Appeal dismissed; third party must prove ownership via evidence before filing non-justiciability suit.

Pritožbi se zavrneta in potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pogoj za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe je po uveljavitvi

ZIZ-a pravnomočnost sklepa o zavrnitvi ugovora (tretjega), ki ga

izvršilno sodišče izda potem, ko se o vloženem ugovoru izjasni upnik

in ugovoru nasprotuje.

Lastninsko pravico na zarubljenem vozilu lahko tretji dokazuje z

vsemi dokazili, naštetimi v 18. poglavju Zakona o pravdnem postopku,

tudi z zaslišanjem prič.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo tožbo proti

prvotoženki in tožnici naložilo, da ji plača pravdne stroške v znesku

137.122,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje sklepa dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da je traktor

znamke Ursus - C 355, ki ga je v gospodarskem poslopju, last tožnice,

zarubil izvršitelj, last tožnice in je zaradi tega dejstva nedopustna

izvršba na traktor v izvršilnem postopku, opr. št. Ig 2001/213 pri

Okrajnem sodišču v Sevnici in da je drugotoženka dolžna tožnici

plačati 197.960,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov se zoper sklep sodišča prve

stopnje pritožuje tožnica. Navaja, da je izvršitelj tožnici zarubil

traktor v dveh izvršilnih zadevah, in sicer v zadevi Ig 2001/00213

ter Ig 2001/00253 Okrajnega sodišča v Sevnici. Sodišče prve stopnje

je resda njen ugovor zavrnilo le v izvršilni zadevi drugotoženke

oziroma upnice K. d.d. Ljubljana. Tožnica pa je bila prepričana, da

se rubež vendarle vodi združen v obeh zadevah in da zato napotitveni

sklep velja tako za prvo kot drugotoženko. Tožnica nima nobene

koristi, če se izkaže za nedopusten rubež le do drugotoženke, medtem

ko se njen traktor proda za poplačilo dolga, ki ga ima T.

d.o.o. do prvotoženke. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne

14.12.1994 zagotovo nima namena legalizirati krajo traktorja po

izvršitelju in tako oškodovati tožnico. Načelno pravno mnenje bi bilo

treba jemati življenjsko in ugovor tretjega, to je tožnice,

obravnavati po načelu ekonomičnosti postopka, to je enotno. V kolikor

pa je napotitveni sklep res procesna predpostavka, bi moralo sodišče

prve stopnje tožbo zavreči še pred razpisom naroka, ne pa da je na

vse naroke vabilo tudi prvotoženko in s tem tožnici naložilo

precejšnje stroške. Pritožnica poudarja tudi, da je isto sodišče

oziroma celo isti sodnik tožnici zavrnil predlog za odlog izvršbe.

Tako se izkaže, da je rubež traktorja po izvršitelju, pa čeprav brez

vsakega dokazila, da pripada dolžniku, močnejša pravica od pravice

samega lastnika. Zaradi tega predlaga, da se sklep sodišča prve

stopnje v celoti razveljavi ter smiselno zadeva vrne sodišču prve

stopnje v nov postopek.

Tudi drugotoženka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izrecno

ne navaja pritožbenih razlogov. Navaja, da se ne strinja z dokazno

oceno sodišča prve stopnje, saj meni, da tožnica ni z zadostno

gotovostjo dokazala, da je lastnica traktorja znamke Ursus C-355.

Traktor je bil v izvršilnem postopku Ig 2001/2003 zasežen na dvorišču

v bližini poslovnih prostorov T. d.o.o.. Ko je izvršitelj

popisoval predmete za opravo izvršbe zoper to dolžnico, je bila

tožnica prisotna, a se ni izkazala z lastništvom zaseženega

traktorja. Tudi v tej pravdi je dokazovala svoje lastništvo zgolj z

zaslišanjem prič, ki so zaradi sorodstvenih vezi oziroma soseščine

imele interes, da pričajo v njeno korist, zaradi česar njihove izjave

nimajo tolikšne teže, da bi sodišče nanje lahko oprlo sodbo. Traktor

je motorno vozilo, ki se uporablja v javnem prometu. Tudi če je bil

uporabljen le za obdelavo kmetijskih zemljišč, je njegova uporaba

terjala registracijo in če bi ga tožnica redno uporabljala, bi ga

gotovo registrirala. Tožnica ni zanesljivo dokazala niti tega, da je

imela traktor v posesti. Traktor je bil namreč na dvorišču, kjer je

bil sedež dolžnice. Izvršitelj je zato upravičeno ocenil, da je last

T. d.o.o., ne glede na to, s kakšno prodajo se je to podjetje sicer

ukvarjalo. Splošno znano je, da imajo zlasti družinska podjetja v

svoji lasti premoženje, ki ni nujno povezano s predmetom poslovanja.

Tožnica je mati lastnika T. d.o.o., zato je gotovo vedela za dolgove

podjetja svojega sina. Prav to podjetje pa je ostalo drugotoženki

dolžno precejšnja denarna sredstva, ki so bila lahko uporabljena tudi

za plačilo traktorja. Onemogočanje rubeža z izločanjem zarubljenih

predmetov brez tehtnih dokazov po mnenju pritožnice ne prispeva k

temu, da se dolžnikom onemogoči izmikanje poplačila njihovih dolgov.

Zaradi tega drugotoženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano

sodbo smiselno spremeni tako, da tožničin zahtevek zoper njo zavrne

ter ji naloži v plačilo stroške pravdnega postopka.

Pritožbi sta bili v skladu s 1. odst. 344. čl. ZPP vročeni v odgovor

nasprotnim strankam, ki pa odgovora na pritožbo nista podali.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep:

Tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe je z Zakonom o izvršbi in

zavarovanju (ZIZ; Uradni list RS, št. 40/2004 - prvo uradno

prečiščeno besedilo) predvidena le za primer, ko upnik v izvršilnem

postopku nasprotuje ugovoru tretjega in mora sodišče ugovor tretjega

brez nadaljnega obravnavanja zavrniti (2. odst. 65. čl. ZIZ). Pravno

sredstvo, ki ga ima tretji, da se obrani pred neupravičeno izvršbo,

je torej ugovor, zato mora biti vložitev tožbe za ugotovitev

nedopustnosti izvršbe pogojevana z negativno odločitvijo o ugovoru

tretjega.

Po novi ureditvi (po uveljavitvi ZIZ-a), ki pride v poštev tudi v

obravnavanem primeru, sodišče v primeru, da ugovor tretjega zavrne,

sicer ne izda napotitvenega sklepa, kot izhaja iz stališča sodišča

prve stopnje v izpodbijanem sklepu, še vedno pa glede na navedeno

velja, da mora tretji uveljavljati pravico na predmetu izvršbe

najprej v izvršilnem in šele nato pod določenimi (že prej

pojasnjenimi) pogoji v pravdnem postopku. Z reševanjem vprašanj

najprej v izvršilnem postopku se zagotavlja interes učinkovitosti

postopka za prisilno izvršbo sodnih odločb in drugih izvršilnih

naslovov. Glede na podatke priloženega spisa opr. št. Ig 2001/00253

Okrajnega sodišča v Sevnici je zato sodišče prve stopnje pravilno kot

nedovoljeno zavrglo tožbo na nedopustnost izvršbe tožnice zoper

prvotoženko. Zatrjevana neekonomičnost postopka tega ne more

spremeniti. Lahko se zgodi, da prvotoženka kot upnica v izvršilnem

postopku Ig 2001/00253 ne bo nasprotovala ugovoru tožnice kot tretje

in bo o ugovoru v tamkajšnjem sporu odločeno drugače, kot v

izvršilnem postopku Ig 2001/00213. Tudi tožničin zatrjevani interes

za vložitev tožbe zoper prvotoženko je le dejanski in ne pravni.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno

in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl.

Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Uradni list RS, št. 36/2004 - drugo

uradno prečiščeno besedilo).

O pritožbi zoper sodbo:

Namen izločitvenih tožb je, da se omogoči osebam, ki niso stranke

izvršilnega postopka, učinkovita obramba njihovega premoženja pred

posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Pravna

podlaga tožničine izločitvene tožbe je stvarnopravne narave. V njej

se namreč zatrjuje, da zarubljeni predmet traktor znamke Ursus C-355

ni last dolžnice A. d.o.o., ampak tožnice.

Po presoji pritožbenega sodišča je sprejeta ocena sodišča prve

stopnje, da so tožbene trditve tožnice resnične, tehtna, življenjska

in prepričljiva. Tožnica je lastninsko pravico na vozilu dokazala ne

le z zaslišanjem prič, ki so imele interes, da pričajo v njeno

korist, temveč tudi drugimi dokazi, toženka pa njenih trditev ni

uspela izpodbiti. Brezpredmeten je pritožbeni očitek, da bi tožnica

lahko dokazovala svoje lastništvo z registracijo traktorja oz. z

prometnim dovoljenjem, saj vpis v register vozil ni način za

pridobitev lastninske pravice na njem. Če takšnega vpisa ni oziroma

je vozilo neregistrirano, je treba njegovo lastninsko pravico

dokazovati na druge načine in pri tem je tožnica tudi uspela. Takšno

dokazovanje pa bi lahko bilo uspešno, glede na prejšnjo ugotovitev,

celo v primeru, če bi bil traktor registriran na dolžnico. Tudi

dejstvo, da je bil traktor zarubljen na sedežu dolžnice, še ni dokaz,

da je bila dolžnica tudi njegova lastnica. Ravno zato, da se prepreči

izvršba na tujo stvar, je dovoljen ugovor tretjega, nato pa pravda, v

kateri se ugotavlja, kdo je resnični lastnik zarubljene stvari. Kot

je bilo že poudarjeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da

je tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe na traktorju zoper

drugotoženko utemeljen. Za tak zaključek je imelo v izvedenih dokazih

dovolj opore.

Po zapisanem in ker tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, je

pritožbeno sodišče pritožbo drugotoženke zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Drugotoženka je dolžna sama

kriti svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela.

Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.