Inheritance agreement on legacy share does not bind heirs regarding subsequently found estate assets.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dedni dogovor med dediči, po katerem oporočna dedinja izplača

zakonito dedinjo glede nujnega deleža, ne veže nujne dedinje v zvezi

z naknadno najdenim zapustničnim premoženjem.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da

v zapuščino po pokojnem M.N. spadajo še nepremičnine vpisane v vl.

št. 1938 k.o. V. in da se za dedinji na podlagi

oporoke in zakona razglasita obe hčerki zapustnika, in sicer Š.N. do

3/4 in B.M. do 1/4 najdene zapuščine.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo Š.N. in predlaga razveljavitev

izpodbijanega sklepa. Pritožnica je na zapuščinski obravnavi

povedala, zakaj zakonita dedinja M.B. ni upravičene do nujnega

dednega deleža po naknadno najdenem premoženju. Sodišče je zmotno

štelo, da gre za zakoniti dedni nujni delež. M.N. je zapustil dve

oporoki. Z drugo oporoko je razveljavil prvo in vse premoženje

zapustil pritožnici, zakoniti dedinji M.B. pa je zapisal, da je že

dedno odpravljena, ker je dobila takratnih 3.000,00 DIN. To oporoko

je M.B. priznala in še to je bilo dogovorjeno, da ji izplača oporočna

dedinja takratnih 30.000,00 DIN v zahtevanem roku. Ob zapisu obeh

oporok je bil zapustnik lastnik tudi nepremičnin pri vl. št. 1238

k.o. V.. Vsi so vedeli na zapuščinski obravnavi, da ima zapustnik

tudi te nepremičnine. Tako sta obe dedinji vedeli, kaj spada v

zapuščino in katere posledice ima prvi sklep o dedovanju z dne

22.4.1980. Res je, da niso navedli parcelnih številk, vendar je

oporočna dedinja izplačala M.B. njen zakoniti dedni delež in s tem je

ta dedinja odpravljena. Sodišče ni vedelo, da obstoji še dodatno

premoženje, obe dedinji pa sta bili prepričani, da se obravnava tudi

to premoženje. Za dodatni sklep o dedovanju je prišlo po naključju,

ko je pritožnica želela to premoženje podariti sinu in videla, da je

vpisan še zapustnik. Za dejansko stanje so vedeli povedati tudi vsi

sosedje.

Na vročeno pritožbo dedinja M.B. ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba trdi, da sta obe dedinji vedeli, da je s prvim sklepom o

dedovanju bilo obseženo tudi sedaj najdeno premoženje in da sta

soglašali, da M.B. dobi v izplačilo 30.000,00 takratnih DIN kot nujni

delež tudi na najdenem premoženju. Sodišče prve stopnje pa ni

ugotovilo tako dejansko stanje kot ga navaja pritožba. Iz spisa

izhaja, da je M.B. zahtevala nujni delež po prvem sklepu o dedovanju

(list. št. 5) in da sta zato dedinji oziroma sestri na zapuščinski

obravnavi 21.4.1980 sklenili dedni dogovor (M.B. je trdila, da ni

bila dedno odpravljena). Zato je bilo o prvotnem sklepu o dedovanju v

3. točki povzet dedni dogovor obeh sestra, da Š. izplača M. nujni

delež v višini 30.000,00 DIN.

Nato je pritožnica podala predlog z dne 16.1.2001 (list. št. 10), da

se kasneje najdeno premoženje, to je nepremičnina v vl. št. 1238 z

"ustreznim sklepom" zavede na Š.. Sodišče prve stopnje je izdalo prvi

dodatni sklep o dedovanju po določbi 221. člena Zakona o dedovanju

(ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76). Sklep je bil prvič vročen M., ki se je

pritožila in navajala, da s prvim dednim dogovorom ni bilo zajeto to

premoženje, ker bi sicer zahtevala višji nujni delež, ki ne bi bil v

višini 30.000,00 DIN. Po razveljavitvi prvega dodatnega sklepa o

dedovanju, je sodišče prve stopnje opravilo narok. Na naroku je

M.B. vztrajala pri nujnem deležu tudi na naknadno najdenem

premoženju. Pritožnica pa ni uspela s trditvijo, da bi se prvi dedni

dogovor nanašal tudi na "bodoče najdeno premoženje".

Zato je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep. Pravilno je

ugotovilo, da se prvotni dedni dogovor lahko nanaša le na tisto

premoženje, ki je bilo obseženo s prvotnim sklepom o dedovanju.

Pravilno je ugotovilo, da pritožnica ni izpodbila tega dednega

dogovora in da je bilo zato treba pri naknadno najdenem premoženju

ponovno upoštevati priglašeni nujni delež druge sestre. Ni dvoma, da

je M.B. nujna dedinja (1. odstavek 25. člena ZD) in da pravica do

nujnega deleža kot dedna pravica v skladu s 27. členom ZD pripada

nujnemu dediču na vsaki stvari in pravici, ki sestavlja zapuščino.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je v oporoki sicer oče vse zapustil

Š., vendar da se je izkazalo, da M. ni bila dedno odpravljena, saj

sta se sestri glede prvotno obravnavane zapuščine dogovorili za

izplačilo v dednem dogovoru v znesku 30.000,00 DIN. Sodišče je tudi

pravilno izračunalo višino nunega deleža v skladu z 2. odstavkom 26.

člena ZD, saj je žena zapustnika, to je A.N. umrla, dedinji pa sta

Š. in M., s tem, da dobi M. ustrezno manjši nujni delež.

V pritožbi pritožnica dokazuje, da sta sestri vedeli, da vsebuje

dedni dogovor izplačilo nujnega deleža tudi za to premoženje, ki ga

je sedaj sodišče z dodatnim sklepom upoštevalo. Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da ni mogoče z napadanjem dodatnega sklepa o dedovanju

izpodbiti dedni dogovor, ki se izpodbija s tožbo, enako kot sodna

poravnava. Zato pritožbeno sodišče šteje, da so v pritožbi kot novote

ponujeni dokazi nerelevantni in je glede na pravilno uporabo

materialnega prava in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pritožbo

zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje namreč med postopkom ni zagrešilo nobene

absolutne bistvene kršitve določ ZPP.