Appeal dismissed; no cause of action found where letter proposed settlement not rejected by defendant.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne

14.10.2003 v zvezi s popravnim sklepom z dne 23.10.2003.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Na podlagi primerjave tožbenega zahtevka, ki je predmet spora, in

vsebine dopisa z dne 5.5.2003 pritožbeno sodišče ugotavlja, da med

njima ni identitete. Ker je tožeča stranka z dopisom želela ustvariti

bolj daljnosežne posledice, kot jih uveljavlja s tožbo, ni mogoče

trditi, da je tožena stranka, ki se ni odzvala na dopis tožeče

stranke z dne 5.5.2003, dala povod za tožbo. Takšna trditev bi bila

pravilna le v primeru, če bi tožeča stranka toženi predlagala

razrešitev odprtih premoženjskopravnih vprašanj, kot jo v obliki

tožbenega zahtevka zahteva v pravdi, tožena stranka pa bi ponudbo

odklonila oziroma nanjo ne bi reagirala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo obseg

skupnega premoženja pravdnih strank in delež vsake od njiju, ki znaša

1/2. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi povrniti 69.270,00

SIT pravdnih stroškov.

Proti odločitvi o stroških se je zaradi zmotne uporabe materialnega

prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožeča

stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijani sklep spremeni tako, da povračilo stroškov naloži v breme

toženi stranki. Navaja, da je tožnica s tožencem poskušala pred

pravdo doseči sporazum o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in

deleža na njem. Na dopis z dne 5.5.2003 toženec ni reagiral, zato je

bila tožba potrebna.

Pritožbeno sodišče vsebine odgovora na pritožbo ne povzema, saj je

pritožba proti sklepu enostransko pravno sredstvo (366. čl. Zakona o

pravdnem postopku, ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Predmet konkretnega spora je ugotovitev obsega skupnega premoženja

pravdnih strank in delež vsake od njiju na skupnem premoženju. Iz

dopisa pooblaščenca tožeče stranke tožencu izhaja, da je tožnica

tožencu predlagala, da mu njegov delež izplača v denarju, pod

pogojem, da se izseli iz stanovanja na Jesenicah. Na podlagi

primerjave tožbenega zahtevka, ki je predmet spora, in vsebine dopisa

z dne 5.5.2003 pritožbeno sodišče ugotavlja, da med njima ni

identitete. Medtem ko je oblika pravnega varstva, ki ga tožeča

stranka zasleduje s tožbo, ugotovitev obsega in deležev na skupnem

premoženju, z dopisom meri na (civilno) delitev skupnega premoženja,

kar predpostavlja, da med strankama ni spora o tem, kaj sodi v skupno

premoženje in kakšni so njuni solastninski deleži. Ker je torej

tožeča stranka z dopisom želela ustvariti bolj daljnosežne posledice,

kot jih uveljavlja s tožbo, ni mogoče trditi, da je tožena stranka,

ki se ni odzvala na dopis tožeče stranke z dne 5.5.2003, dala povod

za tožbo. Takšna trditev bi bila pravilna le v primeru, če bi tožeča

stranka toženi predlagala razrešitev odprtih premoženjskopravnih

vprašanj, kot jo v obliki tožbenega zahtevka zahteva v pravdi, tožena

stranka pa bi ponudbo odklonila oziroma nanjo ne bi reagirala.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (157.

čl. ZPP), pri tem pa ni zagrešilo ne očitane ne po uradni dolžnosti

upoštevne absolutne kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča

prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).