Bank claim for overdraft lapses upon written bank revocation; allowed for unauthorized excess.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

tako, da se znesek 460.462,20 SIT zniža za znesek 30.000,00 SIT in se

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. I 2001/01094 z

dne 18.10.2001 za znesek 30.000,00 SIT v 1. točki izreka razveljavi

ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. V ostalem delu se pritožba

zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (za

znesek 430.462,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2001

dalje do plačila in za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 30.788,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2001 dalje do plačila),

potrdi.

[JEDRO]

Zahtevek banke za povrnitev dovoljenega negativnega stanja zapade, ko

banka imetniku tekočega računa pisno prekliče uporabo dovoljene

prekoračitve; zahtevek za povrnitev nedovoljenega negativnega stanja

pa zapade, z dnem nastanka nedovoljenega negativnega stanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v

veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Krškem, s

katerim je tožencu naloženo, da je dolžan tožeči stranki

plačati 460.462,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

27.9.2001 dalje do plačila in ji povrniti izvršilne stroške

v znesku 30.788,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

18.10.2001 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo toženec,

v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da

se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se izpodbijana

sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Bistvo pritoženih navedb je:

- sodišče ni omenilo toženčeve vloge z dne 27.10.2003, ni je

povzelo v dokazni sklep, s čimer je bila tožencu odvzeta

možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je bistvena

kršitev določb pravdnega postopka:

- terjatev tožeče stranke ni zapadla, ker pogodba o vodenju

tekočega računa ni odpovedana;

- višine obračunanih obresti ni možno preveriti, ker tožeča

stranka ni predložila sklepov o politiki obrestnih mer;

- zamudne obresti so stranska občasna terjatev, ki zastara v

triletnem zastaralnem roku;

- sodišče ne bi smelo dopustiti konformnega obračunavanja

obresti.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče pripravljalnih vlog strank ne povzame v dokazni

sklep. Z dokaznim sklepom se odloči o izvedbi ali neizvedbi

predlaganih dokazov. Neutemeljena je zato pritožbena

navedba, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje

zagrešena bistvena kršitev pravdnega postopka iz 8. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni povzelo v dokazni

sklep pripravljalne vloge tožene stranke z dne 27.10.2003.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je terjatev za

plačilo zastarala. V 5. členu pogodbe o vodenju tekočega

računa, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je določeno, da

se obračunane obresti ob koncu obračunskega obdobja

pripišejo kot obremenitev imetnikovega računa. To je

dogovorjeno namesto izterjave. Zastaralni rok za plačilo

obresti zato ne začne teči z dnevom pripisa obresti.

Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je terjatev za

plačilo zamudnih obresti zastarala.

Pritožbena navedba, da obračun obresti ni možno preizkusiti,

ker niso priloženi sklepi banke o politiki obrestnih mer, je

novota, ker tožena stranka tega v postopku pred sodiščem

prve stopnje ni ugovarjala. V pritožbi tožena stranke ne

navaja, zakaj tega dejstva ni mogla navesti v postopku pred

sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP), zato tega novega

dejstva ni možno upoštevati.

Konformen način obračunavanja obresti je prenehal veljati

28.6.2003, ko je pričel veljati Zakon o predpisani obrestni

meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur. list RS 56/2003).

Drugačna pritožbena navedba ni utemeljena.

Pritožba pa utemeljeno izpostavlja vprašanje zapadlosti

terjatve, ki je pogoj, da se terjatev tožencu lahko naloži v

plačilo (1. odstavek 311. člena ZPP). Tožeča stranka v tožbi

ne trdi, da je odpovedala sklenjeno pogodbo o vodenju

tekočega računa. To pomeni, da ta še velja. V skladu z

določilom 2. člena pogodbe (A1) imetnik računa razpolaga s

svojimi sredstvi na računu in ima možnost uporabe sredstev

do višine dovoljene prekoračitve, o kateri je obveščen z

izpiskom, do pisnega preklica banke. To pomeni, da je s

stališča zapadlosti potrebno ločiti situacijo, ko je imetnik

računa v dovoljenem negativnem stanju od situacije, ko je v

nedovoljenem negativnem stanju. Zahtevek banke za povrnitev

dovoljenega negativnega stanja zapade, ko banka imetniku

tekočega računa pisno prekliče uporabo dovoljene

prekoračitve; zahtevek za povrnitev nedovoljene negativnega

stanja pa zapade z dnem nastanka nedovoljenega negativnega

stanja. Iz izpiska (A3) izhaja, da ima toženec pri banki

odobren limit do višine 30.000,00 SIT. Tožeča stranka v teku

postopka ni postavila trditve, da je pogodba o vodenju

tekočega računa odpovedana oziroma, da je bil tožencu

odobreni limit v znesku 30.000,00 SIT preklican. Zahtevek

tožeče stranke za plačilo 30.000,00 SIT, kolikor je toženec

v dovoljenem negativnem stanju zato še ni zapadel v plačilo.

Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi, sklep o izvršbi

razveljaviti in tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

Glede ostalega zneska 430.462,00 SIT pa je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec v nedovoljenem

negativnem stanju, ker za njegovo uporabo nima podlage v

pogodbi o vodenju tekočega računa in da ga je zato tožeči

stranki dolžan vrniti. Iz povedanega tudi sledi, da je za

odločitev o tem delu tožbenega zahtevka pravno nepomembno,

ali je pogodba o vodenju tekočega računa odpovedana ali ne.

Sprememba sodbe nima vpliva na odločitev o stroških

postopka.

Tožena stranka mora sama kriti svoje pritožbene stroške, saj

z večino pritožbe ni uspela.