Legislator Case Law & Legislation
VDS sodba Pdp 833/2005 ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.833.2005 AI generated

Appeal dismissed; court held notifying employer of lawyer's withdrawal is internal matter, not court duty.

Case Number VDS sodba Pdp 833/2005
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appeal court rejected the appeal against a default judgment issued after the defendant failed to attend a mediation hearing. The defendant argued the court should have notified the employer that their lawyer had withdrawn representation, but the court found this a private matter between the parties. Consequently, the court ruled that the employer's absence was justified because they reasonably believed the lawyer would attend, and the default judgment remained valid.

Legislator headnote

AI generated

ZDSS-1 28. člen; ZPP 99. člen: The court is not obligated to inform the principal party that their representative has withdrawn representation, as the revocation of a power of attorney takes effect against the opposing party only upon notification to them, not upon its internal cessation.

Keywords

AI generated
default judgment power of attorney representation withdrawal mediation hearing internal relationship notification duty labor dispute

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Sodišče je zakonito izdalo zamudno sodbo skladno z 1. odstavkom 28.

člena ZDSS-1, zaradi odsotnosti tožene stranke s poravnalnega naroka,

saj je bilo vabilo zakonitemu zastopniku tožene stranke (direktorju

gospodarske družbe) z opozorilom po 6. odstavku 28. člena ZDSS-1

izkazano, pooblaščenec tožene stranke (odvetnik) pa je bil na naroku,

na katerem je odpovedal pooblastilo toženi stranki, seznanjen s

preložitvijo oz. datumom poravnalnega naroka in se je pisnemu vabilu

odpovedal. Izpodbijana zamudna sodba ni nezakonita zgolj zato, ker

sodišče direktorja tožene stranke ni obvestilo o tem, da mu je

odvetnik odpovedal pooblastilo, zaradi česar se sam ni udeležil

razpisanega naroka, saj je menil, da se ga bo udeležil odvetnik. Pri

zastopanju stranke gre za notranje razmerje med stranko in njenim

pooblaščencem, zato sodišče ni dolžno stranke obveščati o tem, da ji

je pooblaščenec na naroku odpovedal pooblastilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 1.6.2004, da tožnici z

dnem 31.5.2004 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki,

zaradi česar jo je ta dolžna poklicati nazaj na delo, ji priznati vse

pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do plače za delovno

mesto administrator v mesečni bruto višini 200.000,00 SIT z dodatki,

odvesti vse prispevke in davščine od bruto plače ter ji izplačati

neto mesečne zneske skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V

skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna

tožnici povrniti stroške postopka v znesku 94.248,00 SIT.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz razloga bistvenih

kršitev postopka po določbi 1. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v

skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopkih v

delovnih in socialnih sporih. Navaja, da njen zakoniti zastopnik

na poravnavlnem naroku dne 23.3.2005 ni bil navzoč, ker ni bil

seznanjen glede odpovedi pooblastila zastopanja po pooblaščencu.

Sodišče prve stopnje ji ni posredovalo zapisnika o navedenem

naroku. Vabilo na poravnalni narok za dne 13.4.2005 je sicer

prejela, vendar se ga zaradi službene zadržanosti zakonitega

zastopnika ni udeležila, saj je bila prepričana, da bo na

poravnalni narok pristopil njen pooblaščenec. Čeprav ji je ta

odpovedal pooblastilo, ga je bilo sodišče prve stopnje dolžno

vabiti na poravnavlni narok v skladu z določbo 4. odst. 99. čl.

ZPP, saj med preloženim in novim poravnalnim narokom še ni

preteklo 30 dni. Poleg tega bi moralo pri odločitvi uporabiti

določbo 2. odst. 318. čl. ZPP, ki predpisuje možnost odložitve

zamudne sodbe, dokler sodišče ne dobi potrebnih obvestil. Zato

predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijana sodba pravilne dejanske in materialnopravne razloge.

Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim

postopkom kot izdano sodbo tudi ni storilo nobene bistvene

postopkovne kršitve. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju

pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na pritožbene

navedbe tožene stranke še odgovarja.

Iz zapisnika o poravnalnem naroku pred sodiščem prve stopnje dne

23.3.2005 je razvidno, da je pooblaščenec tožene stranke podal

izjavo o preklicu pooblastila in navedel, da naj sodišče na

naslednji poravnalni narok vabi samo toženo stranko in njenega

zakonitega zastopnika. Sodišče prve stopnje je na predlog

pooblaščencev obeh strank izdalo strankama kopijo zapisnika in

hkrati odločilo, da se poravnalni narok preloži na dan 13.4.2005.

Ker sta bila tožnica in njen pooblaščenec o preložitvi

seznanjena, je sodišče prve stopnje na nov poravnalni narok

posebej povabilo še toženo stranko in njenega zakonitega

zastopnika direktorja A. N..

Neutemeljena je pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje o

odpovedi pooblastila pooblaščenca tožene stranke seznaniti še

toženo stranko. V skladu z določbo 3. odst. 99. čl. ZPP velja

preklic oz. odpoved pooblastila za nasprotno stranko od trenutka,

ko se ji naznani. Za sodišče je odločilnega pomena, da preklic

ali odpoved pooblastila začne učinkovati nasproti tretjim s

trenutkom seznanitve, ne pa, ko pooblastilo preneha učinkovati v

notranjem razmerju med pooblastiteljem in pooblaščencem.

V konkretnem primeru je v skladu z določbo 3. odst. 99. čl. ZPP

začela učinkovati izjava pooblaščenca tožene stranke o odpovedi

pooblastila na poravnalnem naroku dne 23.3.2005 zgolj za

nasprotno stranko, to je tožnico. Zato ni bila dolžnost sodišča

prve stopnje, da bi o odpovedanem pooblastilu posebej obveščalo

toženo stranko, saj je bila to stvar notranjega odnosa oz.

ustrezne informacije med njo in pooblaščencem. Ta je nenazadnje

tudi predlagal, da se v nadaljevanju vabi na poravnalne naroke

samo toženo stranko in njenega zakonitega zastopnika. Poleg tega

je pooblaščenec razpolagal z zapisnikom poravnalnega naroka,

zaradi česar bi moral o takšni spremembi zastopanja pravočasno

seznaniti toženo stranko.

Zato v skladu s tako ugotovljenimi dejstvi ne more biti

sprejemljivo pritožbeno opozarjanje, da bi moralo sodišče prve

stopnje v skladu z določbo 4. odst. 99. čl. ZPP upoštevati čas

enega meseca, v katerem je pooblaščenec po odpovedi pooblastila

dolžan opravljati za tistega, ki mu je pooblastilo dal, nujna

opravila zaradi odvrnitve škode in na preloženi poravnalni narok

dne 13.4.2005 še nadalje vabiti tudi pooblaščenca tožene stranke.

Ker tako tožena stranka na preloženi poravnalni narok dne

13.4.2005 ni pristopila, čeprav je bila na njega pravilno

vabljena in v vabilu v skladu z določbo 6. odst. 28. čl. ZDSS-1

opozorjena na posledice izostanka, je tudi po ugotovitvi

pritožbenega sodišča imelo sodišče prve stopnje vso podlago za

izdajo izpodbijane zamudne sodbe (1. odst. 28. čl. ZDSS-1).

Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z materialnopravnimi

razlogi in izkazanosti pogojev za izdajo zamudne sodbe iz določbe

318. čl. ZPP. Odločilno za presojo je dejstvo, da je tožena

stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi v letu 2004 na

podlagi določb ZTPDR in ZDR/90, ki v spornem času nista bila

veljavna zakonska predpisa. Tožena stranka je tako v konkretnem

primeru izhajala iz napačne pravne podlage, saj bi morala za

pravilno odpoved pogodbe postopati v skladu z določbami ZDR/02.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti kot

materialnopravno pravilno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje

pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl.

ZPP).