Appeal dismissed; direct TV broadcast of parliamentary session excluded from media law correction rights.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Med medije ni mogoče uvrstiti tistih programskih vsebin, ki niso

uredniško oblikovane. Med takšne programske vsebine, ki jih ZMed ne

obravnava, spada tudi neposreden televizijski prenos dogodka, kakršna

je bila tudi konkretna seja državnega zbora.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke, da prvi dan

po pravnomočnosti sodbe na začetku Dnevnika objavi popravek in

odgovor s sledečo vsebino: Dne 20. aprila 2004 ob 0,37 uri je

kandidatka za ministrico A.B. v Državnem zboru na seji, ki jo je

prenašala RTV Slovenija, neresnično trdila o S.V.M.: - "Bil je v

kazenskem postopku zaradi goljufije na škodo strank kot odvetnik in

bil je tudi obsojen na prvi stopnji," kar je laž, ker S.V.M. nikoli

nisem bil pred sodiščem spoznan za krivega kaznivega dejanja

goljufije; - "Ministrica me je dejansko zaprosila za podatke iz

našega spisa o njegovem postopku, ker je morala odločati o njegovi

kandidaturi", kar je laž, ker je M.Z. o kandidaturi za notarja

odločila že 20.12.1994, kar je ugotovilo Vrhovno sodišče Republike

Slovenije v svoji sodbi, šele po nezakonitem umiku je M.Z. začela

zbirati dokumentacijo in pri tem ji je pomagala A.B. z zlorabo

uradnega položaja s pismom z dne 17.2.1995."

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene

razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in

naloži toženi stranki tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Poudarja, da je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 2. člena v zvezi s členom 7 ZPP, ker je sodišče

uporabilo preiskovalno načelo namesto načela dispozitivnosti in

razpravnosti in so te kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost

izpodbijane sodbe. Tožena stranka ni podala ugovora žaljivosti, le ta

ni bila podana, ker je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno

pravo. Navedba, da je storilec povzročil ali zakrivil določeno

kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje razžalitve, lahko bi bilo kaznivo

dejanje obrekovanja, če bi zatrjevano dejanje ne bilo resnično.

Sodišče je spregledalo tudi določilo 3. odstavka 169. člena KZ.

Sodišče tudi ni podalo ocene ali je pismo z dne 17.2.1995 privatno

ali uradno pismo in tudi ni navedlo, na podlagi katerega predpisa sme

državni tožilec pošiljati sodbe iz tožilske evidence v privatne

namene drugi osebi. Gre za zlorabo uradnega položaja in je bila

ovadba tožnika zoper A.B. s strani pristojnega Okrožnega državnega

tožilca v Ljubljani zavržena zaradi zastaranja in ne zato,

ker dejanje ne bi bilo kaznivo dejanje. Navedba A.B.: "Bil je v

kazenskem postopku zaradi goljufije na škodo strank kot odvetnik in

bil je tudi obsojen na prvi stopnji" je laž. Več kot štiri mesece

niti A.B. niti toženka nista sodišču pokazali obsodilne sodbe za

očitano kaznivo dejanje goljufije. Takšne sodbe ni in je očitek

A.B. neresničen. Pritožnik se sklicuje tudi na pritožbene navedbe v

pritožbi z dne 5.7.2004 na straneh 2 in 3. Tudi dejansko stanje je

nepopolno ugotovljeno in nadalje je tudi bistveno kršena določba 2.

odstavka 362. člena ZPP, ker v prvem postopku tožnik še ni mogel

predložiti Dela z dne 8.7.2004. V tem časopisu piše novinar "M. ujel

B-jevo na laži". Tega B-jeva ni zanikala in tega tudi ni zanikala v

Magu štev. 33/2000 v članku "Lep pozdrav A." navedb tožnika, da je s

pismom z dne 17.2.1995 zlorabila uradni položaj. A.B. v časopisih

tožniku ne odgovarja, ker ve, da mu bodo omogočili odgovor. Zato je

presedlala na drug medij - RTV Slovenija, ki je apologet vsakokratne

oblasti in državljanu ne omogoča pravice do odgovora in popravka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče nepravilno oprlo

svojo odločitev na ugotovitev, da sta sporni popravek oz. odgovor

žaljiva, čeprav se na ta razlog za zavrnitev objave popravka oz.

odgovora tožena stranka ni sklicevala niti v postopku določenem v

Zakonu o medijih (v nadaljevanju: ZMed) pred vložitvijo tožbe niti v

tem pravdnem postopku do prve izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ko

bi lahko upoštevaje določilo 1. odstavka 286. člena ZPP še lahko

navajala tudi nove trditve in predlagala nove dokaze, ki jih ni

navedla oz. predlagala že v tožbi. Po določbi 2. odstavka 7. člena

ZPP (ki se glede na določbo 2. odstavka 44. člena ZMed uporablja tudi

v tem postopku) pa sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso

navajale in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, le če

izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen

razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (3. odstavek

3. člena ZPP), pri čemer svoje odločbe ne sme opreti na dejstva,

glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. V

pravdnem postopku torej praviloma velja načelo razpravnosti, ki

praviloma omogoča le takšne sodne odločitve, ki temeljijo na

trditvenem in dokaznem gradivu, ki ga ponudijo pravdne stranke (in

torej ne preiskovalno načelo, kakršno je v tem delu svojih razlogov

uporabilo sodišče prve stopnje).Tudi v konkretnem primeru upoštevaje

dejstvo, da očitno sodišče ni odločalo o zahtevku, s katerim stranke

ne smejo razpolagati, sodišče prve stopnje ne bi smelo svoje

odločitve opreti na dejstva, katerih tožena stranka sploh ni

pravočasno zatrjevala, pri čemer do same vsebine odgovora in popravka

tudi ni pravočasno izrazila odklonilnega stališča, temveč se je

omejila na formalni ugovor, da je šlo za besede izrečene med

neposrednim televizijskim prenosom.

Vendar pa je izpodbijana odločitev vseeno pravilna, iz drugačnih

materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v

nadaljevanju svoje obrazložitve, ko se je pri ponovnem sojanju

ukvarjalo tudi z ugovorom tožene stranke, da je šlo v konkretnem

primeru zgolj za neposredni televizijski prenos, za katerega pa

tožena stranka ne odgovarja. Sporne izjave A.B. so bile namreč res

izrečene v okviru neposrednega televizijskega prenosa izredne seje

Državnega zbora RS dne 20.4.2004, ko so poslanci obravnavali točko -

imenovanje novih ministrov. Tožeča stranka je to dejstvo navedla v

tožbi, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo to okoliščino

izpostavila kot oviro za objavo popravka in odgovora. Okoliščina, da

je šlo za neposreden televizijski prenos, predstavlja torej nesporno

dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje tudi povzelo v razloge sodbe.

Po uvodni določbi 2. člena ZMed pa se za medije, na katere se nanaša

oz. katere obravnava navedeni zakon in v zvezi s katerimi tudi določa

pravico do popravka objavljenega obvestila in pravico odgovora na

objavljeno informacijo ter ureja postopek v zvezi z uveljavljanjem

navedenih pravic, štejejo časopisi in revije, radijski in

televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge

oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih

programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na

način, ki je dostopen javnosti. Izpeljava te uvodne - razlagalne

zakonske določbe je razvidna tudi iz določb 1. odstavka 26. člena ter

2. odstavka 42. člena ZMed, ki omogočata uveljavljanje pravice do

popravka na objavljeno obvestilo oz. pravice do odgovora na

objavljeno informacijo, in torej ne zgolj posneto obvestilo oz.

posneto informacijo. Med medije torej citirane zakonske določbe ne

uvrščajo tistih programskih vsebin, ki niso uredniško oblikovane,

torej tistih televizijskih emisij, na vsebino katerih odgovorno

uredništvo nima nobenega vpliva in katere se oblikovno in vsebinsko

uredniško ne posega ter nato objavlja, temveč so omejene zgolj na

neposredno predvajanje dogajanja, kakršnega posnamejo kamera in

zvočne naprave. Med takšne programske vsebine, ki jih navedeni zakon

ne obravnava, pa vsekakor spada neposreden televizijski prenos

dogodka, kakršna je bila tudi konkretna seja državnega zbora. Tožnik

je torej v tožbi navedel dejstvo, ki ne omogoča takšne pravne

posledice, kakršno uveljavlja v tožbenem zahtevku - to je sodno

uveljavitev popravka oz. odgovora in je njegova tožba zato tudi

nesklepčna. Okoliščina, da so bile trditve izrečene med neposrednim

televizijskim prenosom, predstavlja v konkretnem primeru formalno

oviro za uspešno uveljavitev zahtevanega sodnega varstva. Ker tožniku

navedeni zakon ne omogoča uveljavljavitev tožbenih pravic, je njegov

tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen iz nanizanih

razlogov.

Ker je pritožbeno sodišče lahko potrdilo izpodbijano sodbo iz

drugačnih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve

stopnje, se mu ni bilo potrebno ukvarjati z ostalimi pritožbenimi

trditvami, ki se nanašajo oz. izpodbijajo materialnopravne razloge,

kakršne je navedlo sodišče prve stopnje. Uradni preizkus tudi ni

pokazal na kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na

katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (člen

350/2 ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).