Court dismisses appeal against rejection of compensation claim against agricultural land restitution fund.

1. Pritožba prvotožene stranke S. d.d. zoper sodbo se zavrže.

2. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

3.Pritožbama tožeče stranke in prvotožene stranke zoper sklep se

ugodi in se sklep sodišča prve stopnje, opr.št. P 557/98 z dne

24.5.2004 razveljavi.

[JEDRO]

Sklad kmetijskih zemljšč in gozdov RS ni zavezanec za plačilo

odškodnino po 10. členu ZPVAS

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek zoper

tretjetoženo stranko ustavilo. Z tako sodbo pa je zavrnilo primarni

in podrejeni tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko s katero so

tožniki zahtevali plačilo tolarske protivrednosti 92.222,27 EUR

(primarni zahtevek) oziroma izročitev nadomestnih zemljišč v površini

9 ha (podrejeni zahtevek). V posledici take odločitve je tožnikom

naložilo povrnitev pravdnih stroškov drugotoženi stranki v znesku

132.119,00 SIT. S posebnim sklepom je tožeči stranki odmerilo plačilo

sodne takse za pritožbo v znesku 337.370,00 SIT, prav tako s posebnim

sklepom takso za pritožbo v enakem znesku prvotoženi stranki.

Zoper tako sodbo se pritožujeta prvotožena stranka in tožniki zoper

odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka.

Prvotožena stranka navaja, da se ne strinja s stališčem, da podredni

tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko v obliki zagotovitve

nadomestil zemljšč ni utemeljen. Člen 20 Zakona o ponovni

vzpostavitvi agrarnih skupnosti eksplicentno ne določa zavezanca za

odškodnino ampak je ta določen v povezavi z drugimi predpisi, ki

urejajo denacionalizacijo. Prvotožena stranka navaja, da ne vidi

razloga zakaj upravičenci ne bi mogli dobiti nadomestnih zemljišč,

kakor je možno v drugih denacionalizacijskih postopkih.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da pod pojem odškodnine ne gre samo

za odškodnino po ZOR oziroma OZ, temveč prihajajo v poštev predpisi o

denacionalizaciji, ki zadevajo tako prvotoženo in drugotoženo

stranko. Izpodbijana sodba citira sodno prakso Vrhovnega sodišča

(sklep II Ips 553/2001), ki opredeljuje samo zavezo SOD d.d., ne

izključuje pa zaveze Sklada kmetijskih zemljšč in gozdov RS, če je

podan ustrezen zahtevek proti njemu. Med drugim citirani judikat

navaja, da so zavezanci za vprašanje premoženja po ZDEN ali po ZPVAS

isti. Tožniki se sklicujejo na obvezno razlago prvega odstavka čl. 27

ZDEN, ki določa, da je drugotožena stranka zavezanec, če upravičenci

zahtevajo odškodnino v nadomestnih zemljiščih in če le-teh ni mogoče

vrniti v naravi. Tožniki se sklicujejo tudi na odločbo Ustavnega

sodišča U I 341/94 in U I 234/94. Ni osnove za zaključek, da bi bil

drugotožena stranka zavezanec za izročitev nadomestnih zemljišč, če

nastopa v upravnem postopku. S tem bi bili toženki v neenakopravnem

položaju.

V pritožbi zoper odmero sodne takse prvotožena stranka navaja, da gre

smiselno za denacionalizacijski postopek v katerem se po čl. 71 ZDEN

ne plačujejo sodne takse in je zaradi tega odločitev sodišča prve

stopnje o odmeri sodnih taks nepravilna.

Tožniki v pritožbi navajajo, da je bila sodna taksa odmerjena

previsoko, saj je v pritožbi označila kot vrednost izpodbijanega dela

na 4.000.000,00 SIT, saj bi se vrednsot zemljišč ocenila po

metodologiji denacionalizacijskega zakona. Istočasno se tožeča

stranka sklicuje na čl. 71 ZDEN, ki določa, da se v

denacionalizacijskih postopkih ne plačuje sodna taksa in obveznost

tožnikov za plačilo sodne takse ne obstoji.

Pritožba prvotožene stranke zoper sodbo je nedovoljena, pritožba

tožeče stranke pa neutemeljena, pritožbi zoper sklepa pa utemeljeni.

O pritožbi prvotožene stranke zoper sodbo.

Zoper sodbo izdano na prvi stopnji se smejo pritožiti stranke (prvi

odstavek čl. 333 ZPP). Ker prvotožena stranka ni stranka v postopku

glede zahtevka, ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper drugotoženo

stranko Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov z izpodbijano delno sodbo

pa je bilo odločeno samo glede tega dela zahtevka je pritožba

prvotožene stranke nedovoljena, saj jo je vložila oseba, ki te

pravice nima (tretji odstavek čl. 343 ZPP), saj prvotožena stranka ni

stranka postopka glede tega dela zahtevka in je bilo pritožbo

prvotožene stranke zavreči (čl. 352 ZPP).

O pritožbi tožeče stranke zoper delno sodbo.

Pravna podlaga na katero opira tožbeni zahtevek tožeča stranka

tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko so določbe čl. 10 Zakona o

vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in

pravic (Ur.l. RS 5/94 - 51/2004; v nadaljevanju besedila ZPVAS), ki

določa, da člani argrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne

nemočnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljaviti istovrstnih

pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da

so oškodovani lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih

predpisih. Nikakaršne pravne podlage ni v obstoječih predpisih kot že

pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da bi tožeča stranka

zahtevala plačilo odškodnine od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov

Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZG), saj za kaj takega ni

podlage ne v Zakonu o SKZG, niti v ZDEN. SKZG je le zavezanec za

vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim lastnikom v

skladu s predpisi o denacionalizaciji (prvi odstavek čl. 20 SKZG) ne

pa tudi odškodnine. Tudi odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega

zahtevka je materialno-pravno pravilna in se v izogib ponavljanju

pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe ter

še dodaja. O vrnitvi premoženja članom agrarnih skupnosti odloča

upravni organ (čl. 9 ZPVAS) in se v tem psotopku smiselno uporabljajo

med drugim tudi določbe čl. 16 do 31 ZDEN, ki urejajo načine vračanja

premoženja. Odločba upravnega organa o delnem vračilu premoženja je

pravnomočna, saj je tožeča stranka v delu, ko je bila napotena na

sodni postopek ni izpodbijala. V upravnem postopku bi morala tožeča

stranka zahtevati vračilo nadomestnih zemljišč, in bi bila

drugotožena stranka zavezanec za vračilo nadomestnih zemljišč (čl. 27

ZDEN). Ker bi morala tožeča stranka zahtevati vračilo drugih

nadomestnih zemljšč v denacionalizacijskem postopku in ker tega ni

storila ne more tega zahtevati sedaj v sodnem postopku, saj je to

pravico izgubila. V sodnem postopku tožeča stranka lahko zahteva samo

odškodnino. Glede na navedeno in tudi razloge sodišča prve stopnje se

tožeča stranka ne more uspešno sklicevati, da v odločbi II Ips

553/2001 Vrhovnega sodišča RS SKZG ni bil izključen kot zavezanec,

niti se ne more uspešno sklicevati na obvezno razlago čl. 27 ZDEN, ko

pa se slednji uporablja le v upravnem postopku, ki velja za vračilo

premoženja agrarnih skupnosti. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na

odločbe Ustavnega sodišča o temeljnih načelih denacionalizacije.

Tožeča stranka se tudi ne more uspešno sklicevati na neenakopravno

obravnavanje udeležencev v upravnih in sodnih postopkih, ko pa

predmet in obseg obravnavanja ni enak, saj se v tem postopku

obravnava samo odškodnina. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče

stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).

O pritožbah zoper sklep.

Sodne takse se ne plačuje samo v primerih, ki jih določa Zakon o

sodnih taksah (Ur. list SRS 1-1/90 - 70/2000, v nadaljnjem besedilu

ZST), temveč tudi ko tako določa drug zakon (tretji odstavek čl. 11

ZST). ZPVAS določa, da se v postopku denacionalizacije uporablja

tudi določbe čl. 71 ZDEN (četrti odstavek čl. 8 ZPVAS). Le-ta pa

določa, da stranke v postopku denacionalizacije ne plačujejo takse.

Ker gre v konkretnem primeru za zahtevek iz denacionalizacije in

glede na citirana določila ZST, ZPVAS in ZDEN stranke tega postopka

niso dolžne plačevati sodnih taks ter je bilo zaradi tega pritožbama

tožeče stranke in prvotožene strakne ugoditi in sklepa o odmeri

sodnih taks razveljaviti (čl. 365 tč. 3 ZPP).