Appeal partially allowed; lower court verdict set aside regarding offset claim due to procedural defect.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o

glavnici 77.554,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

vložitve tožbe dalje ter v stroškovni odločitvi razveljavi in zadeva

v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljanem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Z vpisom v sodni register družba pridobi lastnost pravne osebe (1.

odstavek 3. člena ZGD) in s tem pravno sposobnost. Z navedenim

trenutkom se vzpostavi njena samostojna pravna subjektiviteta in

hkrati loči od subjektivitete njenih družbenikov. Od takrat naprej je

torej družba sama nosilka pravic in obveznosti, do navedenega

trenutka (in od njene ustanovitve) pa gre le za obligacijskopravno

družbo, za katere obveznosti odgovarjajo njeni družbeniki solidarno

(prim. 2.,3., in 4. odstavek 3. člena ZGD).

Ni šlo namreč za protipravno uporabo poslovnega prostora, ampak za

uporabo na podlagi določil 7. člena Uredbe o preoblikovanju poslovnih

enot ter o načinu in pogojih preoblikovanja (Uradni list RS, št.

1-2/93).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bil

toženec dolžan plačati tožnici 3.806.525,25 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. Hkrati je tožnici

naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 362.400,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s

katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb

pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev

izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni zavzelo stališča o

izpovedi priče S. Š., ki je izpovedala, da je skupaj s tožencem in

E.B. ustanovila firmo S. d.o.o., zato da bi lažje izterjala plačo od

tožnice. Iz njene izpovedi izhaja, da je sicer podpisala akt o

ustanovitvi družbe, da pa družba posluje zgolj in izključno tako, kot

o tem odloča toženec, ki je bil hkrati tudi direktor družbe. Priča

nikoli ni bila na skupščini družbe, kar dokazuje, da toženec posluje

preko družbe S. d.o.o. izključno zase in za svoje potrebe, zato je

dolžan tožeči stranki izplačati uveljavljano korist. Sodišče pa tudi

ni upoštevalo odločilnega dejstva, da je bil toženec zaposlen kot

vodja poslovne enote tožnice in da je bil v tej funkciji dolžan

poskrbeti za premoženje tožeče stranke. Odškodnino je zato

dolžan plačati iz dveh naslovov, in sicer zato, ker kot

vodja poslovne enote ni poskrbel za premoženje tožene

stranke, kot bi bil dolžan in zato, ker z uporabo in oddajanjem

poslovnega prostora tožnice pridobiva izključno sam korist. Sodišče

je tudi odločitev o odškodnini napačno oprlo na pogodbo o najemu z

A. d.o.o., ki jo je predložila tožeča stranka in kjer je določena

najemnina 500,00 DEM mesečno. Sodišče ni upoštevalo, da je šlo za

oddajo v najem zasedenega poslovnega prostora, ker ga je zasedal

toženec. Tožeča stranka je dokazovala utemeljenost višine tožbenega

zahtevka s pogodbo, ki jo je sklenilo podjetje S. d.o.o. z družbo

D. d.d. in iz katere izhaja, da je bilo za 35 m2 poslovnega prostora

pogodbeno določena najemnina 67.500,00 SIT, kar pomeni da bi za

celotni poslovni prostor najemnina znašala nekaj več kot 200.000,00

SIT.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnica je uveljavljala zahtevek za plačilo škode, katerega dejanska

podlaga so bile tožbene trditve, da je toženec nezakonito razpolagal

z njenimi poslovnimi prostori oziroma jih neupravičeno oddajal v

najem in neupravičeno prejemal najemnino. Navedla je še, da ji je

nastala škoda najmanj v višini najemnine, ki bi jo prejela, če bi

obravnavane poslovne prostore sama oddajala v najem. Pri tem je

obdobje, za katerega uveljavlja plačilo škode, omejila na čas od

1.11.1995 do 31.3.1997. Na naroku za glavno obravnavo pa je toženčevo

pasivno legitimacijo utemeljevala še s trditvami, da je toženec

samovoljno oddal poslovne prostore lastni firmi, nato pa še firmi

D. d.o.o.

Pritožbena trditev, da bi moral toženec plačati odškodnino, ker kot

vodja poslovne enote ni poskrbel za premoženje tožnice, torej zaradi

kršitev delovnih obveznosti, je dejanska novota, ki jo tožnica

uveljavlja šele v pritožbenem postopku, ne da bi izkazovala, zakaj je

ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato ne more

biti upoštevna (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v

nadaljevanju ZPP).

Tožnica je torej med postopkom vztrajala pri trditvi, da gre za

neposredno obveznost toženca, ne pa morda za obveznost družbe, h

kateri bi bilo mogoče ob zatrjevanju in dokazani izpolnjenosti

določenih pogojev (z zlorabo doseganje interesov in koristi

družbenika in ne družbe - prim. 6. člen ZGD) pritegniti toženca kot

njenega družbenika. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo,

da je tožnica s tožbo zgrešila pasivno legitimacijo, ko je za plačilo

"najemnine" od 22.1.1996 dalje tožila toženca namesto družbe Sonik,

d.o.o. Navedenega datuma je namreč prišlo do vpisa v sodni register

omenjene družbe (ustanovljena je bila že v letu 1992), ki je po

neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje obravnavani poslovni

prostor zasedala že od začetka leta 1995 in kasneje z njim tudi

razpolagala tako, da ga je oddajala v najem. Z vpisom v sodni

register družba pridobi lastnost pravne osebe (1. odstavek 3. člena

ZGD) in s tem pravno sposobnost. Z navedenim trenutkom se vzpostavi

njena samostojna pravna subjektiviteta in hkrati loči od

subjektivitete njenih družbenikov. Od takrat naprej je torej družba

sama nosilka pravic in obveznosti, do navedenega trenutka (in od

njene ustanovitve) pa gre le za obligacijskopravno družbo, za katere

obveznosti odgovarjajo njeni družbeniki solidarno (prim. 2.,3., in 4.

odstavek 3. člena ZGD). Sodišče prve stopnje je zato pravilno

odločilo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za čas po 22.1.1996,

saj bi bila od navedenega dne dalje legitimirana za plačilo

"najemnine" le družba. Hkrati je pravilno odločilo, da gre za čas

pred navedenim datumom za obveznost toženca kot družbenika družbe

S. d.o.o.

Pravilno je tudi odločilo, da vtoževana obveznost ne more biti

odškodninska. Ni šlo namreč za protipravno uporabo poslovnega

prostora, ampak za uporabo na podlagi določil 7. člena Uredbe o

preoblikovanju poslovnih enot ter o načinu in pogojih preoblikovanja

(Uradni list RS, št. 1-2/93). Po navedeni Uredbi so lahko delavci

zaposleni v poslovni enoti podjetja s sedežem na področju bivše SFRJ,

sami preoblikovali poslovno enoto v gospodarsko družbo, če to ni

storilo podjetje samo, novoustanovljena gospodarska družba pa je

uporabljala nepremično premoženje poslovne enote za opravljanje

dejavnosti, vendar ob hkratni obveznosti poravnanja vseh obveznosti

in stroškov v zvezi z uporabo. Ker ni šlo za nastanek obveznosti na

podlagi pogodbe, je mogoče presojati sporno obligacijsko razmerje na

podlagi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)

o neupravičeni pridobitvi (210. člena do 219. člena ZOR).

Osnovna predpostavka zahtevkov iz naslova neupravičene pridobitve je

tožnikovo prikrajšanje na eni strani in na drugi strani toženčevo

okoriščenje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ni mogoče

govoriti o tožničinem prikrajšanju v času, ko ni nameravala

razpolagati z obravnavano nepremičnino. Namen oddati poslovni prostor

je imela šele s 1.12.1995, kot izhaja tudi iz njenih trditev, zato je

le za čas od 1.12.1995 do 22.1.1996 upravičena do uporabnine od

toženca. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo kot uporabnino tisti

znesek najemnine, ki bi jo tožeča stranka dobila z oddajanjem

prostorov po najemni pogodbi, ki jo je sklenila z A.. Njen tožbeni

zahtevek, po katerem bi bila upravičena do uporabnine v tolarski

protivrednosti zneska 2.452,00 DEM je brez trditvene podlage in ni

utemeljen z dokazi. Trditev, da višja najemnina od tiste, ki ji jo je

priznalo sodišče prve stopnje, izhaja iz pogodbe med podjetjema

S. d.o.o. in D. d.d., pa je pritožbena novota. Te dejanske trditve bi

tožeča stranka lahko postavila že v postopku pred sodiščem prve

stopnje, pa jih ni, pri tem pa tudi ne navaja razlogov, zakaj ne (1.

odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa je tožeča stranka v

svojih tožbenih trditvah škodo ocenila na višino tiste najemnine, ki

bi jo prejemala, če bi poslovni prostor lahko oddala v najem. Če

obravnavana nepremičnina ne bi bila zasedena, bi jo predstavljala,

glede na pogodbo s podjetjem A. prav najemnina, ki jo je v

izpodbijani sodbi upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeni

očitek, da bi bilo treba upoštevati, da je šlo za oddajo zasedenega

poslovnega prostora, pa je v nasprotju s trditvami tožeče stranke, da

je za zasedenost prostorov zvedela od omenjenega najemnika, po

sklenitvi najemne pogodbe, ko je ta hotel začeti z uporabo

obravnavanih prostorov.

Glede na navedeno je tožeča stranka utemeljeno vtoževala od toženca

najemnino za en mesec in 21 dni v skupnem znesku tolarske

protivrednosti 850,00 DEM oziroma glede na srednji tečaj Banke

Slovenije na dan 21.3.1997 77.554,65 SIT. Vendar pa je sodišče tudi

ta del zahtevka zavrnilo kot neutemeljen, in sicer, kot je navedlo,

zaradi izvršenega pobota s toženčevo terjatvijo, ki jo ima do tožnice

v znesku 1.241.598,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

15.5.1991 do 15.1.1994. Prav v tem delu pa ima izpodbijana sodba

pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek

sodbe nasprotuje navedenim razlogom. Po določilu 3. odstavka 324.

člena ZPP mora namreč izrek sodbe obsegati odločbo o obstoju ali

neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Šele če je

tako odločeno o navedeni terjatvi, lahko postane takšna odločba

pravnomočna (3. odstavek 319. člena ZPP). Navedena kršitev je zato

pogojevala razveljavitev izpodbijane sodbe v omenjenem delu in v tem

obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (1.

odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu pa je bilo treba pritožbo

tožeče stranke iz navedenih razlogov zavrniti kot neutemeljeno in v

nerazveljavljenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen

ZPP).