršnih del, kjer bi se morala sklanjati do

skrajnih mej, ni skakala z višine in ni izvajala ekstremnih

ekskluzivnih športnih aktivnosti, kar je celo sama izjavila

in je potrdila tudi njena mama. Tožeča stranka živi

približno tako kot prej. Tožeča stranka je sama izjavila, da

je prekinila pogodbo z M., ker ne sme dvigovati težkih bremen,

izvedenec pa ni nikjer zabeležil, da mu je dvigovanje težkih bremen

prepovedano. Uporabiti tabelo Zavarovalnice Triglav je nepravilno za

določanje invalidnosti, saj obstajajo še tabele drugih zavarovalnic,

pa tudi tabele Zavoda za zdravstveno zavarovanje in Zavoda za

invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Tabele invalidnosti nič ne

povedo o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izraza invalidnost pa seveda tudi ni možno uporabljati pavšalno.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni pretirano ovirana

v svojem družbenem življenju, da se s športom tako in tako že prej ni

ukvarjala in da je šolanje za poklic trgovca prekinila, ker je v

prevzgojnem domu. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo upoštevati

lastne navedbe tožeče stranke o 40 % zmanjšanju življenjske

aktivnosti. Pritožnica še vedno misli, da bi bilo potrebno ugotoviti,

zakaj se tožeča stranka nahaja v prevzgojnem domu, kaj je počela in

kakšno aktivnosti je zmogla. V zvezi s tem bi moralo sodišče prve

stopnje opraviti poizvedbe na šoli. Pritožnica meni, da bi bila

primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti največ 3.000.000,00 SIT. Tožena stranka predvsem opozarja,

da ima možnost in dolžnost, da kasneje od povzročitelja prometne

nesreče regresira povzročeno škodo. Povzročitelj je bil ob škodnem

dogodku otrok, star okoli 15 let, in vrstnik tožeče stranke. Oba sta

bila lahkomiselna. Ne more pa sedaj vseh posledic nositi samo voznik,

ki je bil v trenutku škodnega dogodka za volanom, vsi ostali pa kot

"grozd" na neregistriranem traktorčku.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena ZPP

vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi ne uveljavlja pritožbenega razloga

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno

sodišče pa tudi tistih procesnih kršitev iz 2. odstavka 350.

člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

V času škodnega dogodka je veljal Zakon o obveznih

zavarovanjih v prometu (ZOZP; Ur. list RS, št. 70/94-29/96),

ki je v 38. členu določil pravico oškodovanca, ki mu je bila

škoda povzročena z uporabo motornega vozla, katerega lastnik

oziroma uporabnik se ni zavaroval proti avtomobilski

odgovornosti, zahtevati odškodnino od Slovenskega

zavarovalnega združenja (prej Slovenskega zavarovalnega

biroja - glej Zakon o spremembah in dopolnitvah ZOZP, Ur.

list RS, št. 67/2002). Slovensko zavarovalno združenje

odgovarja tako, kot bi odgovarjala zavarovalnica, če bi bilo

sklenjeno zavarovanje (in sicer največ do zavarovalne vsote,

ki je bila kot najnižja predpisana na dan škodnega dogodka),

izplačano odškodnino skupaj z obrestmi in stroški, pa ima

nato pravico izterjati od lastnika nezavarovanega motornega

vozila in povzročitelja škodnega dogodka (41. člen ZOZP).

Tožena stranka Slovensko zavarovalno združenje v pritožbi ne

izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, kako in zakaj je

prišlo do prometne nesreče. Ugovarja pa oceni sodišča prve

stopnje, da je bila za posledice prometne nesreče

soodgovorna tudi tožeča stranka, in sicer ne le do višine 15

%, temveč do višine najmanj 30 %. Če upoštevamo, da je

tožeča stranka ne le privolila, ampak voznika M.V., za katerega je

vedela, da je mladoleten in da za opravljanje traktorja nima

vozniškega dovoljenja, celo vzpodbujala k vožnji z neregistriranim

oziroma nezavarovanim manjšim traktorjem, ki poleg voznikovega ni

imel nobenega dodatnega sedeža za prevoz oseb (sopotnikov) in se zato

usedla na levi blatnik tega traktorja, 15 % prispevek tožeče stranke

k nastali škodi res ni ustrezen. Po oceni pritožbenega sodišča in na

podlagi ugotovljenih okoliščin prometne nesreče je ustrezno njen

prispevek oceniti v višini 30 %.

V času obravnavane nesreče je bila tožeča stranka stara 15

let in pol ter tik pred vstopom v Srednjo trgovsko šolo na

Poljanski cesti v Ljubljani (do škodnega dogodka je namreč

prišlo le nekaj dni pred začetkom pouka v šolskem letu

2000/2001). Diagnoza njenih poškodb se je glasila:

stisnjenje četrtega in petega ledvenega vretenca in

obtolčenina levega ličničnega predela. Zdravljenje tožeče

stranke je potekalo konzervativno, saj so takšni zlomi

ledvenih vretenc sami po sebi stabilni in za zacelitev ni

potrebna dodatna imobilizacija (mavčev steznik) ali

operacija, temveč le krepitev hrbteničnih in trebušnih mišic

(iz 5. strani izvedeniškega mnanja). Zato je potrebno po

akutni fazi pričeti z aktivnimi vajami - fizioterapijo, šolo

pravilnega gibanja, pobiranja predmetov s tal, izogibanjem

nošnje težjih bremen in podobno (iz izvedeniškega mnenja na

6. strani). Tožeča stranka je bila v bolnici hospitalizirana

12 dni, pri čemer je imela šest dni predpisano strogo

ležanje - odvajanje vode in blata ter osebno higieno je zato

opravljala v postelji v sobi z več bolniki. V bolnici je

vsakodnevno dobivala injekcije. Nato je sledila 14-dnevna

rehabilitacija v Dolenjskih toplicah z intenzivno

fizioterapijo ter 15-kratno ambulantno izvajanje

fizioterapije na Soči. Poleg tega je bila tožeča stranka

17-krat izpostavljena rentgenskim žarkom in 6-krat na

pregledu pri specialistu ali osebnem zdravniku. Najprej je

trpela neprestane hude telesne bolečine (6 dni), nato

občasne (4 dni), kumulativno prikazano 10 dni. Srednje hude

bolečine je trpela kumulativno 20 dni, nato pa 30 dni lažje,

ki jih čuti še sedaj. Za to obliko nepremoženjske škode je

sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo odškodnino v

znesku 1.500.000,00 SIT.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka v

prometni nesreči padla pod traktor, se izpod njega izvlekla,

vendar se nato ni mogla postaviti na noge. Ob škodnem

dogodku je zato utrpela hud primarni in sekundarni strah,

pri čemer je slednji v celoti izzvenel šele po štirih

mesecih intenzivne fizioterapije. Za to obliko škode je

sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo 350.000,00

SIT odškodnine.

Obravnavana poškodba je tožeči stranki zapustila zmanjšano

gibljivost njene hrbtenice, kar po tabeli Zavarovalnice

Triglav predstavlja 30 % invalidnost. Omenjeni odstotek je

izpostavil izvedenec travmatolog in predstavlja enega od

indikatorjev za splošno oceno tožnikovih omejitev

življenjske sposobnosti. Predvsem sodišče prve stopnje svoje

odločitve glede te oblike škode ni oprlo le na to

okoliščino, kot bi to izhajalo iz razlogov pritožbe. Tožeča

stranka je navedla, da zaradi poškodbe težko dalj časa sedi,

dviguje kaj težkega in ima težave s spanjem. Sodišče prve

stopnje je temu upravičeno sledilo. Tudi izvedenec je v

svojem mnenju namreč zapisal, da so težave po obdobju

aktivnih vaj za okrepitev hrbtnih in trebušnih mišic

pogojene predvsem z neadekvatno okrepljenim mišičnim

steznikom in nerazgibanostjo hrbtenice ter, da mora s takšno

poškodbo nastali "hrbteničar" filozofsko spremeniti svoj

vsakdanjik (iz 6. strani izvedenskega mnenja). Nedvomno

gre, posebej v primeru tako mladega človeka kot je tožnik,

za hude omejitve v številnih življenjskih aktivnostih, ki

pogojujejo in bodo tudi v prihodnosti pri tožniku pogojevale

duševne bolečine. Brezpredmetno pa je pritožničino

vztrajanje na tem, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi

z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti ugotavljati, ali bodo posledice poškodbe tožečo

stranko ovirale tudi pri opravljanju poklica trgovca,

športnih aktivnostih in družabnem življenju. Sodišče prve

stopnje je že na podlagi izpovedb matere tožeče stranke in

listin v spisu ugotovilo, da je tožeča stranka šolanje

prekinila zaradi odhoda v prevzgojni dom, da se pred škodnim

dogodkom sploh ni ukvarjala s športom in tudi ni imela

kakšno posebno družabno življenje. Teh okoliščin sodišče pri

odmeri odškodnine torej ni upoštevalo. Poizvedbe, ki jih je

v zvezi s tem predlagala tožena stranka (na bivši) šoli

tožeče stranke, in pri njih vztraja tudi v pritožbi, bi bile

zato nepotrebne. Za zgoraj opisane, na prvi stopnji

upoštevane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo

5.000.000,00 SIT odškodnine.

Pravna podlaga za odločanje o višini odškodnine je v 200.

členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št.

29/78 - Ur. list RS, št. 88/99), ki vsebuje merila o

konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem

vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi

odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih

odškodninskih zadevah. Ta merila je po presoji pritožbenega

sodišča sodišče prve stopnje uporabilo pravilno pri odmeri

odškodnine za vse tri oblike vtoževane nepremoženjske škode.

Tako prisojena denarna odškodnina v celoti ustreza pravnemu

standardu pravične denarne odškodnine iz navedenega določila

ZOR. Prisoja nižje odškodnine bi po ugotovitvah pritožbenega

sodišča, tudi glede na primerjavo s prisojo v odškodninskih

zadevah, ki so podobne obravnavani, izstopala navzdol in je

zato pritožbeno izvajanje v smeri znižanja odškodnine za vse

postavke neutemeljeno.

Končni znesek odkodnine, ki ga mora tožena stranka plačati

tožeči stranki, je zato po odločitvi pritožbenega sodišča

nižja zaradi višjega 30 % prispevka tožeče stranke k nastali

škodi. Od priznane odškodnine v višini 6.850.000,00 SIT za

nepremoženjsko škodo je zato tožena stranka dolžna tožeči

stranki plačati za 1.027.500,00 SIT manj odškodnine, kot

izhaja iz izpodbijane sodbe.

Ne le zaradi drugačnega uspeha pravdnih strank v posledici

delne spremembe izpodbijane sodbe, ampak tudi zaradi

napačnega pristopa k odločanju o pravdnih stroških, je

pritožbeno sodišče delno spremenilo tudi stroškovno

odločitev iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe. Po izračunu

pritožbenega sodišča je tožeča stranka v tej pravdi uspela s

približno 70 % (70 % po temelju in 71 % po višini) svojega

zahtevka, zaradi česar bi ji bila tožena stranka od že na

prvi stopnji odmerjenih 708.000,00 SIT pravdnih stroškov

dolžna plačati 495.600,00 SIT. Na drugi strani pa je bilo

treba tudi toženi stranki priznati potrebne stroške

pravdnega postopka in jih v višini 30 % naložiti v plačilo

tožeči stranki. Tožena stranka je v skladu z vrednostjo

spornega predmeta in vrednostjo točk po Odvetniški tarifi in

Zakonu o sodnih taksah upravičeno priglasila skupaj 4725

odvetniških točk (po 900 točk za prvo pripravljalno vlogo

ter zastopanje na prvem naroku, 675 točk za drugo

pripravljalno vlogo ter po 450 točk za zastopanje za drugem,

tretjem in četrtem naroku ter za tretjo in četrto

pripravljalno vlogo), od tega 20 % DDV (20 % od 519.750,00

SIT je enako 103.950,00 SIT), takso za odgovor na tožbo v

višini 47.945,00 SIT ter stroške izvedenca v višini

150.000,00 SIT, kar skupaj znaša 821.645,00 SIT. Od tega bi

ji bila tožeča stranka dolžna povrniti 246.493,50 SIT (30%).

Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka tožeči stranki

plačati 249.106,50 SIT pravdnih stroškov, nastalih med

postopkom pred sodiščem prve stopnje.

Odločitev o delni spremembi 1. in 2. točke izreka sodbe

sodišča prve stopnje temelji na določbi 4. točke 358. člena

ZPP.

Tožena stranka je delno uspela tudi s pritožbo. Tožeča

stranka je dolžna povrniti polovico vseh potrebnih stroškov

pritožbenega postopka. Polovični uspeh izhaja iz 100 %

uspeha po temelju in neuspeha po višini. Tožeča stranka mora

tako toženi stranki polovico od skupaj priznanih 150.050,00

SIT stroškov pritožbenega postopka, v katerih je vsebovano

625 točk za sestavo pritožbe, od tega 20 % DDV in 70.300,00

SIT takse za pritožbo.