Appeal dismissed; custody to mother upheld; visitation schedule approved for child's best interest.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija odločitev o stikih, in sicer

glede dolžine poletnih in zimskih počitnic. Trdi, da je odločitev v

nasprotju z njenim predlogom, kar je res, to pa še ne pomeni, da

odločitev ni pravilna. Pri določitvi dolžine letnih in zimskih

počitnic je sodišče prve stopnje sledilo predlogu toženca, pri tem pa

je upoštevalo mnenje izvedenke, da je v otrokovo korist, če so stiki

med otrokom in očetom pogosti, ker lahko oče na tak način pri

otrokovi vzgoji izpolni tisto, česar mu mati ne more dati. Pritožba

ima prav, da je v tem primeru določena dokaj dolga doba letnih in

zimskih počitnic, gre pa tudi za specifično situacijo, ki v tem

primeru takšno odločitev opravičuje. Otrok še ni šoloobvezen in tako

dolge počitnice ne bodo šle v škodo njegovih šolskih obveznosti.

Otrok daje prednost očetu, kar pomeni, da je v njegovo korist, če se

mu omogoči stik z očetom tudi v obliki dolgotrajnešega neprekinjenega

stika tako poleti kot pozimi. Tretji razlog je, da bo otrok lahko od

očeta prejemal veliko čustvenost in toplino ter pozitivno

naklonjenost, ki mu jo je sposoben dati, ter na tak način sprejel to,

česar mu mati, zaradi njenih osebnih lastnosti, ne more dati.

Odločitev o dolžini letnih in zimskih počitnic ima tako stvarno in

razumsko podlago v specifičnosti tega konkretnega primera in je v

skladu s predlogom toženca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je

zunajzakonska zveza pravdnih strank prenehala. Mladoletnega sina

pravdnih strank V. U. je zaupalo v varstvo in vzgojo materi P. F.,

tožencu, kot očetu, pa naložilo plačilo preživnine v mesečni višini

25.000,00 SIT za čas od 3.12.2002, za čas od izdaje sodbe sodišča

prve stopnje dalje pa v višini 35.000,00 SIT in določilo obseg stikov

med otrokom mladoletnim V. U. in očetom R. U..

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni

stranki. Toženčevo osebno pritožbo in pritožbo njegove pooblaščenke

je sodišče obravnavalo kot eno pritožbo.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih

v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. S pritožbo

izpodbija odločitev o varstvu in vzgoji, o preživnini in stikih za

mladoletnega V. U. (točka 2, 3 in 5 izreka izpodbijane sodbe) ter

predlaga, da se v tem delu izpodbijana sodba razveljavi in zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb

je:

- odločitev, da se otrok dodeli v varstvo in vzgojo materi je napačna

in v škodo otroka ter v nasprotju z izvedenimi dokazi;

- predlog izvedenke, da se otrok dodeli v varstvo in vzgojo materi je

v nasprotju z njenim izvidom in iz predloga ni moč zaslediti, da je v

korist otroku. Primarni odnos med mamo in otrokom ne more biti edini

razlog, da se otrok dodeli njej v varstvo in vzgojo;

- otrok se opredeljuje za očeta. To je razlog, da se dodeli v varstvo

in vzgojo njemu. Za tako odločitev govori tudi ugotovitev izvedenke,

da ima mati osebnostni manjko in da bi v primeru, če bi bil otrok

star šest ali sedem let bil njen predlog verjetno drugačen.

Osebnostni manjko matere je v pomanjkljivi sposobnosti intuitivnega

doživljanja in vživljanja v drugega in da je vzgoja s

hendikepiranostjo, ki jo izvaja tožnica, škodljiva za razvoj otroka;

- sodišče ni odgovorilo na toženčev predlog za postavitev drugega

izvedenca;

- pri odločitvi gre za skrajno spolno diskriminacijo toženca, ker se

ga ne upošteva kot očeta, kot možnega vzgojitelja in skrbnika, ampak

samo kot kompenzatorja tistega kar mati otroku ne bo mogla dati.

Toženčeve osebne lastnosti sodišče zanemarja in jih obravnava kot

nepomembne, na negativne osebnostne poteze matere pa se odziva hladno

in nezainteresirano;

- pri odločitvi ni upoštevano, da ima toženec večjo sposobnost

zadovoljevati otrokov čustveni svet in njegovo intinuitivno

odzivanje, kot tožnica.

Tožnica v pritožbi izpodbija odločitev v točki 5 c izreka izpodbijane

sodbe in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne

ugotovitve dejanskega stanja. Odločitev glede dolžine stikov v letnih

in zimskih počitnicah ni pravilna. Tožnica je predlagala naj sin

preživi z očetom teden dni zimskih počitnic in bi sodišče moralo

takšnemu predlogu slediti. Glede letnih počitnic pa je sodišče

določilo predolgo obdobje, saj toženec nima toliko dopusta, da bi vse

počitnice preživel z otrokom. Namen počitnic je, da starš in otrok

preživita počitnice skupaj, ne pa, da bo otrok del počitnic preživel

na domu starša, to je toženca.

Obe stranki sta vložili tudi odgovor na pritožbo, v katerih

odgovarjata na pritožbene navedbe nasprotne stranke in še dodatno

utemeljujeta pravilnost svojih stališč navedenih v pritožbi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da sta pravdni stranki prenehali živeti v zunajzakonski življenjski

skupnosti;

- da je tožnica mati, toženec pa oče mladoletnega V. U., roj.

11.5.2000;

- da se starša ne moreta dogovoriti glede vzgoje in varstva otroka;

- da imata po mnenju Centra za socialno delo oba starša približno

enake možnosti za varstvo in vzgojo otroka, da pa ne more reči, kdo

od staršev je primernejši;

- da sta si starša skrb za otroka doslej delila;

- da imata oba starša ustrezne stanovanjske možnosti in da sta oba

starša pripravljena prilagoditi svoje službene obveznosti potrebam

otroka in da zato ne bosta v večji meri kot je to treba otroka

prepuščala v varstvo drugim osebam;

- da nobeden od staršev ne bo oviral stikov med otrokom in drugim

staršem;

- da so vsi, razen toženčevih staršev, ki jim sodišče ni verjelo, v

obeh starših videli dobra starša;

- da ima tožnica otroka rada, da je z njim navezala primarni odnos,

ki ga zmore, manjka pa ji osnovna sposobnost vživljenja in

intinuitivni občutek, kakšne so otrokove potrebe;

- da je toženec za otroka pristno čustveno zavzet, v svojem ravnanju

relativno prilagodljiv in ni dominantna osebnost. Ko pripoveduje o

zanj čustveno obremenilnih dogodkih je videti pretirano obvladan. Do

otroka je pretirano servilen in zaščitniški;

- da je otrok čustveno navezan na oba starša, prednost pa daje očetu.

Na podlagi teh ugotovitev je pravilno zaključilo, da je v otrokovo

korist, da se dodeli v varstvo in vzgojo materi. Pri odločitvi je

odločilno, da je otrok star štiri leta in da pri tej starosti še

potrebuje primarni odnos z materjo, ki je v tem konkretnem primeru

vzpostavljen. Pravilno je tudi ocenilo, da dejstvo, da otrok daje

prednost očetu, nima odločilne teže, ki bi narekovala drugačno

odločitev, to je, da se otrok iz tega razloga dodeli v varstvo in

vzgojo očetu.

Toženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da pri odločitvi ni

upoštevana korist otroka. Ob tem, da imata oba starša približno enake

možnosti za varstvo in vzgojo otroka, da imata otroka oba starša

rada, da sta oba pripravljena zanj skrbeti, je pač odločilno, kaj

otrok v starosti v kateri je, bolj potrebuje. Izvedenka je bila

prepričljiva v svoji utemeljitvi, da je za otroka sedaj

najpomembnejši primarni odnos med otrokom in materjo in je na podlagi

tega strokovnega mnenja bil podan tudi njen predlog, da se otrok

zaupa v varstvo in vzgojo materi. Toženec v pritožbi neutemeljeno

uveljavlja osebnostni manjko tožnice. Tudi toženec ni idealen, saj je

do otroka pretirano servilen in zaščitniški. Takšen toženčev odnos

pri otroku ustvarja predstavo, da on obvladuje odraslega (stran 10

izvedeniškega mnenja). Neutemeljena je pritožbena navedba, da je

mnenje izvedenke v nasprotju z njenim izvidom. Izvedenka je podala

zelo popolen izvid in ga je oceniti kot v največji možni meri

objektivnega. Mnenje o dodelitvi pa je rezultat ocene izvida, ki je

oplemeniten s poznavanjem stroke in izkušenj izvedenke. Izvedenki ni

možno očitati nekonsinstentnosti, saj je svojo odločitev primerno in

prepričljivo obrazložila in to ravno s stališča koristi otroka, pri

čemer pa je upoštevalo otrokovo starost in njegove potrebe v tej

starosti. Iz tega razloga tudi ni možno slediti pritožbenim navedbam,

da bi sodišče moralo postaviti drugega izvedenca in da je sodišče

prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka,

ker tega ni storilo. Zavrnitev dokaza s postavitvijo drugega

izvedenca je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 2. in 3.

odstavku na strani 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba zato

neutemeljeno uveljavlja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je takšen

dokazni predlog toženca zavrnilo. Neutemeljena je pritožbena navedba,

da odločitev temelji na spolni diskriminaciji in da se toženca ne

upošteva kot možnega vzgojitelja in skrbnika. Iz dejstev, ki jih je

ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jih je pri odločitvi upoštevalo,

izhaja, da je oba starša obravnavalo enako. Od obeh staršev je

ocenilo službene, stanovanjske, družinske in druge razmere ter

ocenilo njune ter otrokove osebnostne lastnosti. V nobenem segmentu

ocenjevanja toženec ni bil izpuščen ali diskriminiran.

Odločitev, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo materi, temelji na

pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in na podlagi pravilne uporabe

materialnega prava. Predvsem je poudariti, da je pri odločitvi v

največji možni meri upoštevana otrokova korist. Pritožbo toženca je

bilo zato zavrniti kot neutemeljeno, saj se je toženec glede

odločitve o preživnini in stikih pritožil le za primer, če bi uspel s

pritožbo zoper odločitev o varstvu in vzgoji otroka.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija odločitev o stikih in sicer v

točki 5 c, torej glede dolžine poletnih in zimskih počitnic. Trdi, da

je odločitev v nasprotju z njenim predlogom, kar je res, to pa še ne

pomeni, da odločitev ni pravilna. Pri določitvi dolžine letnih in

zimskih počitnic je sodišče prve stopnje sledilo predlogu toženca,

pri tem pa je upoštevalo mnenje izvedenke, da je v otrokovo korist,

če so stiki med otrokom in očetom pogosti, ker lahko oče na tak način

pri otrokovi vzgoji izpolni tisto, česar mu mati ne more dati.

Pritožba ima prav, da je v tem primeru določena dokaj dolga doba

letnih in zimskih počitnic, gre pa tudi za specifično situacijo, ki v

tem primeru takšno odločitev opravičuje. Otrok še ni šoloobvezen in

tako dolge letne in zimske počitnice ne bodo šle v škodo njegovih

šolskih obveznosti. Otrok daje prednost očetu. To pomeni, da je v

korist otroku, če se mu omogoči stik z očetom tudi v obliki

dolgotrajnešega neprekinjenega stika tako poleti kot pozimi. Tretji

razlog je, da je daljši neprekinjeni stik med otrokom in očetom

potreben iz razloga, da bo oče zadovoljil otrokove potrebe po

intinuitivnem občutku, da bo otrok lahko od očeta prejemal veliko

čustvenost in toplino ter pozitivno naklonjenost, ki mu jo je

sposoben dati. S tem in na tak način bo otrok sprejel to, česar mu

mati, zaradi njenih osebnih lastnosti, ne more dati. Odločitev o

dolžini letnih in zimskih počitnic ima tako stvarno in razumsko

podlago v specifičnosti tega konkretnega primera in je v skladu s

predlogom toženca. Pritožbo tožnice je bilo zato zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu.