Employer held objectively liable for worker injury due to high-speed work increasing accident risk.

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zahtevana velika hitrost pri delu pomeni povečan riziko za nastanek

poškodbe in s tem objektivno odgovornost delodajalca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena

stranka dolžna tožeči stranki povrniti škodo, ki mu je nastala v

škodnem dogodku dne 22.11.2001.

Zoper vmesno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz razloga

zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega

pravaa, v kateri predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni

zahtvek zavrne. Bistvo pritožbenih navedb je, da delo, ki ga je

tožnik opravljal ni delo s povečano nevarnostjo, ker nevarnost ne

presega vsakodnevnih opravil. Delovno mesto tožnnika ni označeno kot

nevarno. Za nastanek škode je odgovoren tožnik sam, ki je pipo

postavil tako, da je padla in jo je potem moral loviti, pri tem pa je

z roko zadel ob podstavek. Na izjavo izvedenca, da je do nezgode

prišlo zaradi utrujenosti tožnika in posledične nepazljivosti, je

vplival tožnik. Tožena stranka o izvedenčevem ogledu kraja nezgode ni

bila obveščena. Delavci, ki opravljajo isto delo kot tožnik, normo

vedno dosegajo in celo presegajo.

Pritožba ni utemeljena.

Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna

nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo (2. odst. 154.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki ga je v tem primeru

uporabiti na podlagi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika,

ker se je škodni dogodek zgodil pred njegovo uveljavitvijo). Kdaj gre

za stvar ali dejavnost iz katere izvira večja škodna nevarnost, je

pravni standard, ki ga je določiti v vsakem posameznem primeru. Kot

dejavnost večje škodne nevarnosti je opredeliti tudi dejavnost, ki

sama po sebi ni nevarna, ki pa je obremjena s povečanim rizikom.

Ravno za tak primer gre v tem primeru. Po ugotovitvah sodišča prve

stopnje tožnik opravlja dela ročnega pihalca 2. Na dan škodnega

dogodka je delal po sistemu 2 - 1. Ta sistem dela zahteva zelo hiter

tempo dela, uporabi pa se v primeru, ko je na voljo manj delavcev.

Sistem dela je naslednji: Delavec gre pogret pipo, nato odide po

kroglico 5 m stran, potem 5 m stran po opal, nato 2 m stran da ohladi

kroglico opala, potem 7 m do peči, nato nazaj, da oblikuje zmes,

potem pa še 1 ali 2 m do končnega izdelka; ta krog se ponavlja ves

delavnik, t.j. od 600 do 700 krat na delavnik. Glede na opis sistema

dela, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da gre za delo s

povečano škodno nevarnostjo in to iz razloga hitrosti, ki se zahteva

pri delu, ta hitrost pa ustvarja povečan riziko nevarnosti poškodbe

pri delu.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik svoje

delo opravljal normalno pazljivo, da je pri delu uporabljal vsa v

tistem času predpisana zaščitna sredstva in v skladu z navodili

odgovornega vodje. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje,

da tožniku ni možno očitati nobenega soprispevka k nastanku škode in

da je tožena stranka, pri kateri ima delodajalec tožnika zavarovano

odškodninsko odgovornost, tožniku dolžna povrniti vso škodo nastalo v

škodnem dogodku dne 22.11.2001.

Na pritožbeno navedbo, da je do nezgode prišlo, ker tožnik ni ravnal

pazljivo je odgovoriti, da je v zapisniku o raziskavi poškodbe pri

delu (A15) ugotovljeno, da je do nezgode prišlo zaradi tožnikove

neprevidnosti, ki ji je botroval tudi hiter tempo dela, izvedenec pa

je bil mnenja (list. št. 40), da je do poškodbe prišlo predvsem

zaradi utrujenosti delavca in posledične trenutne nepazljivosti.

Tožniku torej ni možno očitati pravnoupoštevnega prispevka k nastanku

škodnega dogodka. Jasno je, da je pipa padla iz razloga, ker je

tožnik ni dal v peč na tak način, da ne bi padla, dokazano pa je, da

je do dogodka prišlo v pretežnem delu zaradi hitrega tempa dela in

posledično zaradi tožnikove utrujenosti. Padec pipe je zato oceniti

kot nezgodo, ne pa kot malomarnost tožnika, zaradi katere bi bil ta

soodgovoren za nastanek škodnega dogodka.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je v tem primeru šlo za

vsakdanje ustaljeno delo. Iz opisa načina dela izhaja, da je šlo za

delo, ki ga je tožnik moral opravljati s takšno hitrostjo, ki pomeni

povečan riziko za nastanek poškodbe.

Zavarovancu tožene stranke se ne očita, da je opustil kakšne

varnostne ukrepe, zato je brezpredmetna pritožbena navedba, da

tožnikova škoda ni v vzročni zvezi s kakršnokoli delodajalčevo

opustitvijo varnostnih ukrepov.

Ne drži pritožbena navedba, da zaključek o objektivni odgovovrnosti

delodajalca (ocena nevarnosti delovnega mesta), temelji zgolj na

mnenju izvedenca. Podatek o hitrosti, ki se zahteva pri tožnikovem

delu, ki ga je opravljal na dan škodnega dogodka, izhaja iz izpovedi

tožnika, priče P.O., posredno pa tudi iz izjave priče M.D..

Na pritožbeno navedbo, da ni dokazano, da je do nezgode prišlo zaradi

preobremenjenosti tožnika je odgovoriti, da je to dejstvo za

odločitev pomembno le v obsegu ocene tožnikovega prispevka k nastanku

škodnega dogodka, na to pa je že odgovorjeno zgoraj.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ob preizkusu

izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni našlo razlogov na katere pazi

po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Pritožbo je bilo zato zavrniti

kot neutemeljeno in potrditi vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353.

člen ZPP).