Court partially allows appeal; interest rates exceeding bank rates are voidable only if usury elements are proven.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1. točki

izreka v delu, v katerem je bilo odločeno o ničnosti določila 1.

odstavka 4. člena posojilne pogodbe z dne 13.11.1991, sklenjene med

pravdnima strankama v obsegu, v katerem obrestna mera presega obrestno

mero, ki jo banke priznavajo občanom za vloge na vpogled ter v 2., 3.,

4. in 5. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ter zadeva v tem

obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in v tem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pogodbene obresti, višje od tistih, ki jih dovoljuje 1. odstavek 399.

člena ZOR, niso dovoljene ne glede na to, ali so podani elementi

oderuštva.

V času sklepanja sporazuma strank dogovarjanje višine obrestne mere

zamudnih obresti pri deviznih terjatvah oziroma terjatvah z valutno

klavzulo ni bilo omejeno (prim. 3. odstavek 277. in 2. odstavek 400.

člena ZOR), ampak prosto (prim. npr. odločbo VS RS opr. št. II Ips

266/2002). Zato sodno varstvo tudi ni bilo omejeno le na vpogledne

obresti, razen če je posojilojemalec dokazal obstoj dejanskega stanu,

ki ga abstaktno predvideva 141. člen ZOR, ko določa pogoje, kdaj se

določena pogodba šteje za oderuško in zato nično.

Pri presoji dogovorjene obrstne mere zamudnih obresti bi bilo treba v

okviru subjektivnega elementa dokazati tudi, da se je posojilodajalec

zavedal, da nasprotni pogodbenik svoje obveznosti ne bo mogel

izpolniti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo

tožničin tožbeni zahtevek s katerim je zahtevala ugotovitev ničnosti

1. in 2. odstavka 4. člena posojilne pogodbe z dne 13.11.1991 in 1.

člena pogodbe o zastavi nepremičnine z dne 12.11.1991, ki sta ju

sklenili pravdni stranki, in sicer v obsegu, v katerem presega znesek

glavnice 9.000 DEM in v katerem obrestna mera presega obrestno mero,

ki jo banke priznavajo občanom na vpogled. Hkrati je zavrnilo

zahtevek, da naj se ugotovi, da je tožnica celotno glavnico z

obrestmi po obrestni meri, ki jo banke priznavajo občanom za devizne

vloge na vpogled vrnila toženi stranki 13.5.1992 in da ji ničesar ne

dolguje ter da naj se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na

Jesenicah izbriše zastavna pravica vpisana pri vl.št. 81 k.o.

D. pod dn.št. 1435/91, ki je bila vpisana na podlagi sklepa

Temeljnega sodišča v Kranju, Enote na Jesenicah, opr.št. 1 I 1417/91

z dne 28.11.1991 v korist toženca. Tožnici je še naložilo, da tožencu

povrne njegove pravdne stroške v znesku 289.030,00 SIT.

Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo s

katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena

Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo

izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Navaja, da je

sodišče prve stopnje sicer pravilno oprlo svojo odločitev na rešitev

vprašanja, ali so obresti, ki so na podlagi posojilne pogodbe tekle

od dneva plačila dalje oziroma 13% zamudne obresti, oderuške obresti

ali ne. Pri tem je napačno presodilo, da tožnica ni dokazala ne

subjektivnega ne objektivnega pogoja iz 141. člena ZOR. Napačna je

ugotovitev, da tožnica ni dokazala, da je k sklenitvi pogodbe

botrovala njena stiska, ki naj bi jo toženec izkoristil. Denar je

potrebovala za ureditev zadev v zvezi s tragično sinovo smrtjo.

Motor, za katerega je najela kredit od H. ji je pomagal

odplačevati sin. Njegovih dohodkov po njegovi smrti ni bilo več, zato

je bila tožnica prisiljena najeti kredit. Bila je v stiski,

potrebovala je denar. Tega se ne da dokazati drugače, kot je to

storila tožnica. Sodišče je tudi napačno presodilo, da tožnici ni

uspelo dokazati objektivnega pogoja. Očitno je, da predstavljajo 13%

mesečne zamudne obresti 156% letne obresti in da gre za nesorazmerno

korist na strani toženca. Kogentnost norme prepoveduje tako visoke

zamudne obresti, stranke pa ne morejo spreminjati kogentnih določil.

Sodišče bi moralo paziti tudi na ničnost pogodbenega določila, ki je

določal 8% mesečne zamudne obresti. V skladu z določilom 399. člena

ZOR bi moralo biti takšno določilo nično, saj so dogovorjene obresti

presegale letne obresti v višini, kot jih daje banka varčevalcem za

devizne vloge na vpogled. Tožnica je tožencu vrnila 10.243 DEM dne

13.5.1992, torej štiri tedne po dogovorjenem roku, s čimer je vrnila

celotno glavnico in obresti, kar pomeni, da je svoj dolg po posojilni

pogodbi poplačala. Vsakršna drugačne odločitev bi bila v nasprotju z

načelom pravičnosti. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo njen

dokazni predlog z vpogledom v toženčevo dohodninsko napoved za leto

1992, iz katere bi bilo razvidno, ali je toženec prejeti dolg štel

kot glavnico ali kot obresti.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da sta pravdni stranki dne 13.11.1991, pred

takratnim Temeljnim sodiščem v Kranju, Enoti na Jesenicah sklenili

sporazum po takrat veljavnem 251.c členu Zakona o izvršilnem postopku

(ZIP) zaradi zavarovanja obveznosti iz posojilne pogodbe z dne

13.11.1991. Po navedenem določilu je sodišče v zapisnik ugotovilo

sporazum strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter njuno

soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini zavaruje

denarna terjatev (1. odstavek 251.c člena ZIP). Podpisani zapisnik o

sporazumu strank ima moč sodne poravnave (2. odstavek 251.c člena

ZIP), kar pomeni, da zapisnik predstavlja pravnomočno ugotovitev o

obstoju terjatve in pogojih (modalitetah) njene izpolnitve ter

izvršilni naslov, ki v primeru, če terjatev ob dospelosti ni

izpolnjena, postane izvršljiv in s čimer postane podlaga za predlog

za prisilno izvršbo zavarovane terjatve. V obravnavani zadevi je

toženec kot upnik štel, da tožnica (dolžnica) ni izpolnila svoje

obveznosti ob dospelosti, zato je pred omenjenim sodiščem predlagal

izvršbo za realizacijo svoje terjatve zavarovane s hipoteko. Tožnica

(dolžnica po sporazumu) šteje, da je njena obveznost v celoti

izpolnjena upoštevajoč, da sta določili iz posojilne pogodbe, ki se

nanašata na višino obresti oziroma določata obrestno mero nični v

delu nad višino vpoglednih obresti. Prav to je predmet tožbe v

obravnavani zadevi.

V omenjenem sporazumu o zavarovanju z dne 13.11.1991 je med drugim

tudi zapisano, "da je obrestna mera 8% in določena s posojilno

pogodbo, ki je sestavni del te poravnave" (sporazuma). Sporazum se

torej pri določanju obsega terjatve sklicuje na določila posojilne

pogodbe o višini obrestne mere pogodbenih in zamudnih obresti in o

metodi njihovega izračuna (1. in 2. odstavek 4. člena posojilne

pogodbe) oziroma določa, da so njegov sestavni del. Z uveljavljanjem

ničnosti navedenih določil posojilne pogodbe zato uveljavlja tudi

ničnost sporazuma (izvršilnega naslova) v tem delu. Če ne bi bilo

tako, tožnica ne bi mogla uveljavljati ničnosti pogodbenih določil, o

katerih že obstaja sporazum z močjo sodne poravnave torej z učinki

pravnomočnosti in izvršljivosti. To pa ne velja za določila pogodbe o

zastavi nepremičnine z dne 12.11.1991, zato je odločitev sodišča prve

stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu pravilna. Enako

velja tudi glede glavnice 9.000 DEM, saj prav taka (in ne višja)

izhaja iz izvršilnega naslova.

Iz tožničinih tožbenih trditev izhaja (tožba in pripravljalna vloga z

dne 16.2.2001), da uveljavlja ničnost pogodbenih določil o višini

obrestne mere ker naj bi bile dogovorjene v nasprotju s kogentno

pravno normo 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v

nadaljevanju ZOR) po katerem pogodbena obrestna mera med posamezniki

ne sme presegati vpogledne, tudi če so dogovorjene višje obresti (1.

in 4. odstavek 399. člena ZOR). Poleg tega razloga pa naj bi bilo

sporno določilo pogodbe nično tudi zato, ker gre za situacijo iz 141.

člena ZOR oziroma ker naj bi bila pogodba v tem delu oderuška.

V sodni praksi je ustaljeno stališče, da sta normi 1. in 4. odstavka

399. člena ZOR prisilne narave in da lahko zato sodišča dajejo

varstvo posojilodalacem tudi glede obrestnih zahtevkov za posojila v

tuji valuti le v obliki obrestnih mer, ki se v kraju izpolnitve

priznavajo za hranilne vloge na vpogled (višje se lahko priznavajo le

v primeru, če nista oba pogodbenika posameznika). Pri tem ni treba

ugotavljati elementov oderuške pogodbe po 141. členu ZOR. Pogodbene

obresti, višje od tistih, ki jih dovoljuje 1. odstavek 399. člena

ZOR, niso dovoljene ne glede na to, ali so podani elementi oderuštva.

Kot izhaja iz navedenega, to velja le za pogodbene obresti. O

ničnosti teh izpodbijana sodba nima nikakršnih razlogov (ima jih le

glede zamudnih obresti), čeprav tožbeni zahtevek tudi v tem delu

zavrne. Zaradi navedene pomanjkljivosti sodbe sodišča prve stopnje v

tem delu ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je obremenjena z

bistveno kršitvijo postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP,

zato jo je bilo treba v tem delu v skladu z določilom 1. odstavka

354. člena ZPP razveljaviti in v enakem obsegu vrniti sodišču prve

stopnje v nov postopek.

Kot je bilo navedeno, določilo 399. člena ZOR določa le obrestno mero

pogodbenih obresti, ne pa tudi zamudnih. V času sklepanja sporazuma

strank dogovarjanje višine obrestne mere zamudnih obresti pri

deviznih terjatvah oziroma terjatvah z valutno klavzulo, ni bilo

omejeno (prim. 3. odstavek 277. in 2. odstavek 400. člena ZOR), ampak

prosto (prim. npr. odločbo VS RS opr. št. II Ips 266/2002). Zato

sodno varstvo tudi ni bilo omejeno le na vpogledne obresti, razen če

je posojilojemalec dokazal obstoj dejanskega stanu, ki ga abstaktno

predvideva 141. člen ZOR, ko določa pogoje, kdaj se določena pogodba

šteje za oderuško in zato nično. To je v primeru, če kdo izkoristi

stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno

izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za

koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je

sam dal ali storil ali se zavezal dati ali drugemu storiti. Sodišče

prve stopnje je pravilno poudarilo, da navedeno določilo vsebuje

subjektivni in objektivni pogoj, ki morata biti vselej podana

kumulativno, in da je dokazno breme navedenih pogojev na strani

tožnice. Pri tem je pravilno zaključilo, da že subjektivnega elementa

ni dokazala. Pri tem ne gre le za vprašanje ali je tožnica bila v

stiski ali težkem finančnem položaju, ampak tudi za vprašanje, ali je

nasprotna stranka za to vedela oziroma bi morala vedeti in to tudi

izkoristila. O tem tožnica ni postavila tožbenih trditev, iz navedb

toženca pa celo izhaja, da ga je tožnica poiskala preko podjetja

S. d.o.o. in mu sama ponudila pogoje, navedene v posojilni pogodbi.

Ni odveč tudi poudariti, da gre za presojo oderuškosti dogovorjene

obrestne mere zamudnih obresti, torej obresti, ki so objektivna

posledica nepravočasne izpolnitve obveznosti oziroma kršitve pogodbe.

Če druga pogodbena stranka ne krši pogodbe in svojo obveznost izpolni

ob zapadlosti, plačilo zamudnih obresti ne pride v poštev. To pomeni,

da bi bilo treba v okviru subjektivnega elementa dokazati tudi, da se

je posojilodajalec zavedal, da nasprotni pogodbenik svoje obveznosti

ne bo mogel izpolniti. Tudi glede te okoliščine tožnica ni postavila

nikakršnih dejanskih trditev. Glede na to, da je pogoj za oderuškost

hkraten oziroma kumulativen obstoj tako navedenega subjektivnega

elementa kot tudi obstoj nesorazmerne koristi, je odveč presojati

pritožbeno trditev, da je šlo za očitno nesorazmerno korist. Glede na

navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek

na ugotovitev ničnosti dogovorjene obrestne mere zamudnih obresti,

kolikor te presegajo tiste, ki jih banke priznavajo občanom za

hranilne vloge na vpogled. V tem delu je bilo zato treba pritožbo

tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti (353. člen ZPP).

Ker sodišče ni presojalo tožbenega zahtevka glede ugotovitve ničnosti

pogodbenih obresti, tudi ni bilo mogoče zaključiti, ali je tožnica

svojo obveznost po omenjenem sporazumu o zavarovanju terjatve že

izpolnila ali ne. Tako se izkaže tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega

zahtevka pod točko 2., 3 in 4 za nepravilno. Zato je bilo treba

izpodbijano sodbo tudi v tem delu razveljaviti in vrniti zadevo

sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Navedena razveljavitev pa je pogojevala tudi razveljavitev stroškovne

odločitve (5. točka izreka izpodbijane sodbe). V ponovljenem postopku

bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene pomanjkljivosti in

v zadevi ponovno odločiti.