Partial appeal success: non-property damage compensation and interest rates adjusted per statutory changes.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

spremeni tako, da se glasi:

"1.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek

1.681.800,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane

obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, ki

tečejo od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do plačila

pa z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri

zamudnih obresti in znesek 17.500,00 SIT z zamudnimi

obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od

23.10.2003 do plačila.

2. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi

pravdne stroške v višini 387.067,00 SIT z zamudnimi

obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od

23.10.2003 do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni

povrniti 48.525,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

1. Presoja višine denarne odškodnine za telesne bolečine, duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti in strah, zaradi

odloma spodnjega stranskega dela nadlahtnice.

2. Kadar ima kolektivno nezgodno zavarovanje naravo zavarovanja pred

odgovornostjo, kumulacija zavarovalnine, prejete iz tega naslova,

in odškodnine ni dovoljena. Da je v obravnavanem primeru tako, gre

sklepati na podlagi dejstva, da je zavarovanje sklenila in premijo

za plačilo zavarovanja krila pravna oseba in ne oškodovanec sam.

3. Zakon o predpisani obrestni meri, ki je začel veljati 28.6.2003

(ZPOMZO-1), je opustil ločevanje med pravimi zamudnimi in

valorizacijskimi obrestmi. Relativna visoka stopnja obrestne mere

v tem zakonu je posledica slabe plačilne discipline in ima

kaznovalno funkcijo, zaradi česar ne vsebuje niti prikrite

temeljne obrestne mere. Zato od 28.6.2003 dalje od denarne

odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo zamudne obresti po

predpisani obrestni meri zamudnih obresti (torej zakonske zamudne

obresti) in ne, tako kot od 1.1.2002 do 27.6.2003 zamudne obresti

po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšane za

temeljno obrestno mero (v skladu s ZPOMZO-A).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna

toženka plačati tožniku znesek 1.349.300,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 23.10.2003 dalje do plačila. Kar je tožnik

zahteval več, je zavrnilo. Toženka je dolžna tožniku povrniti tudi

pravdne stroške v višini 333.740,40 SIT z zamudnimi obrestmi od

23.10.2003 dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih

razlogov pritožuje tožnik. Predlaga spremembo izpodbijanega dela

sodbe. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje prisodilo za

200.000,00 SIT prenizek znesek odškodnine za prestane telesne

bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Prenizko je ovrednotilo

predvsem dejstvo, da je tožnik trpel večje in dolgotrajnejše

nevšečnosti med zdravljenjem in dejstvo, da telesne bolečine trpi

občasno še sedaj in jih bo tudi v bodoče. Pravična odškodnina iz tega

naslova bi bila po njegovem mnenju 650.000,00 SIT. Tudi za strah bi

bilo potrebno prisoditi 50.000,00 SIT višjo odškodnino, saj je bil

primarni strah hude intenzitete, sekundarni strah pa dolgotrajen. Pri

odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske

aktivnosti je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo tožnikove

duševne bolečine zaradi zmanjšane sposobnosti pri opravljanju dela

šoferja in raznašalca kruha. Primerna odškodnina iz tega naslova bi

bila 850.000,00 SIT. Tožnik poudarja, da bi bila celotna odškodnina

za nepremoženjsko škodo v višini 1.800.000,00 SIT še vedno v spodnji

polovici v obrazložitvi sodbe navedenega razpona pravične odškodnine

od 12 do 19 povprečnih plač. Nadalje tožnik ne vidi pravne podlage za

odločitev sodišča prve stopnje, da od priznane odškodnine odšteje

znesek 68.200,00 SIT iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja.

Gre za samostojno pogodbeno zavarovanje oziroma izplačilo

zavarovalnine in ne odškodnino. Izplačilo zavarovalnine se ne veže na

odgovornost oziroma krivdo, zato je neodvisno od odškodnine in je

odbitek neupravičen. Končno tožnik opozarja, da je v skladu z znanim

stališčem Vrhovnega sodišča RS ter sprejeto sodno prakso upravičen do

obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo najkasneje od 1.1.2002

dalje do plačila.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 40/2004-drugo uradno

prečiščeno besedilo) vročena toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

O odmeri odškodnine:

Pritožbeno izpodbijanje odmerjene odškodnine za nematerialno škodo

terja njen materialnopravni preizkus po merilih pravnega standarda

pravične denarne odškodnine iz 200. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78), ki ga je pritožbeno

sodišče uporabilo na podlagi prehodne določbe 1060. člena

Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001). Pri določitvi

pravične denarne odškodnine je treba upoštevati intenzivnost oziroma

stopnjo in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu

glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu,

vse z namenom, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine

omililo. Hkrati mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z

odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerju

med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija,

izhaja, da je tožnik utrpel odlom spodnjega stranskega dela

nadlahtnice, zaradi česar je trpel hude telesne bolečine dva dni,

srednje telesne bolečine dvajset dni ter lahke telesne bolečine še en

mesec po umiritvi srednjih bolečin. Kot je povedal sam, je bolečine

občasno občutil tudi še ob sojenju pred sodiščem prve stopnje.

Zdravljenje so spremljale naslednje nevšečnosti: tri-dnevna

hospitalizacija, dve operaciji, ena v splošni, druga v lokalni

anesteziji, šestkratno rentgentsko slikanje, številne kontrole

oziroma pregledi in dvomesečna fizioterapija. Upoštevaje trajanje in

intenzivnost tožnikovih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter

sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod kaže, da je

tožnik iz tega naslova upravičen do zadoščenja v višini 650.000,00

SIT in ne 450.000,00 SIT, kolikor mu je priznalo sodišče prve

stopnje.

Na prvi stopnji dosojena odškodnina za strah v višini 250.000,00 SIT

ni prenizka. Tožnik je sicer utrpel tako strah ob samem škodnem

dogodku in neposredno po njem (takoimenovani primarni strah) kot tudi

strah za izid zdravljenja (takoimenovani sekundarni strah), vendar ni

bil ne eden ne drugi tako intenziven ali dolgotrajen, da bi zahteval

višje zadoščenje od že dosojenega. Kaj takega ne bi ustrezalo sodni

praksi v podobnih primerih.

Kot posledica poškodbe je tožniku ostala nepopolna gibljivost levega

komolca lažje stopnje, kar ga ovira predvsem pri delu šoferja in

raznašalca 10 do 12 kg težkih košar s kruhom, pa tudi športnih

aktivnostih. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenske aktivnosti je sodišče prve stopnje premalo

upoštevalo tožnikovo prizadetost. V pritožbi zahtevano zadoščenje v

višini 850.000,00 SIT po oceni pritožbenega sodišča bolj pravično

odseva trajanje in intenzivnost tožnikove duševne prizadetosti, ki je

posledica omenjene zmanjšane življenske aktivnosti, kot tudi sodno

prakso v podobnih primerih.

Tudi skupna (spremenjena) odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini

1.750.000,00 SIT bo ustrezala manj kot 12 povprečnih mesečnih plač v

Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

O razmerju med odškodnino in zavarovalnino:

948. člen ZOR izrecno predpisuje kumuliranje zavarovalne vsote

(zavarovalnine) iz osebnega zavarovanja (torej tudi nezgodnega

zavarovanja) in odškodnine, tudi če je bil povzročitelj škode hkrati

sklenitelj zavarovanja, razen v primeru, če je bilo to zavarovanje

sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. V obravnavanem primeru

je bila tožniku izplačana zavarovalnina iz naslova kolektivnega

nezgodnega zavarovanja. Na vprašanje dopustnosti kumulacije tako

prejete zavarovalnine in dosojene odškodnine je možno odgovoriti le

tako, da se ugotovi, ali je imelo sklenjeno kolektivno nezgodno

zavarovanje naravo osebnega ali premoženjskega zavarovanja (to je

zavarovanja pred odgovornostjo). Vrhovno sodišče Republike Slovenije

je že leta 1983 sprejela stališče, da se domneva, da je sklenjeno

osebno zavarovanje, če je zavarovalna premija plačana iz

oškodovančevih sredstev. Kadar je zavarovalna premija plačana iz

drugih sredstev, pa se domneva, da je sklenjena pogodba o zavarovanju

odgovornosti (glej Poročili VSS, št. 1/84, stran 13, in št. 2/86,

stran 16). Kasneje je večkrat poudarilo, da je takšno stališče

strokovno utemeljeno tudi v današnjih družbenih razmerah. Kadar breme

zavarovanja nosi oškodovanec, ne more imeti pravice iz odškodninskega

in zavarovalnega pravnega temelja hkrati (glej na primer zadevi II

Ips 267/99 in VIII Ips 132/2001). V obravnavanem primeru je bilo

kolektivno nezgodno zavarovanje nedvomno sklenjeno kot zavarovanje

pred odgovornostjo, saj je zavarovanje sklenila in premije za plačilo

zavarovanja krila toženka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno

uporabilo materialno pravo, ko je že izplačani znesek zavarovalnine

(68.200,00 SIT) odštelo od zneska odškodnine, ki ga mora toženka

plačati tožniku.

O začetku teka zamudnih obresti:

Sodna praksa vse do občne seje Vrhovnega sodišča RS 26.6.2002 ni

priznavala zamudnih obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko

škodo za čas od trenutka odmere denarne odškodnine iz razloga, ker

uveljavljana ureditev zamudnih obresti ni razlikovala med pravimi

zamudnimi in valorizacijskimi obrestmi. Zakon o spremembah in

dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in

temeljni obrestni meri (Ur. list RS, št. 109/2001) pa je izrecno

ločil obresti glede na njihovo funkcijo. Zato se po sodni praksi od

1.1.2002 dalje priznavajo zamudne obresti od nastanka tožnikove

zamude, če je ta nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika

(Ur. l. RS, št. 83/2001), pa od 1.1.2002 dalje, vendar samo kot čiste

zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni

meri, in to kljub dejstvu, da se denarne odškodnine za nepremoženjsko

škodo odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (prim. načelno

pravno mnenje občne seje VS RS z dne 26.6.2002, objavljeno v

publikaciji Pravna mnenja št. I/2002, stran 11). Zamudne obresti v

višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero,

zaradi uveljavitve Zakona o predpisani obrestni meri (Ur. list RS,

št. 56/2003) dne 28.6.2003 tečejo le do 27.6.2003. Omenjeni zakon je

namreč opustil ločevanje med pravimi zamudnimi in valorizacijskimi

obrestmi. Relativno visoka stopnja obrestne mere zamudnih obresti je

posledica slabe plačilne discipline in ima kaznovalno funkcijo,

zaradi česar ne vsebuje niti prikrite temeljne obrestne mere. Ob

pravilni uporabi materialnega prava je treba torej tožnikovemu

obrestnem delu zahtevka ugoditi v večji meri. Od 1.1.2002 do

27.6.2003 mu od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo

pripadajo zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere,

zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa

zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (oziroma

zakonske zamudne obresti).

Ker je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo,

je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča

prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, da je

tožniku priznalo za 350.000,00 SIT višjo odškodnino za nepremoženjsko

škodo in zamudne obresti od celotne priznane odškodnine do izdaje

sodbe v višini, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem je pritožbo

zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (4. točka 358. in 353. člena ZPP).

O stroških pravdnega in pritožbenega postopka:

Zaradi spremenjene odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari je

moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi stroškovno odločitev

sodišča prve stopnje. Po spremembi sodbe sodišča prve stopnje je

tožnik uspel s približno 85 % svojega zahtevka (100 % po temelju in

70 % po višini), zaradi česar bi mu morala toženka od odmerjenih

pravdnih stroškov v znesku 487.053,00 SIT plačati 413.995,00 SIT.

Uspeh toženke na drugi strani je 15 %, zaradi česar bi ji moral

tožnik od odmerjenih 179.520,00 SIT povrniti 26.928,00 SIT pravdnih

stroškov. Po medsebojnem pobotanju terjatev je dolžna toženka tožniku

povrniti skupaj 387.067,00 SIT pravdnih stroškov, kot izhaja iz

izreka te sodbe.

Tožnik je poleg tega upravičen do povračila 75 % odmerjenih stroškov

pritožbenega postopka (v tolikšnem obsegu je bil namreč uspešen s

pritožbo). Glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (468.200,00

SIT) je pritožbeno sodišče tožniku odmerilo 375 točk za sestavo

pritožbe, 20 % DDV (v višini 75 točk) in 15.200,00 SIT (kolikor jih

je bilo priglašenih) za sodno takso za pritožbo. Toženka je tako

dolžna tožniku povrniti 75 % od 64.700,00 SIT, to je 48.525,00 SIT

stroškov pritožbenega postopka.