Court partially allowed appeal correcting co-ownership division payment amount due to valuation error.

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu, v

katerem je naloženo plačilo M.P., spremeni tako, da je M.P. poleg

zneska, ki mu je naložen v plačilo (6,097.148,00 SIT) dolžan

predlagateljici M.P. plačati še znesek 300.637,00 SIT z obrestmi, po

katerih se v kraju, kjer leži nepremičina, obrestujejo bančni

depoziti za dobo treh mesecev, za čas od 10.3.2004 dalje do plačila.

V ostalem delu se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje v

nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi.

[JEDRO]

Ob razdelitvi solastnega stanovanja ima prednost za dodelitev

stanovanja tisti solastnik, ki ni lastnik nobenega drugega

stanovanja, pred solastnikom, ki ima v lasti še drugo stanovanje,

poleg tistega, ki je predmet delitvenega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razdružilo stanovanje

št. 9 v I. nadstropju stanovanjske stavbe v Ljubljani (v nadaljevanju

sporno stanovanje), tako, da stanovanje prejme v celoti v last M.P.,

kateremu pa je tudi naložilo, da je dolžan predlagateljici M.P.

izplačati njen solastniški delež v znesku 6,097.148,00 SIT, odločilo

o skupnih stroških in plačilu sodne takse.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo predlagateljica

iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne

uporabe materialnega prava, v kateri predlaga razveljavitev sklepa in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo

pritožbenih navedb je:

- solastnika imata na stanovanju enak solastniški delež, zato je pri

odločitvi upoštevati dosedanji način rabe stvari in potrebe

solastnikov. Predlagateljica uporablja pretežni del stanovanja,

nasprotni udeleženec pa le eno sobo, kar se pri odločitvi ni

upoštevalo. Po tem kriteriju bi predlagateljica imela prednost;

potrebe solastnikov je sodišče pomanjkljivo ugotovilo;

- predlagateljica je v težkem duševnem stanju in je nesposobna

samostojnega reševanja stanovanjskega problema, kar izhaja iz

strokovnega mnenja izvedenca psihiatra, ki je bilo sodišču že

predloženo. Sodišče je dokaz z izvedencem psihiatrom zavrnilo.

Iz nadaljnjega mnenja psihiatra D.Ž. izhaja, da predlagateljica

ni v stanju, da bi kupila novo stanovanje, niti ni zmožna

preselitve. Tudi to je razlog, ki govori v prid predlagateljice;

- zmotno je ugotovljeno, da ima predlagateljica možnost preselitve. V

drugem stanovanju stanuje hči predlagateljice, na temelju najemne

pogodbe za dobo desetih let;

- razlog, da se stanovanje dodeli nasprotnemu udeležencu, ker je na

stanovanju imel stanovanjsko pravico, je presojati z vidika, da se je

predlagateljica v stanovanje priselila v letu 1983 in v njem

stanovala od takrat dalje. To dejstvo zato ne more biti prednost pri

dodelitvi stanovanja;

- med stanovanjem hčerke nasprotnega udeleženca, ki je poleg spornega

stanovanja, so samo prebita vrata. Odprtina je zazidljiva le z

majhnim posegom;

- zmotna je ugotovitev, da stanovanje ni deljivo;

- predlagateljica je invalidska upokojenka, nasprotni udeleženec pa

redno zaposlen z visokimi mesečnimi dohodki in ima zato drugačne

možnosti in izhodišče za ureditev stanovanjskega vprašanja.

Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo ugovarja v pritožbi

priloženemu psihiatričnemu mnenju, ki je sestavljeno z namenom

vplivanja na odločitev o pritožbi. Po obravnavi se je ugotovilo, da

je nasprotni udeleženec zbolel za rakom. Predlagateljica neokusno

poudarja način rabe stanovanja. Predlagateljici ni treba iskati

rešitve stanovanjskega problema, zgolj preseliti bi se morala v Rožno

dolino. Kolikor je nasprotnemu udeležencu znano, predlagateljica

drugo stanovanje oddaja, njena hčerka pa živi pri partnerju. S

predlogom za postavitev izvedenca psihiatrične stroke se pretirava.

Predlagateljica je hodila na naroke na sodišče, sposobna je bila

spremljati postopek na sodišču, zato ji preselitev v drugo stanovanje

ne more pomeniti neke velike življenjske spremembe. Najemna pogodba

je navidezna, sestavljena za potrebe tega postopka. Nasprotni

udeleženec ima večje dohodke od predlagateljice, je pa

predlagateljica premožnejša, saj ima v lasti 120 m2 veliko lastniško

stanovanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dvosobno stanovanje v

I. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani, ki je solast

predlagateljice in nasprotnega udeleženca, vsakega do ene polovice (v

nadaljevanju sporno stanovanje), ni fizično deljivo. Stanovanje je

skupina prostorov, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom

(4. člen Stanovanjskega zakona). Stanovanje je fizično deljivo, če se

iz enega stanovanja lahko dobita dva stanovanja. Dve skupini

prostorov, ki imata vsaka svoj samostojen vhod. Takšne pritožbene

trditve ni. Pritožbena trditev, da bi se iz spornega stanovanja

izločila ena soba za nasprotnega udeleženca, ki bi se priključila

sosednjemu stanovanju, katerega lastnica je hči nasprotnega

udeleženca, predlagateljica pa obdržala ostale prostore kot

samostojno stanovanje, ni sprejeti kot možnost fizične delitve, ker

se z njo ne dobi dveh stanovanj. Predlog ni sprejemljiv tudi iz

razloga, ker bi se s takšnim načinom delitve poseglo v stanovanje, ki

ni predmet delitve tega postopka. Neutemeljena je tako pritožbena

navedba, da je zmotno ugotovljeno, da sporno stanovanje ni fizično

deljivo.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se opravi v tem

primeru civilna delitev in sicer na tak način, da se namesto prodaje

stanovanja to dodeli enemu od solastnikov, ki je drugemu solastniku

dolžan izplačati njegov solastniški delež (peti odstavek 70. člena

Stvarnopravnega zakonika), glede na to, da sta oba solastnika

predlagala tak način delitve. Pritožba pravilno ugotavlja, da je pri

odločitvi, kateremu od solastnikov dodeliti stanovanje, upoštevati:

- velikost idealnih deležev;

- dosedanji način rabe;

- potrebe solastnikov.

Po kriteriju velikosti idealnih deležev nima prednost noben

solastnik, ker sta njuna deleža enaka.

Po kriteriju dosedanjega načina rabe stanovanja, sta solastnika

enakovredna, saj sta stanovanje uporabljala oba, v skladu z

dogovorom, ki sta ga sklenila. Pritožba zato nima prav, ko trdi, da

ima predlagateljica po tem kriteriju prednost, ker je uporabljala

večji del stanovanja.

Glede kriterija potrebe solastnikov pa je sodišče prve stopnje

pravilno ocenilo, da ima večjo potrebo po stanovanju nasprotni

udeleženec, ker nima v lasti nobenega drugega stanovanja, kakor

predlagateljica, ki ima v lasti stanovanjsko enoto v stanovanjski

hiši v Ljubljani, se pravi dokaj blizu spornega stanovanja, ki je

predmet delitve. Vse ostale okoliščine, s katerimi predlagateljica

utemeljuje svojo večjo potrebo, ne prevagajo tega odločilnega

dejstva.

Na naroku dne 3.7.2003 predlagateljica ni izpovedala, da je njeno

drugo stanovanje zasedeno. Izpovedala je, da je stanovanje urejeno in

zmožno za bivanje, da jo moti le hrup. Glede ugovora, da je

stanovanje oddala hčerki za dobo deset let in da najemna pogodba še

ni potekla, je ugotoviti, da to ne vpliva na ugotovitev, da je

lastnica drugega stanovanja v stanovanjski hiši. Kako predlagateljica

z njim razpolaga, je v njeni domeni (ali ga bo oddajala ali pa sama

uporabljala). Dejstvo je, da je lastnica stanovanja in da ima zato

manjše potrebe po sodelitvi spornega stanovanja kot nasprotni

udeleženec, ki ni lastnik nobenega stanovanja.

Pravilno je ocenjeno, da bolezen predlagateljice ni tako odločilen

razlog, ki bi narekoval dodelitev stanovanja njej. V mnenju

psihiatrične ambulante (A7) je ugotovljeno, da predlagateljica

potrebuje stalni nadzor in pomoč. Izhajajoč iz tega mnenja, je

sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predlagateljica te

zahteve oziroma potrebe ne bo mogla zadostiti zgolj s pomočjo

sosedov. Utemeljeno je zato zavrnilo dokaz z izvedencem psihiatrične

stroke, ker ni podvomilo, da predlagateljica potrebuje stalen nadzor

in pomoč. Glede pritožbene navedbe, da zaradi bolezni ni v stanju, da

bi kupila novo stanovanje in da ni zmožna preselitve, je odgovoriti,

da ji je verjeti, da bo nakup stanovanja (če se bo zanj odločila) in

preselitev za predlagateljico velik napor, enako pa to velja tudi za

nasprotnega udeleženca. Se pravi, kdorkoli od solastnikov se bo moral

izseliti, bo to storil z odporom in naporom. Konec koncev je

predlagateljica tista, ki je predlagala delitev in ki je ob vložitvi

predloga morala računati tudi z dejstvom, da bo stanovanje lahko

dodeljeno nasprotnemu udeležencu in da se bo v tem primeru iz

spornega stanovanja morala izseliti. Bolezen predlagateljice torej ni

tako odločujoč razlog, ki bi odločilno nagnil tehtnico na njeno

stran. To tudi iz razloga, ker ni možno zanikati interesa nasprotnega

udeleženca, da se mu dodeli sporno stanovanje iz razloga, ker v

sosednjem stanovanju biva njegova hči.

Glede premoženjskih možnosti predlagateljica nima nič slabšega

položaja kot nasprotni udeleženec. Oba sta izkazala, da razpolagata s

sredstvi za izplačilo solastniškega deleža, kar pomeni, da imata

možnost nakupa novega stanovanja (s sredstvi, ki jih ima in s

sredstvi, ki jih bo dobil ob izplačilu).

Pritožba tako neutemeljeno uveljavlja, da potrebe solastnikov niso

pravilno in popolno ugotovljene in da je zmotna ocena, da se sporno

stanovanje dodeli nasprotnemu udeležencu, ker izkazuje večje potrebe

po dodelitvi spornega stanovanja kot predlagateljica. Pritožbo v tem

delu je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno.

Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je pri določitvi izplačila

prišlo do napake. Stanovanje je vredno 12,725.569,00 SIT, polovični

delež pa znaša 6,397.785,00 SIT. Z izpodbijanim sklepom je

nasprotnemu udeležencu naloženo, da je predlagateljici dolžan

izplačati 6,097.148,00 SIT, torej 300.637,00 SIT premalo. Pritožbi je

bilo zato v tem delu ugoditi in nasprotnemu udeležencu naložiti, da

je poleg že naloženega zneska 6,097.148,00 SIT dolžan predlagateljici

plačati še znesek 300.637,00 SIT skupaj z obrestmi v višini, kot je

to določeno v šestem odstavku 70. člena stvarnopravnega zakonika.