Military service injury claim dismissed; soldier's own negligence in reporting restless sleep bars state liability.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Država ne odgovarja odškodninsko tožniku, ki je med služenjem

vojaškega roka med spanjem padel iz zgornjega pograda in o nemirnem

spancu ni obvestil nadrajenih.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 1.200.000,00 SIT z

ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožniku

naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 252.477,00 SIT z

ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje

tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi

njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo

vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da je

napačna odločitev, da zgornja etaža pograda, ki nima

zaščitne ograjice, ni nevarna stvar. Padec tožnika je

posledica neustreznosti pograda, to je nezaščitenosti z

ograjico in njegove nestabilnosti. Tožena stranka bi lahko

predvidela, da lahko vojak pade s pograda in da določena

oseba nemirno spi in bi morala pograde ustrezno zavarovati.

Tožniku ni mogoče očitati, da je odgovoren za nesrečo in da

bi sam moral storiti vse, da do nesreče ne bi prišlo. Sam je

dodelitev zgornjega pograda štel kot ukaz, zoper katerega ne

sme ugovarjati. Tožnik ni bil dolžan opozarjati nadrejenega

na nemirno spanje, nasprotno, tožena stranka bi morala pred

razporeditvijo vojaka sama povprašati, ali želi spati na

zgornji etaži. Sodišče je nekritično oprlo svojo odločitev

na pričanje D.S.. Sodišče bi moralo analogno uporabiti kot da gre za

nesrečo pri delu v zvezi z delovnim razmerjem in obravnavati

odgovornost tožene stranke strožje. Tudi pravdni stroški so odmerjeni

v previsokem znesku, saj se navedbe v pripravljalnih vlogah le

ponavljajo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da

pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne in potrdi sodbo

sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja odškodnino od tožene stranke, ker je med

spanjem padel iz zgornjega pograda in si poškodoval roko.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnimi in dejanskimi

zaključki sodišča prve stopnje, da zgornji pograd, na

katerem je spal tožnik, ne predstavlja nevarno stvar.

Ležišča v obliki pogradov se množično uporabljajo ne samo v

vojaških domovih, temveč tudi v planinskih kočah in ostalih

množičnih objektih brez vsake povečane nevarnosti za njihovo

pravilno uporabo in tako tudi po oceni pritožbenega sodišča

tožena stranka ne odgovarja na podlagi domneve vzročnosti,

kot neutemeljeno trdi tožnik v pritožbi. Sicer pa tožnik s

trditvami, da sporni pograd ni imel zaščitne ograje in da je

bil majav, uveljavlja krivdno odgovornost tožene stranke

(čl. 154 ZOR). Pogoj za deliktno odgovornost pa je med

drugim, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja oziroma

opustitve tožene stranke in da obstoja vzročna zveza med

nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in opustitvijo.

Dokazno breme o nedopustnem ravnanju tožene stranke in

obstojem vzročne zveze je na tožniku. Noben predpis ne

določa, da mora imeti zgornji pograd varovalno ograjo, kot

trdi tožnik. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje na podlagi

izvedenih dokazov pa izhaja, da majavost pograda ni bila

vzrok za poškodbo tožnika, temveč je tožnik iz pograda

(zgornjega ležišča padel zaradi nemirnega spanca). O svojem

nemirnem spancu bi moral tožnik obvestiti nadrejene in

zahtevati, da mu ležišče določijo na spodnjem ležišču. Samo

v takem primeru bi lahko tožena stranka tožniku odgovarjala

za škodo. Določitev ležišča na zgornjem pogradu ni ukaz kot

trdi tožnik v pritožbi in ves čas postopka pred sodiščem

prve stopnje, saj bi kot že rečeno, tožnik o nemirnem spanju

moral obvestiti nadrejene in zahtevati od njih ležišče na

spodnjem pogradu. Opisovanje odnosov v vojski kot jih navaja

tožnik v pritožbi, z ničemer ne vpliva na odškodninsko

odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru. Tožnik ni

bil v delovnem razmerju, temveč na služenju vojaškega roka,

zaradi tega ne pride v poštev analogna uporaba pravil o

odškodninski odgovornosti v zvezi z delovnim razmerjem.

Neutemeljena je pritožba tožnika tudi zoper odločitev o

pravdnih stroških, saj so ti odmerjeni v skladu z veljavno

odvetniško tarifo.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti in

potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).