Appellate court allows claim for statutory interest on debt arising before Obligations Act 2002.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni

tako, da se ugodi tudi tožbenemu zahtevku za plačilo zakonskih

zamudnih obresti za čas od 1.1.2002 do 2.3.2004 in se sodba po

spremembi v celoti glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 66.669,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.1997 do plačila, v 15 dneh, pod

pretnjo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v

višini 69.106,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2004 do

plačila, v 15 dneh, pod pretnjo izvršbe."

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 40.620,00 SIT

stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, pod izvršbo.

[JEDRO]

V spornem primeru so vsa potrebna pravna dejstva, ki tvorijo pravni

temelj nastanka spornega obligacijskega razmerja, nastala pred

uveljavitvijo OZ. Zato je glede na določbo 1060. člena OZ glede

vprašanja - ali zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa ne

plačanih obresti doseže glavnico - uporabiti ZOR, ki je v 401. členu

določal takšno prepoved le glede pogodbenih, ne pa tudi glede

zamudnih obresti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek

za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 1.1.2002 do 2.3.2004.

Zoper navedeni del sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja

pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni

tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Poudarja, da

je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 376. člen OZ. Zakonske

zamudne obresti so akcesorne, torej ne morejo nastati, če ne nastane

glavna terjatev. V obravnavanem primeru pa je terjatev nastala po ZOR

in sicer gre za neposlovno obligacijo, za katere pa določba 1060.

člena OZ ne velja. Zato zakonske zamudne obresti tečejo po ZOR.

Obresti nastajajo vsak dan in to po ZOR, zapadajo pa v konkretnem

primeru tako po ZOR kot tudi po OZ. Stališče objavljeno v Pravni

praksi je napačno.

Pritožba je utemeljena.

Materialnopravno izhodišče za presojo, kateri zakon je v konkretnem

primeru potrebno uporabiti glede pravila o prepovedi ultra alterum

tantum - ali Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ali

Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ, ki je začel veljati z dnem

1.1.2002; Uradni list RS 83/2001), predstavlja določba 1060. člena

OZ, po kateri se določbe tega zakonika ne uporabljajo za vsa tista

obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega

zakonika. Sporno obligacijsko razmerje predstavlja neposlovno

odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je njen

zavarovanec povzročil tožniku (1. odstavek 154. člena ZOR). To

razmerje pa je nastalo dne 16.2.1996, ko je tožnik utrpel gmotno

škodo v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec tožene

stranke. Predmet izpolnitvenega ravnanja tožene stranke sta dve

sankciji in sicer splošna civilna sankcija - obveznost povrniti škodo

kot splošna civilna sankcija ter posebna civilna sankcija - obveznost

plačati zamudne obresti kot sankcija za zamudo z izpolnitvijo denarne

obveznosti (1. odstavek 154. člena in 277. člen ZOR). V konkretnem

primeru je po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah prvostopnega

sodišča zamuda s plačilom odškodnine za nastalo gmotno škodo nastala

najkasneje dne 22.1.1997, ko je bila že izračunana višina celotne

gmotne škode in med strankama sklenjena poravnava za del odškodnine

ter polovica izračunane odškodnine tudi že plačana.

Že iz povedanega je razvidno, da zamudne obresti ne predstavljajo

obligacijskega razmerja, temveč sankcijo, ki nastane iz

obligacijskega razmerja. Po svojem nastanku, katerega samostojna

podlaga je sicer res zakon ali pogodba, kot to poudarja sodišče prve

stopnje, so akcesornega značaja in so stranska pravica oz. stranska

obveznost, saj brez obstoja obligacijskega odškodninskega razmerja,

iz katerega najprej izvira glavna - sankcija - v spornem primeru

plačilo odškodnine - sploh ne morejo nastati. Da so obresti

stranskega značaja določa tudi zakonsko pravilo iz OZ, da dolžnik

poleg glavnice dolguje tudi obresti, če tako določa zakon ali pogodba

(člen 374 OZ). Stranski značaj obresti pa je izpričan tudi na podlagi

določb o zastaranju (primerjaj določbo 372. člena ZOR oz. sedaj 374

OZ), določb o cesiji, kjer so obresti izrecno označene kot stranska

pravica (člen 437 ZOR oz. sedaj člen 418 OZ). Ker torej zamudne

obresti ne morejo nastati samostojno, je tudi v pravno filozofskem

smislu narava njihovega teka nesamostojna, saj je enkrat za vselej

opredeljena z njihovim nesamostojnim nastankom. Drugo pa je seveda

vprašanje njihove zapadlosti, ki ga vsebinsko izpostavlja sodišče

prve stopnje. Zamudne obresti res zapadejo z nastankom zamude (ki je

v spornem primeru nastala tudi pred uveljavitvijo OZ) oz. po nastanku

zamude zapadajo vsak dan zamude posebej oz. sproti (sukcesivni značaj

obresti). Vendar pa ta okoliščina ne vpliva na ugotovitev o njihovem

nesamostojnem nastanku, vezanem na obligacijsko razmerje, ki je

njihov vzrok oz. pogoj - sine qua non, oz. so primarna in neposredna

pravna posledica tega obligacijskega razmerja. Njihova relativna

samostojnost v fazi njihovega teka v opisani smeri torej tudi ni

tista okoliščina, ki bi bila pravno odločilna za presojo izbire

ustreznega zakona, temveč pravno odločilno okoliščino predstavlja

nastanek obligacijskega razmerja, iz katerega izvira tudi pravica do

obresti (že cit. določba 1060. člena OZ).

Iz zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča je

razvidno, da so vsa potrebna pravna dejstva, ki tvorijo pravni temelj

nastanka spornega obligacijskega razmerja, nastala že pred

uveljavitvijo OZ. Zato je glede na citirano končno določbo OZ

potrebno tudi glede navedenega vprašanja - ali zamudne obresti

prenehajo teči, ko vsota zapadlih pa ne plačanih obresti dosežejo

glavnico - uporabiti ZOR, ki pa je v 401. členu določal navedeno

prepoved le glede pogodbenih, ne pa tudi glede zamudnih obresti.

Veljavnost navedenega pravnega pravila se torej ni raztezala tudi na

zamudne obresti, in te torej glede na ureditev ZOR tečejo tudi

potem, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico.

Sodišče prve stopnje je torej v izpodbijanem delu sodbe zmotno

uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo

pritožbi in spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je ugodilo tudi

zavrnjenemu delu obrestnega tožbenega zahtevka (4. točka 358. člena

ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje,

je moralo odločiti o stroških celotnega postopka, glede na

spremenjeni uspeh pravdnih strank. Spremenjena odločitev na stroške

prvostopnega postopka ni vplivala, saj je tožeča stranka v

pritožbenem postopku uspela glede obrestnega dela zahtevka, stroški

prvostopnega postopka pa se odmerjajo glede na uspeh z glavničnim -

glavnim zahtevkom. Tožeča stranka pa je upravičena do povrnitve

stroškov pritožbenega postopka (člen 165/2 ter člen 154/1 ZPP).S

pritožbo je izpodbijala zavrnilni del prvostopne odločbe, s pritožbo

je v celoti uspela in ji je zato potrebno priznati stroške nastale v

zvezi s sestavo pritožbe in sicer od zneska zakonskih zamudnih

obresti za čas od 1.1.2002 do 2.3.2004 (ki po izračunu znašajo

31.312,50 SIT) od glavnice 66.669,00 SIT. Potrebni stroški za

sestavo pritožbe tako skupaj znašajo 40.620,00 SIT. Odmerjeni so v

skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, upoštevaje

vrednost odvetniške točke 110,00 SIT, ter vrednost točke za odmero

takse 19,00 SIT, ki sta veljali ob odločanju na pritožbeni stopnji.

Natančnejša specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnika tožeče

stranke v pritožbi.