Appeal partially allowed: court increases non-pecuniary damages for disfigurement and pain while dismissing excessive claims.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki glede

nepremoženjske škode spremeni tako, da se tožniku za duševne bolečine

zaradi skaženosti prizna 400.000,00 SIT denarne odškodnine z obrestmi

od 1.1.2002 do 30.10.2003 v višini predpisane obrestne mere,

zmanjšane za TOM, od 31.10.2003 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, glede premoženjske škode v višini 300.000,00 SIT in v

stroškovnem delu pa razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem in

nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

Če je bila oškodovancu, glede na njegovo stanje, potrebna tuja pomoč,

lahko te stroške zahteva kot odškodnino od odgovorne osebe, čeprav so

mu jo brezplačno nudili družinski člani. Ti namreč niso dolžni

opravljati obveznosti, ki dejansko bremenijo tistega, ki je odgovoren

za nastalo škodo.

Iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki ga je

sprejelo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da ima tožnik malo vidno

brazgotino na čelu; 7 cm dolgo operativno brazgotino nad zunanjo

stranjo desnega kolka, ki je bleda in v nivoju okolice; ploščato

bledo brazgotino na sprednje-zunanjem delu desnega stegna v srednji

tretjini premera približno 5 cm in manjšo brazgotino na srednjem delu

desnega kolenskega sklepa. Tožnik je ob zaslišanju povedal, da ga

brazgotine motijo, še zlasti poleti, ko koža porjavi, mesta z

brazgotinami pa ostanejo bela. Ko gre ven, se počuti v zadregi.

Izhajajoč iz objektivnih in subjektivnih meril skaženosti, takšno

ugotovljeno dejansko stanje po ustaljeni sodni praksi v zvezi s to

obliko nepremoženjske škode iz 1. odst. 200. čl. ZOR utemeljujejo

priznanje denarne odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena

stranka tožeči stranki plačati 4.345.168,00 SIT z obrestmi od

1.1.2002 do 30.10.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane

za TOM, in od 31.10.2003 do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi

in ji povrniti 577.487,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 30.10.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek

(2.700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je zaradi zmotne uporabe

materialnega prava pritožila tožeča stranka, ki predlaga,

naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v

izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi

v celoti. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno

zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo denarne odškodnine za

duševne bolečine zaradi skaženosti in zahtevek za povračilo

stroškov za tujo pomoč, denarno odškodnino za druge

uveljavljene oblike nepremoženjske škode pa je odmerilo v

prenizkem znesku.

Pritožba je delno utemeljena.

1. Odškodnina za tujo pomoč

Na podlagi tožnikove izpovedi, da je v začetku zdravljenja

potreboval pomoč svoje matere pri vsakodnevnih opravilih, je

sodišče prve stopnje štelo, da brezplačna pomoč družinskega

člana ne predstavlja temelja za priznanje odškodnine. Takšno

materialnopravno stališče ni pravilno. Če je bila

oškodovancu, glede na njegovo stanje, potrebna tuja pomoč,

lahko te stroške zahteva kot odškodnino od odgovorne osebe,

čeprav so mu jo brezplačno nudili družinski člani. Ti namreč

niso dolžni opravljati obveznosti, ki dejansko bremenijo

tistega, ki je odgovoren za nastalo škodo.

Ker je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materilano pravo,

zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke

ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo glede zneska

300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in zadevo v tem obsegu

vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. Zakona

o pravdnem postopku, ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo

sodišče prve stopnje raziskati dejstva, pomembna za

ugotovitev višine nastale premoženjske škode, pri čemer se

bo po potrebi lahko oprlo na določilo 216. čl. ZPP.

2. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti

Iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki ga

je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da ima tožnik

malo vidno brazgotino na čelu; 7 cm dolgo operativno

brazgotino nad zunanjo stranjo desnega kolka, ki je bleda in

v nivoju okolice; ploščato bledo brazgotino na

sprednje-zunanjem delu desnega stegna v srednji tretjini

premera približno 5 cm in manjšo brazgotino na srednjem delu

desnega kolenskega sklepa. Tožnik je ob zaslišanju povedal,

da ga brazgotine motijo, še zlasti poleti, ko koža porjavi,

mesta z brazgotinami pa ostanejo bela. Ko gre ven, se počuti

v zadregi.

Izhajajoč iz objektivnih in subjektivnih meril skaženosti,

takšno ugotovljeno dejansko stanje po ustaljeni sodni praksi

v zvezi s to obliko nepremoženjske škode iz 1. odst. 200.

čl. ZOR utemeljujejo priznanje denarne odškodnine, in sicer

v višini 400.000,00 SIT. Prisojeni znesek odraža

individualne posebnosti konkretnega primera, ki so v

mladosti tožnika in manjši možnosti zakrivanja poškodb glede

na kraj prebivališča ob morju, višina odškodnine pa je

enaka odškodninam v podobnih primerih. "Kozmetski deficit",

ki ga omenja izvedenec v svojem izvedeniškem mnenju, je

medicinski pojem, ki se razlikuje od pravnega standarda

skaženosti. Z medicinskim izrazom je izvedenec očitno želel

poudariti, da gre za manjšo stopnjo skaženosti, ki pa, kot

je bilo že pojasnjeno, ob pravilni uporabi materialnega

prava vendarle izpolnjuje pogoje za prisojo denarne

odškodnine.

Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo

materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno

ugodilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo

tako, da se tožniku za duševne bolečine zaradi skaženosti

prizna še 400.000,00 SIT z obrestmi od 1.1.2002 do

30.10.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za

TOM, in od 31.10.2003 do plačila z zakonskimi zamudnimi

obrestmi (4. tč. 358. čl. ZPP).

3. Odškodnina za ostale oblike nepremoženjske škode

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko

škodo je sodišče vezano na merila iz 200. čl. ZOR. Ta pa so

stopnje telesnih in duševnih bolečin, strahu, njihovo

trajanje (1. odst. 200. čl. ZOR) ter pomen prizadete

dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roke težnjam, ki

niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2.

odst. 200. čl. ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera

odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To

pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati

intenzivnost in trajnost telesnih in duševnih bolečin ter

strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri

posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže

zadoščenje, ki bo bolečine omililo. Hkrati pa mora biti

odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje

med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter

odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za

primerljivo škodo.

Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, tako

da pritožbeno sodišče ne more slediti trditvam tožeče

stranke, da je odškodnina za telesne bolečine, strah in

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

prisojena v prenizkem znesku.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje glede vrste poškodbe, ki

jo je oškodovanec utrpel v nezgodi, intenzivnosti in

trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja

je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina v

znesku 1.700.000,00 SIT. Ni res, da je moral oškodovanec

prestati dve operaciji, saj nasprotno izhaja iz

izvedeniškega mnenja (stran 10., list. št. 45) in izpovedi

samega tožnika (list. št. 60).

Odškodnina v višini 300.000,00 SIT za prestani strah je

dovolj visoka. Pritožbeno sodišče poudarja, da oškodovanec

primarnega strahu ob samem škodnu dogodku ni utrpel in se to

dejstvo v tožbi niti ne zatrjuje. V primeru sekundarnega

strahu ima pomembno vlogo pri presoji utemeljenosti

tožbenega zahtevka okoliščina, kateri organ je prizadet in

kako je potekalo zdravljenje. Stopnja intenzivnosti

zaskrbljenosti v zvezi z zdravljenjem se spreminja v

soodvisnosti glede na poškodovani organ in zaplete pri

zdravljenju. Medtem ko je zdravljenje zloma potekalo brez

komplikacij, pa je bila prognoza izida zdravljenja pareze

mečničnega živca bolj dvomljiva. Vse naštete okoliščine je

sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo v

zadostni meri. Niti stopnja intenzivnosti strahu niti

trajanje upravičene negotovosti za izid zdravljenja ne

terjata višje odškodnine od prisojene.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s funkcionalnimi

posledicami škodnega dogodka, obsegom zmanjšanja življenjske

aktivnosti in intenzivnostjo duševnih bolečin tožeče stranke

je primerna tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.500.000,00 SIT.

Pri odmeri denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske

škode se je v ustrezni meri odrazilo dejstvo, da je tožnik

mlad človek (rojen 29.6.1978), ki bo moral duševne bolečine

trpeti do konca življenja (203. čl. ZOR). Hitrejši razvoj

kolenske artroze je negotovo dejstvo, glede katerega ni

mogoče verjetno sklepati, da bo nastopilo v bodočnosti, zato

ne predstavlja podlage za povrnitev bodoče škode. Ni mogoče

spregledati, da so pri oškodovancu ohranjene vse vitalne

funkcije, ki mu omogočajo opravljanje življenjskih in

poklicnih aktivnosti, čeprav mora v nekatere vlagati več

napora ali pa je pri njih omejen. Končno sodišče denarno

odškodnino prisodi glede na pomen prizadete dobrine, ki se

kaže tudi v razmerju med odškodninami za velike škode in

odškodninami za manj hude škode.

Ker je sodišče v tem delu pravilno uporabilo materialno

pravo, pri čemer ni zagrešilo ne očitane absolutne bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339.

čl. ZPP ne drugih po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je sodišče

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča

prve stopnje (353. čl. ZPP).

Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica delne

razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno

odločbo (4. odst. 165. čl. ZPP).