Appeal dismissed; insurer's claim for subrogation upheld against driver who fled accident but surrendered documents.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi

skrbne dokazne ocene pravilno ugotovilo, da je zavarovanec uspel

ovreči domnevo o njegovi alkoholiziranosti iz 3. c točke 1. odstavka

3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti

AO-90 in pravilno zaključilo, da regresni tožbeni zahtevek

zavarovalnice ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožnice na plačilo 231.699,00 SIT s pripadki, tožnici pa naložilo

povrnitev stroškov pravdnega postopka toženca v znesku 132.643,80 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse

pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno

besedilo) in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana

sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Popolnoma razume dilemo sodišča prve stopnje in lahko razume tudi

odločitev, takšno kot je. Ne more pa takšne odločitve sprejeti in se

z njo ne strinja. V 11 letih od prometne nesreče se je zgodilo in

spremenilo veliko. Policista sta v predlogu zapisala, da je toženec

kazal očitne znake alkoholiziranosti, to pa je bilo napisano le nekaj

dni po samem dogodku. Nobenega razloga ni, da bi policist napisal

nekaj, kar ne drži. Predvsem je treba upoštevati časovno komponento.

Takrat je policist vedel kako je bilo z alkoholiziranostjo toženca.

Toženca so iskali v bolnišnici in doma in ga niso našli. Iskali so ga

zato, da bi z njim dokončali postopek, to je opravili alkotest.

Navedbe toženca, da od njega ni nihče zahteval opravljanja alkotesta,

so prirejene za ta postopek. Iz Zakona o temeljih varnosti cestnega

prometa izhaja, da mora vsak udeleženec v prometni nesreči nuditi

svoje podatke, počakati policiste in tako dalje. Ker gre za zakon, za

katerega se domneva, da so z njim seznanjeni vsi, sploh pa udeleženci

v prometu, je izgovor toženca, da ni vedel, da je potrebno dokončati

postopek, iz trte izvit. Sam je povedal, da je naslednji dan šel na

policijo po vozniško dovoljenje, kar jasno kaže na to, da sta mu

policista vozniško dovoljenje odvzela, to pa se dela pri vinjenih

voznikih.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena ZPP vročena

tožencu, ki odgovora nanjo ni podal.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica ob izrecnem uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov, torej

tudi pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka,

ne pojasni, v čem naj bi bile procesne kršitve, pritožbeno sodišče pa

je pri preizkusu obstoja tega razloga po uradni dolžnosti (2.

odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da kršitve iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. ali 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niso podane.

Razmerje med pravdnima strankama, tožnico kot zavarovalnico in

tožencem kot zavarovancem, temelji na zavarovalni pogodbi, sklenjeni

na podlagi 90. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in

osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 17/90 in 82/90). Sestavni del

te pogodbe so pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-90.

V 3. točki 1. odstavka 3. člena teh pogojev je določeno, da

zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je vozil pod vplivom

alkohola, v nadaljevanju tega člena pa so navedene domneve, kdaj se

šteje, da je voznik pod vplivom alkohola. Domneva alkoholiziranosti

velja med drugim, če se voznik po prometni nesreči izmakne preiskavi

njegove alkoholiziranosti. Gre za domnevo o obstoju nedovoljene

alkoholiziranosti zavarovanca, ki olajšuje dokazno breme

zavarovalnice, v katere korist gre ta domneva. Na zavarovancu je, da

dokaže dejstvo, iz katerih izhaja neresničnost domneve, torej da ni

razlogov za izgubo kritnih pravic.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi

skrbne dokazne ocene izpovedbe toženca, prič sopotnika, toženčevega

nečaka in policistov ter listinske dokumentacije, ki je v spisu,

pravilno ugotovilo, da je toženec uspel ovreči domnevo o njegovi

alkoholiziranosti, in pravilno zaključilo, da tožničin regresni

tožbeni zahtevek ni utemeljen. Do izgube zavarovalnih pravic namreč

ne pride zgolj ob objektivnem dejstvu, da zavarovanec kot voznik

zapusti kraj nesreče, temveč mora to storiti z namenom izogniti se

preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti.

Toženčeva pojasnila o razlogu odhoda s kraja nesreče so bila potrjena

z listinskimi dokazi in izpovedbo njegovega sopotnika. Strinjati se

je zato z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženec ni odšel s

kraja nesreče, da bi se izognil preiskavi oziroma možnosti

ugotavljanja njegove alkoholiziranosti, temveč je prišel ponj rešilec

in ga poškodovanega odpeljal na preiskave glave in rok v brežiško

bolnišnico. Pritožbeno opozarjenje na zakonsko pravilo, po katerem

mora vsak udeleženec v prometni nesreči nuditi svoje podatke in

počakati policiste, ni jasno, saj pritožnica sama v nadaljevanju

poudarja, da sta policista na kraju nesreče tožencu odvzela vozniško

dovoljenje. Čeprav je toženec pred odhodom v bolnišnico policistoma

izročil svoje dokumente, tudi vozniško dovoljenje, na podlagi tega še

ni mogoče sklepati o njegovi alkoholiziranosti.

Skratka, pritožbeno sodišče ocenjuje presojo sodišča prve stopnje kot

razumljivo in sprejemljivo. Pritožbo tožnice je zato zavrnilo in v

skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnica sama kriti svoje stroške

pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o

zavrnitvi njene pritožbe.