Appeal court dismisses claim against municipality for snow removal liability due to unconstitutional local ordinance.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba prve stopnje v 1. in 3.

točki izreka spremeni tako, da se zavrne tudi preostali del tožbenega

zahtevka, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.260.000,00 SIT z

zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 17.9.2003 v višini zakonsko

predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od

18.9.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih

obresti, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje

potrdi v sedanjem zavrnilem delu, to je v 2. točki izreka.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v

znesku 20.120,00 SIT v 15 dneh.

[JEDRO]

Sodišče pri odločanju ni vezano na nezakonite podzakonske predpise.

Da je Odlok o zimski službi na območju Ljubljanskih občin, na katerem

tožeča stranka utemeljuje odgovornost tožene stranke in s tem svoj

celoten odškodninski zahtevek, nezakonit, je tožena stranka

zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar pa je

sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugovorom napačno zaključilo, da so

njene navedbe prepozne v smislu 286. člena ZPP. Prekluzija po 286.

členu ZPP se ne nanaša na pravna naziranja stranke temveč na

navajanje dejstev in predlaganje dokazov. Na pravilno uporabo

materialnega prava (pri čemer lahko upošteva tudi pojasnila pravdnih

strank) pazi sodišče samo, in to v vseh fazah postopka, ne le pri

sojenju na prvi stopnji (prim. 3. odstavek 180. člena, 2. odstavek

350. člena in 371. člen ZPP).

Na podlagi 125. člena Ustave Republike Slovenije so sodniki pri

opravljanju sodniške funkcije vezani le na Ustavo in zakon. Enako

določa tudi 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. To pa pomeni, da

sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z ustavo ali

zakonom, svoje odločitve ne opre na podzakonski akt, ampak uporabi

neposredno zakon. Odlok med drugim določa, da so dolžni lastniki

zgradb pred svojo zgradbo odstranjevati sneg in led s pločnikov,

dostopnih javnih poti ter posipati pločnike in dostopne poti ob

poledici in sicer tudi, če pločniki ne potekajo neposredno ob

objektu. Ustavno sodišče RS je glede takšnih določb predpisov

lokalnih skupnosti v dveh primerih že presodilo, da so v neskladju z

določbo 6. člena Zakona o gospodarskih javnih službah in jih je

razveljavilo. Pri tem je upoštevalo, da imajo pločniki po Zakonu o

javnih cestah status javne površine. Po 5. točki 1. odstavka 26.

člena Zakona o varstvu okolja spada čiščenje javnih površin med

obvezne lokalne javne službe, ki jih je dolžna samostojno, neposredno

in obvezno zagotavljati občina v eni od oblik, ki so določene v ZGJS,

in ne more izvajanje dejavnosti, ki je javna služba, prisilno

prevaliti na posameznike, to je lastnike zgradb in zemljišč ob

pločnikih.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke in v 1. točki izreka odločilo, da mora tožena

stranka tožeči stranki plačati 1.260.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi

od 1.1.2002 do 17.9.2003 v višni zakonsko predpisane obrestne mere,

zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 18.9.2003 dalje do plačila pa

po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V preostalem delu je

tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) ter toženi stranki

naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 137.494,00 SIT pravdnih

stroškov (3. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožena stranka se pritožuje zoper 2. in 3. točko izreka in

pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici

3.000.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi, kot jih je določilo

sodišče prve stopnje, ter pravdne in pritožbene stroške, podrejeno

pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v

tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja,

da je odločitev sodišča, da je njen prispevek k nastanku škode 30 %,

dejansko in materialnopravno zmotna in da se v tem delu izpodbijane

sodbe ne da preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih

dejstvih, saj iz obrazložitve niso razvidna dejstva in okoliščine na

strani tožnice, zaradi katerih sodišče šteje, da je bila tožnica pri

hoji premalo pozorna. Tako ni jasno, na podlagi česa je sodišče sploh

ugotovilo tožničino krivdo in na podlagi kakšnih meril je ugotovilo

njen 30 % delež odgovornosti, ki je nerazumljivo visok tudi glede na

sodno prakso. Iz obrazložitve sodišča pa tudi ni razvidno, ali

sodišče očita tožnici malomarnost zato, ker poledice ni pričakovala

oziroma se je ni zavedala, pa bi se je morala ali vsaj mogla

zavedati, da je bila tistega dne poledica, ali morebiti zato, ker

poledice ni videla, pa bi jo morala, ker je po prepričanju sodišča

poledeneli poločnik opazen že na prvi pogled. Prvi očitek je

protispisen, saj iz izpovedi tožnice izhaja, da je posledico

pričakovala in se je tudi primerno obula v škornje z nedrsečimi

gumijastimi narezanimi podplati. Do te trditve se sodišče ni

opredelilo, za zaključek, da je poledenel pločnik opazen že na prvi

pogled, pa sodišče ni imelo dejanske podlage, saj tega ni moglo

ugotoviti z ogledom, ki je bil opravljen v oktobru, ko ni bilo

poledice. Tožnica tudi meni, da je glede na okoliščine konkretnega

primera in upoštevaje odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih

primerih, zanjo pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in

nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.200.000,00 SIT, za strah

200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih

aktivnosti 1.600.000,00 SIT.

Tožena stranka se je pritožila zoper 1. in 3. točko izreka

izpodbijane sodbe. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je tožnica

padla na pločniku pred poslovno stavbo tožene stranke oziroma na

območju, kjer bi morala tožena stranka poskrbeti, da ne bi bilo

poledenelo, saj tega dejstva tožnica med postopkom ni dokazala, ker

je mesto padca spreminjala. Edina kolegica tožnice, ki je bila

prisotna ob padcu, je bila R.O., njeni izpovedbi, ki jo je ocenilo za

"zmedeno in preprečljivo", pa sodišče ni sledilo iz razloga, ker ni

opisala, kje je železniška postaja. Je pa jasno izpovedala, da sta se

s tožnico pripeljali z avtobusom mesetnega potniškega prometa

številka 9 in sta prihajali iz smeri avtobusne oziroma železniške

postaje. Njena izpoved na podlagi priložene sheme prog tako pripelje

do zaključka, da sta s tožnico prihajali iz smeri trga, ravno iz

nasprotne smeri, kot je zatrjevala tožnica. Edina očividka padca je

tako potrdila dvome tožene stranke o mestu padca tožnice. Tožnica je

padla pred stebri, vendar na pločniku. Pločnik pa poteka vse od trga

pa do poslovne stavbe tožene stranke. Sodišče tudi navaja, da je

tožnica pravočasno zatrjevala poškodbo trtičnega predela, spregleda

pa, da je tožnica šele 13.1.1998 (eno leto po domnevnem padcu)

poiskala pomoč v ambulanti. Tožena stranka je glede na podane

pripombe v izvedenskem mnenju pričakovala, da bo sodišče izvedenca

zaslišalo. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenskih aktivnosti je odmerjena v previsokem znesku, upoštevajoč

dejstvo, da je skrčenost kazalca, prstanca in mezinca desne roke z

oslabljeno mišično močjo prstov posledica bolezni. Tožena stranka še

dodaja, da sodišče ni vezano na nezakonite podzakonske predpise,

temveč le na ustavo in zakon, zato pri odločanju nezakonitega

predpisa ni potrebno upoštevati in tudi ni potrebno, da ga prej

razveljavi ali odpravi Ustavno sodišče.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni

utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da sodišče pri odločanju

ni vezano na nezakonite podzakonske predpise. Da je odlok (Odlok o

zimski službi na območju Ljubljanskih občin, Uradni list. SRS, št.

32/84, v nadaljevanju Odlok), na katerem tožeča stranka utemeljuje

odgovornost tožene stranke in s tem svoj celoten odškodninski

zahtevek, nezakonit, je zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve

stopnje (vloga, poslana sodišču priporočeno dne 2.6.2003). Vendar pa

je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugovorom napačno zaključilo, da

so njene navedbe prepozne v smislu 286. člena ZPP, ker jih je podala

pol leta po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo oziroma treh

opravljenih narokih, zato se s tem ugovorom ni ukvarjalo. Pritožbeno

sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da se prekluzija po 286. členu ZPP

ne nanaša na pravna naziranja stranke temveč na navajanje dejstev in

predlaganje dokazov. Na pravilno uporabo materialnega prava (pri

čemer lahko upošteva tudi pojasnila pravdnih strank) pazi sodišče

samo, in to v vseh fazah postopka, ne le pri sojenju na prvi stopnji

(prim. 3. odstavek 180. člena, 2. odstavek 350. člena in 371. člen

ZPP). Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialno

pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določila veljavnega Odloka,

glede na ugovor tožene stranke pa le še navedlo, da zakon ali

podzakonski akt, ko stopi v veljavo, zavezuje tak, kakršen je, dokler

ni razveljavljen ali spremenjen na enega od možnih načinov (npr.

sprejem novega zakona ali akta, ki razveljavlja prejšnjega,

razveljavitev po Ustavnem sodišču RS). Pritožbeno sodišče poudarja,

da je potrebno upoštevati, da so na podlagi 125. člena Ustave

Republike Slovenije sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani

le na Ustavo in zakon, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka.

Enako določa tudi 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. To pa

pomeni, da sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z

ustavo ali zakonom, svoje odločitve ne opre na podzakonski akt, ampak

uporabi neposredno zakon.

Odlok, na katerega določila je sodišče prve stopnje oprlo

odškodninsko odgovornost tožene stranke, v 8. členu med drugim

določa, da so dolžni lastniki zgradb pred svojo zgradbo odstranjevati

sneg in led s pločnikov, dostopnih javnih poti ter posipati pločnike

in dostopne poti ob poledici in sicer tudi, če pločniki ne potekajo

neposredno ob objektu. Ustavno sodišče RS je glede takšnih določb

predpisov lokalnih skupnosti, ki nalagajo lastnikom zgradb in

zemljišč, ob katerih so pločniki, obveznost njihovega čiščenja brez

zakonske podlage, v dveh primerih že presodilo, da so v neskladju z

določbo 6. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju

ZGJS) in jih je razveljavilo (odločbi U-I-218/99 z dne 9.10.2002,

objavljena v Ur. listu RS, št. 93/2002 in U-I-63/00 z dne 7.3.2002,

objavljena v Ur. listu RS, št. 26/2002). Pri tem je upoštevalo, da

imajo pločniki po Zakonu o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) status

javne površine. Po 2. členu ZJC so javne ceste prometne površine

splošnega pomena za javni promet in javno dobro. Po 23. točki 1.

odstavka 14. člena ZJC se pločniki štejejo za sestavni del cestišča,

cestišče pa je del javne ceste. Iz navedenega sledi, da ima pločnik

ob javni cesti kot njen sestavni del status javne površine. Po 5.

točki 1. odstavka 26. člena Zakona o varstvu okolja spada čiščenje

javnih površin med obvezne lokalne javne službe, ki jih je dolžna

samostojno, neposredno in obvezno zagotavljati občina. Izvajanje

obvezne lokalne javne službe zagotovi občina v eni od oblik, ki so

določene v 6. členu ZGJS in sicer: v režijskem obratu, v javnem

gospodarskem zavodu, v javnem podjetju ter z dejanjem koncesij osebam

zasebnega prava ali vlaganjem javnega kapitala v dejavnost oseb

zasebnega prava. Občina torej lahko izvajanje obvezne lokalne službe

zagotovi le v eni od oblik, ki so določene v ZGJS, in ne more

izvajanje dejavnosti, ki je javna služba, prisilno prevaliti na

posameznike, to je lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih.

Ker je pritožbeno sodišče tako ugotovilo, da ni podana pravna podlaga

za odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj je določilo 8. člena

Odloka o zimski službi na območju Ljubljanskih občin glede na

obrazloženo nezakonito, pri čemer je upoštevalo, da med strankama ni

bilo spora o tem, da je tožeča stranka padla na javnem pločniku, ob

zgradbi tožene stranke ter da pravdni stranki tega dejstva ne

izpodbijata (pritožba tožene stranke izpodbija le ugotovljeno mesto

padca tožeče stranke, ne pa navedenega dejstva), je pritožbeno

sodišče tožbeni zahtevek po temelju zavrnilo. Glede na to se mu z

utemeljenostjo ostalih pritožbenih navedb pravdnih strank ni bilo

potrebno posebej ukvarjati. Ugoditev pritožbi tožene stranke in

sprememba sodbe prve stopnje tako temelji na določilu 4. točke 358.

člena ZPP, zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev sodbe prve

stopnje v zavrnilnem delu pa na določilu 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških temelji na določilu 2. odstavka 165. člena v

zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče je toženi stranki, ki je

v postopku v celoti uspela, stroške odmerilo v skladu z Zakonom o

sodnih taksah in ji je tako od priglašenih stroškov v celoti priznalo

stroške sodne takse za odgovor na tožbo v višini 20.120,00 SIT.

Pritožbenih stroškov tožena stranka ni priglasila.