Appeal dismissed: Court upholds child support order despite non-custodial parent's direct care of children.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

V reviziji poudarjena okolnost, da toženec v veliki meri sam neposredno skrbi za otroka, na drugačno preživninsko odločbo ne more vplivati. Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami kot to določa 79. člen ZZZDR. Kako se bodo preživninski prispevki drugega od staršev uporabljali, mora biti prepuščeno roditelju, ki skrbi za celotno oskrbo otrok. Toženec zato ne more sam izbirati način izpolnjevanja svoje preživninske obveznosti med drugim tako, da delno sam skrbi za določeno oskrbo kot to navaja v reviziji.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in odločilo, da se njuna mladoletna otroka dodelita v varsto in vzgoji tožnici, tožencu pa je naložilo, da mora plačevati za vsakega od otrok po 7.500,00 SIT mesečne preživnine od 8.5.1995 naprej. S pobijano sodbo pa je sodišče druge stopnje zavrnilo toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in to sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec iz razlogov 385. člena ZPP in predlagal, da naj se sodba v pobijanem delu, to je v odločbi o preživnini in o stroških postopka razveljavi. V reviziji izvaja, da dodelitve sina ne zahteva več, ker sin raste in bo star 14 let ter k njemu prihaja vsakodnevno, ima pri njem vso oskrbo in enako je tudi s hčerko, ki je stara 6 let in ki sicer živi pri tožničini materi. Napravil je tudi razpredelnico, iz katere je razvidno, koliko dni sta bila oba otroka v njegovi oskrbi. Za šolsko prehrano otrok plačuje mesečno od 6.700,00 do 7.200,00 SIT. Tako za oba otroka vse od razveze prispeva za preživljanje več kot pa tožnica. Zato so podani predvsem pogoji, da se izrek o preživnini razveljavi, tako da noben od staršev drug drugemu ne plačuje ničesar. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec hkrati z revizijo vložil tudi predlog za obnovo postopka, ki pa je bil s sklepom sodišča prve stopnje z dne 19.2.1996 zavrnjen.

Tožnica je hkrati z odgovorom na predlog za obnovo postopka odgovorila tudi na revizijske trditve toženca in predlagala, da se revizija zavrne.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se ni izjavilo o vročeni reviziji (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec navaja v reviziji, da jo vlaga iz razlogov 385. člena ZPP. Po tem določilu se lahko vloži revizija zaradi bistvene kršitve točno odrejenih določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP (1. točka 1. odstavka citiranega člena), zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka citiranega člena) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker toženec ni pojasnil, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja, tega pa ni mogoče ugotoviti niti vsebinsko iz razlogov revizije, je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354.

člena ZPP, ki jo mora upoštevati po uradni dolžnosti (člen 386. ZPP), pri čemer pa je ugotovilo, da v tem primeru navedena kršitev ni podana. Revizijski razlogi vsebujejo vrsto dejanskih trditev, ki se nanašajo na nemogoče pogoje življenja otrok pri tožnici in na način oskrbe obeh otrok, kar terja po izvajanjih toženca predvsem spremembo ali razveljavitev preživninske odločbe. Kar zadeva dejanske trditve opozarja revizijsko sodišče, da po določilu 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zato teh razlogov revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Materialnopravno pravilnost odločbe o varstvu, vzgoji in preživljanju obeh mladoletnih otrok pravdnih strank, pa je revizijsko sodišče preizkusilo tako v okviru uveljavljenih revizijskih razlogov kot tudi po uradni dolžnosti (člen 386. ZPP). Pri takem preizkusu je moralo upoštevati dejansko stanje, kakršno je obstajalo po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj na dan zadnjega naroka to je 8.5.1995. V postopkih na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je bil sin pravdnih strank T. star 13 let in hči 5 let, da sta oba otroka čustveno navezana na oba starša, da pa otroka že živita pri materi, da je po mnenju centra za socialno delo v korist obeh otrok, da se dodelita v varstvo in vzgojo tožnici, da znašajo stroški preživljanja vsakega od otrok mesečno po 15.000,00 SIT ter da znaša mesečna plača tožnice nekaj nad 39.000,00 SIT, toženčeva pa okoli 53.000,00 SIT.

Take ugotovitve so po presoji revizijskega sodišča utemeljevale odločitev, da se oba otroka dodelita v varstvo in vzgojo tožnici in da mora toženec za vsakega od njiju plačevati po 7.500,00 SIT preživnine mesečno. S tako odločitvijo bo najprimerneje poskrbljeno za koristi in interese mladoletnih otrok, kar je vodilo tako 2. odstavka 78. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR) kot 8. in 9. člena konvencije Združenih narodov o pravicah otrok. V reviziji poudarjena okolnost, da toženec v veliki meri sam neposredno skrbi za otroka, na drugačno preživninsko odločbo ne more vplivati.

Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami kot to določa 79. člen ZZZDR. Kako se bodo preživninski prispevki drugega od staršev uporabljali, mora biti prepuščeno roditelju, ki skrbi za celotno oskrbo otrok. Toženec zato ne more sam izbirati način izpolnjevanja svoje preživninske obveznosti med dugim tako, da delno sam skrbi za določeno oskrbo kot to navaja v reviziji. V reviziji postavljen predlog, da naj se njegova s sodno odločbo določena preživninska obveznost do otrok odpravi, nima podlage v zakonu.

Revizijsko sodišče v skladu z navedenimi razlogi ugotavlja, da v reviziji uveljavljeni razlogi niso podani. Zato je toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).

Ker je tožnica vložila enoten odgovor tako na revizijo kot na predlog za obnovo postopka, stroški v zvezi z izrednim pravnim sredstvom pa so ji bili priznani že s sklepom o zavrnitvi obnovitvenega predloga, ni bilo podlage za odločanje o revizijskih stroških.