Appeal dismissed; parties bear own costs unless agreed otherwise in settlement under ZPP Art. 159.1.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če se pravda konča s sodno poravnavo, velja pravilo, da vsaka stranka

krije svoje stroške, razen, če se stranki v poravnavi drugače

dogovorita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je

toženka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini

305.306,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa

do plačila.

V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje tožnik uveljavlja

pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in

zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga,

naj sklep o stroških postopka spremeni tako, da toženki naloži

plačilo še nadaljnjih 159.870,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 28.11.2003 dalje do plačila. Navaja, da je

sodišče napačno odmerilo uspeh obeh pravdnih strank v tej pravdi, saj

je kot edino in odločujoče merilo za določanje uspeha upoštevalo le

višino tožbenega zahtevka, temelj pa spregledalo. Toženka je vse do

sklenitve sodne poravnave nasprotovala temelju tožbenega zahtevka in

ni bila pripravljena tožniku plačati niti tolarja odškodnine.

Praktično ves postopek na prvi stopnji je potekal zaradi ugotavljanja

temelja tožbenega zahtevka. Toženka je v pravdi z ugovorom temelja

tožbenega zahtevka v celoti propadla, tožnik pa je v tem delu uspel

100%. Tako bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnikov skupni uspeh

v pravdi 76,25%. Na enak način, torej po temelju in višini, odmerjajo

uspeh v pravdi tudi druga sodišča, kadar gre za sporni temelj in

višino odškodninskega zahtevka. Glede na to bi morala toženka tožniku

plačati skupaj 465.176,00 SIT, torej še 159.870,00 SIT pravdnih

stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno

pritožnik predlaga, da sodišče stroške za posamezna opravila odmeri

od vrednosti poravnalnega zneska, stroške za porabljeni čas in

odsotnost pa v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ni niti vsebinsko niti z oznako zakonskega člena opredelil,

katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja. Zato

pritožbeno sodišče navedbe o uveljavljanju tega pritožbenega razloga

ni moglo obravnavati.

Pravdni stranki sta na zadnjem naroku dne 23. oktobra 2003 sklenili

sodno poravnavo (1. odst. 306. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.

l. Republike Slovenije št. 12/2003 - 1. uradno prečiščeno besedilo ,

do 2/2004; v nadaljevanju ZPP). V njej sta se dogovorili, da bo

toženka tožniku v roku 15 dni plačala 1.060.000,00 SIT odškodnine iz

nastalega škodnega dogodka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne

obresti od tega zneska. Odločitev o stroških pravdnega postopka sta

prepustili v presojo in odmero sodišču prve stopnje.

Pri poravnavi se sicer pravdni stranki praviloma dogovorita tudi,

kako se bodo plačali stroški postopka (ali da nosi vsaka stranka

svoje stroške ali ena vse, ali pa določita kakšno drugačno razmerje).

Če se stranki v poravnavi o tem ne dogovorita, pa velja pravilo, da

vsaka stranka krije svoje stroške (1.odst. 159. člena ZPP). Sodna

poravnava je namreč sporazumna ureditev spora, ki naj bi izboljšala

položaj obeh in ne le ene pravdne stranke (tiste, ki je manj

popustila), tudi kar zadeva pravdne stroške. V obravnavani zadevi sta

se pravdni stranki v poravnavi dogovorili, naj o stroških postopka

odloči sodišče. Ker dogovora nista konkretizirali glede parametrov za

sodno odločitev, sta to prepustili sodišču. Temeljni kriterij za

stroškovno odločitev je kriterij uspeha. V primeru dajatvenega

(denarnega) zahtevka je končno ovrednotenje uspeha praviloma

primerjava med zahtevanim zneskom in prisojenim. Sodna praksa res v

odškodninskih pravdah sprejema tudi specifični pristop ločenega

vrednotenja uspeha po temelju in višini. Podlaga takšnega vrednotenja

je seveda lahko le eksaktna ugotovitev deleža uspeha po temelju in

višini. Če ta ni mogoča ali, v primeru sodne poravnave, dogovorjena,

pride v poštev omenjeni splošni kriterij. V obravnavani zadevi je

sodišče prve stopnje, v odsotnosti navedene razmejitve uspeha,

pravilno uporabilo splošni kriterij, torej uspeh po višini oziroma

glede na zahtevani in v poravnavi dogovorjeni znesek. Izpodbijana

odločitev se tako izkaže za pravilno, zato je bilo treba pritožbo

zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).