Employment contract termination by conduct requires written notice; interest on wages starts from 19th day.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2.

tč. izreka delno spremeni tako, da se besede "od vsakega 1. dne v

mesecu za pretekli mesec" nadomestijo z "od vsakega 19. dne v mesecu

za pretekli mesec". V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in

se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Pritožba tožnice se zavrne in se v izpodbijanem delu (zadnji

stavek 2. tč. izreka) potrdi sodba sodšča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Skladno s 1. odstavkom 86. člena ZDR je potrebno tako redno kot

izredno odpoved PZ podati pisno, zato odpoved PZ s konkludentnim

dejanjem - zaključitvijo delovne knjižice - ni zakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delovno

razmerje tožnice pri toženi stranki dne 31.8.2003 ni prenehalo, da še

traja in da pogodba o zaposlitvi z dne 31.5.2002 še velja (1. tč.

izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo,

ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo za

avgust in vse naslednje mesece do ponovnega nastopa dela, obračunane

v bruto znesku 150.757,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od neto plač od

vsakega 1. dne v mesecu za pretekli mesec in za tožnico vplača

prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine (prvi stavek 2.

tč. izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (drugi stavek 2. tč. izreka).

Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v

višini 233.463,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 12.5.2004 dalje (3. tč.

izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnica pritožuje iz

pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče

prve stopnje neutemeljeno ni verjelo izpovedbi tožnice, da sta se

s toženo stranko pisno dogovorili za izhodiščno plačo po

kolektivni razliki, da pa je bila razlika do 160.000,00 SIT neto

dogovorjena ustno. Sodišče prve stopnje je slepo sledilo

izpovedbi direktorice tožene stranke o tem, da naj bi zneski med

obračunano plačo na plačilnem listu in zneskom 160.000,00 SIT

predstavljali neke stroške, za katere pa direktorica ni znala

pojasniti, za kakšne stroške naj bi šlo. Sicer pa so bili ti

domnevni stroški takšni, da je seštevek neto obračunane plače in

"stroškov" znesel ravno 160.000,00 SIT mesečno. Tožnica opozarja

na stališče pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 1828/2003

o tem, da je usten dogovor o višini plače dopusten, da pa ga je

potrebno dokazati. Izpovedbo tožnice potrjujejo plačilni listi in

dejstvo, da je tožnica vsak mesec dobila izplačano 160.000,00

SIT. Tožena stranka ni bila zainteresirana, da bi tožnici ravno

materialne stroške izplačevala na črno, saj se od teh stroškov ne

plačuje davek. Zaradi navedenega je izpovedbo direktorice tožene

stranke potrebno presojati tudi glede na namen zatajitve dajatev

na višjo plačo, za kar je tožena stranka prav gotovo imela

interes. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del

prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v

celoti.

Tožena stranka se zoper ugodilni del izpodbijane sodbe pritožuje

iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 333. čl.

Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002,

2/04). Navaja, da je tožena stranka tožnico pozvala nazaj na delo

s pozivom z dne 13.10.2003, tožnica pa je poziv odklonila, češ da

sodna odločba, ki tudi vsebuje dolžnost poziva na delo, še ni

pravnomočna. Tožnica je neposredno odklonila poziv na delo, zato

ji je tožena stranka odpovedala delovno razmerje. Tožena stranka

opravlja poizvedbe na Zavodu za zaposlovanje, saj ji je bilo

sporočeno, da je tožnica zahtevala priznanje pravic iz

brezposelnosti. Tožnica svojih pravic ne more zahtevati iz dveh

naslovov hkrati. Tožena stranka tudi ugovarja odločitvi sodišča

prve stopnje, da obresti od zapadlih plač tečejo od vsakega 1.

dne za pretekli mesec, saj 134. čl. Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) določa, da se plače izplačujejo

najkasneje 18. dan po poteku plačilnega obdobja. Tožena stranka

tudi meni, da so bili stroški postopka previsoko odmerjeni glede

na uspeh v sporu. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti

zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnice je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je

delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v

obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnice:

Tožnica neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Na podlagi

izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo

dokazno oceno, da tožnica ni dokazala, da bi bila ob sklenitvi

pogodbe o zaposlitvi dogovorjena plača v višini neto 160.000,00

SIT. Kadar se delavec in delodajalec ob pisno sklenjeni pogodbi o

zaposlitvi, hkrati ustno dogovorita, da bodo v resnici posamezne

elemente pogodbe izvajali drugače, kot pa so zapisani, s tem

prevzameta tudi riziko, da bosta takšen usten dogovor težje

dokazovali, kot pa, če bi ga zapisali v pogodbo.

Res je sicer, da je bil tožnici ves čas delovnega razmerja

vseskozi dejansko izplačan znesek 160.000,00 SIT mesečno, vendar

zgolj na podlagi tega ni možno šteti za dokazano, da je tožena

stranka s takšnimi izplačili v resnici izvrševala ustni dogovor o

plači v tej višini. Sodišče prve stopnje je ob zatrjevanju tožene

stranke, da so z izplačilom razlike med zneskom 160.000,00 SIT in

s pogodbo dogovorjeno plačo, tožnici v resnici poravnali razne

dodatke, oz. nadomestila, do katerih je tožnica tudi bila

upravičena, utemeljeno štelo, da tožnica zatrjevanega ustnega

dogovora ni dokazala. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno

očita, da je slepo verjelo izpovedbam direktorice tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek utemeljeno zavrnilo že

zaradi tega, ker tožnica ni uspela dokazati ustnega dogovora.

Uporaba določb drugega in tretjega odstavka 56. čl.

Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS št. 83/01), bi prišla v

poštev le v primeru, če bi tožnica obstoj ustnega dogovora uspela

dokazati. Zato sklicevanje sodišča prve stopnje na citirani

določbi samo še dodatno utemeljuje pravilnost odločitve sodišča

prve stopnje, saj bi na podlagi citiranih določb tožbeni zahtevek

moralo zavrniti celo v primeru, če bi štelo, da sta se

direktorica in tožnica ob sklenitvi pogodbe v resnici ustno

dogovorili za višjo plačo, kot pa je zapisana v pogodbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani v pritožbi tožnice

uveljavljani pritožbeni razlogi, zato je v skladu s 353. čl. ZPP

njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del

prvostopenjske sodbe.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom

odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sama krije

svoje stroške pritožbenega postopka.

- K pritožbi tožene stranke:

Tožena stranka v laični pritožbi sicer uveljavlja pritožbeni

razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem

ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo,

ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na

pravilnost in zakonitost sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno

sodišče ugotavljalo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti,

vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnici delovno razmerje

zakonito prenehalo zgolj zaradi tega, ker se v trajanju spora o

zakonitosti prejšnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je

tožena stranka sama razveljavila, ni odzvala na poziv tožene

stranke, da se vrne na delo. Tožena stranka tožnici na podlagi

prejšnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zaključila delovne

knjižice, saj je štela, da je tožnica zaradi razveljavitve

prejšnje pogodbe o zaposlitvi še vedno v delovnem razmerju. Pač

pa je tožena stranka tožnici delovno razmerje zaključila, ker se

po pozivu na delo in izteku bolniškega staleža ni vrnila na delo

in sicer s prvim dnem po zaključenem bolniškem staležu. Pri tem

tožena stranka tožnici ni podala pisne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, temveč je to storila zgolj s konkludentnim dejanjem,

tako da ji je poslala zaključeno delovno knjižico. Prvi odstavek

86. čl. ZDR povsem jasno določa, da morata redna in izredna

odpoved pogodbe o zaposlitvi biti izražena v pisni obliki, zato

je sodišče prve stopnje zahtevku za ugotovitev, da tožnici

delovno razmerje z 31.8.2003 ni prenehalo, da ji še vedno traja

ter da še vedno velja pogodba o zaposlitvi z dne 31.5.2002,

moralo ugoditi že zgolj zaradi tega, ker tožena stranka ni podala

pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz istega razloga je

utemeljen reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevek.

Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno dosodilo plačo v

višini s pogodbo o zaposlitvi dogovorjenega zneska 150.757,00 SIT

bruto, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je

zakonite zamudne obresti dosodilo od vsakega 1. dne v mesecu za

pretekli mesec. V skladu z drugim odstavkom 134. čl. ZDR se plače

izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Navedeno

pomeni, da je tožena stranka v zamudo s plačilom plač za čas

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prišla šele z vsakim

19. v mesecu za plačo za prejšnjega mesec.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. prvega

odstavka 358. čl. ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in

izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da zakonite zamudne

obresti od neizplačanih plač tečejo od vsakega 19. v mesecu za

plačo prejšnjega meseca. V preostalem je na podlagi 353. čl. ZPP

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem

izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.