Appeal dismissed; court reclassified employee misconduct from criminal intent to gross negligence under Labor Law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

1. Vestnost in skrbnost pri delu spadata med pogodbene ali druge

obveznosti iz delovnega razmerja, ne glede na to, ali je to določeno

v PZ. Ker je tožnik sprejemal blago in ga razvažal strankam, je

njegova obveznost iz delovnega razmerja voditi evidenco, koliko blaga

je prevzel in koliko ga je oddal strankam. Če delavec to obveznost

opusti in pride do primankljaja blaga, gre za hujšo kršitev

pogodbenih ali drugih obveznosti iz DR iz hude malomarnosti.

2. Čeprav mora biti odpovedni razlog naveden in pisno obrazložen (2.

odstavek 86. člena ZDR), to ne pomeni, da je sodišče vezano na pravno

kvalifikacijo odpovednega razloga. Pri presoji zakonitosti podane

odpovedi PZ je sodišče vezano na dejanske razloge in lahko v tem

okviru kršitev iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR (kršitev

pogodbene ali druge obveznosti, ki ima znake KD) prekvalificira v

kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (hujša kršitev

pogodbene ali druge obveznosti iz DR z naklepom ali iz hude

malomarnosti), ki je za delavca blažja. Vsako kršitev iz 1.

alinee 1. odstavka 111. člena ZDR je možno opredeliti tudi

kot kršitev iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ne pa

tudi obratno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov

zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne

9.10.2003 in za njegovo razveljavitev (točka 1/1 izreka).

Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži,

da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas od 11.10.2004 dalje do

31.12.2003 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, mu zagotovi

vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 11.10.2003 do

31.12.2003 ter mu za ta čas izplača bruto plačo, kot da bi bil na

delu, v višini 520.598,90 SIT, obračuna prispevke in davke, jih

vplača na ustrezne vplačilne račune po namenu, tožniku pa izplača

neto znesek plače v višini 356.490,39 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od zapadlosti posameznih, v izreku navedenih zneskov

(točka 1/2 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije

svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih

razlogov, navedenih v 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da

tožena stranka ni dokazala utemeljenosti razlogov za izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi, drugačna odločitev sodišča prve

stopnje pa je posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja. Sodišče prve stopnje je dalo prevelik pomen izpovedbi

priče R. J., ki sploh ni sodelovala pri ugotavljanju

inventurnih razlik, sodelovala pa je v postopku izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je bila zainteresirana, da

sodišče prve stopnje te odločitve ne bi spreminjalo. Sodišče prve

stopnje naj bi povsem zmotno povzelo izpovedbe prič A. T. in P.

O.. A. T. je kot vodja ekspedita izdelkov potrdil, da je bilo delo

pri toženi stranki organizirano tako, da je glede naloženih količin

temeljilo na zaupanju med njim in vozniki tovornjakov. Ta priča je

tudi potrdila, da je dne 15.9.2003 sama naložila tožnikov tovornjak,

zato tožnik ni imel možnosti kontrole, ko je zjutraj prišel v službo.

Priča A. T. je tudi izpovedal, da je bila inventura

pomanjkljiva, saj je bila opravljena samo pri tožniku, čeprav so se v

kritičnih dneh preko istega skladišča nalagali kar trije kamioni,

dopustila pa je tudi možnost, da je zaradi preutrujenosti na reverz

kaj napačno napisala. Tožena stranka je tožniku neutemeljeno očitala,

da si je blago prisvajal, saj za tatvino ni imela prav nobenih

dokazov, sicer pa tožena stranka zoper tožnika ni podala nobene

kazenske ovadbe. Tožnik tudi opozarja na izpovedbo priče A. T., da

tožnik ni bil zmožen oz. sposoben, da bi si prisvajal izdelke in da

brez vednosti priče, iz skladišča ni bilo možno ničesar odnesti.

Tožnik je pritožbi priložil izjavo priče A. T., iz katere je

razvidno, da sodišče prve stopnje izpovedbe te priče ni pravilno

ocenilo. Sodišče prve stopnje je očitno upoštevalo samo del izpovedbe

priče P. O., ni pa upoštevalo njene izpovedbe, da so bile

pri inventuri oz. popisu izdelkov iz tožnikovega tovornjaka storjene

številne napake. Sodišče prve stopnje naj bi neutemeljeno zavrnilo

dokazni predlog tožnika za pregled video posnetkov, saj bi se iz teh

posnetkov pokazalo, da tožnik nobenega blaga ni naložil mimo

skladiščnika oz. mimo tehtnice. Zmotna in nepopolna ugotovitev

dejanskega stanja naj bi bila podana tudi zato, ker sodišče prve

stopnje ni preverilo izračunov tožene stranke o ugotovljenih

količinah. Tožnik je v svojih vlogah obširno opozoril na

nepravilnosti oz. pomanjkljivosti izračunov. Prav tako ni razvidno,

ali je sodišče prve stopnje upoštevalo reklamacijske zapisnika, ki so

bili na voljo že v fazi predhodnega postopka pri toženi stranki.

Tožnik je zahteval, da tožena stranka predloži vse dokumente, iz

katerih je razvidno, da je sama, brez vednosti in sodelovanja

tožnika, izračunala domnevne inventurne razlike. Tožena stranka teh

listin ni predložila, zato se ugotovitve iz predhodnega postopka niti

ne dajo preizkusiti. Izpodbijana sodba, ki temelji na takšnih

nepreverjenih dokazih, ni pravilna, podana pa je tudi bistvena

kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339.

člena ZPP, saj je podano nasprotje med razlogi sodbe in

listinami. To bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi

sodišče prve stopnje zagrešilo tudi pri povzemanju izpovedb prič

A. T. in P. O., saj so navedbe izpodbijane sodbe o njunih izpovedbah

v nasprotju z zapisnikoma naroka za glavno obravnavo z dne 11.10.2004

in 9.9.2004. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je

tožnik imel skrajno malomaren odnos do dela, saj izostanek ustreznih

organizacijskih predpisov pri toženi stranki ne more iti v breme

tožnika. Kljub tožnikovi skrbnosti bi lahko prišlo do napak pri

pisanju reverzov, za kar pa tožnik ne more biti odgovoren. Tožnik je

delo opravljal na način, ki je bil pri toženi stranki očitno v

veljavi in ker je tožena stranka takšno prakso dopuščala, ne more

vzdržati očitek sodišča prve stopnje, da naj bi imel tožnik skrajno

malomaren odnos do dela. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve

stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj resnega in utemeljenega

razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zmotno

uporabilo določbo 2. alinee 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002), saj zakonodajalec pri navedbi

tega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni imel v mislih

nekakšne običajne standarde poslovanja oz. skrbnosti, temveč

konkretne kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega

razmerja. V konkretnem primeru pa niti tožena stranka, niti sodišče

prve stopnje tožniku nista očitala nobene kršitve. Tožnik predlaga,

da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu

zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je

zatrjevanje tožnika, da je kar na zaupanje prevzemal blago, zgolj

obrambni manever, s katerim je poizkušal upravičiti ugotovljene

manjke in viške blaga, saj je bilo v postopku nedvoumno

ugotovljeno, da tako tožnik kot ostali vozniki pretežno

sodelujejo pri tehtanju in nalaganju vozila, oz. to celo sami

počenjajo. Sodišče prve stopnje izpovedbe priče R. J. ni štelo za

odločilno, saj je že na podlagi izpovedb prič A. T. in P. O. pravilno

ugotovilo, da razhajanja med prevzetimi in kupcem izročenimi

količinami blaga ter količinami, ugotovljenimi pri izredni inventuri,

nikakor ne morejo biti posledica manjših napak pri prenosu količine

na reverz. Neutemeljen naj bi bil tudi pritožbeni očitek, da je

sodišče prve stopnje pomanjkljivo povzelo izpovedbe teh dveh prič,

saj sta obe kategorično zanikali, da bi zgolj zaradi

preobremenjenosti ali napak pri pisanju reverzov lahko prišlo do tako

velikih razlik. Predmet tega spora je zakonitost izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, zato ni pomembno ali je tožena stranka zoper

tožnika podala kazensko ovadbo. Naknadno pridobljena izjava priče

A. T. predstavlja pritožbeno novoto, ki glede na določbo 1. odst.

337. člena ZPP ni dopustna. A. T. je na naroku za glavno obravnavo

lahko sledil nareku svoje izpovedbe na zapisnik in bi že takrat lahko

podal morebitne pripombe, nima pa pravice presojati dokazne ocene

lastne izpovedbe, kakor je to storil v svoji izjavi z dne 18.11.2004.

Tožena stranka zanika, da bi nad pričo A. T. izvajala

kakšen pritisk. Opozarja pa, da ta priča očitno hoče pomagati tožniku

pri njegovi obrambi, na kar kaže njeno izmikanje jasnim in nedvoumnim

odgovorom ter dopuščanje lastnih napak, o katerih pa v postopku pri

toženi stranki sploh ni govorila. Priča P. O., ki je

nadzoroval inventuro, je izključil možnost, da je prišlo do zamenjave

med naloženim in stehtanim ter nazaj na kamion zloženim blagom in

blagom, ki se je razložilo in tehtalo kasneje. Sicer pa tožnik na

delo inventurne komisije, niti na količine, ugotovljene v inventuri,

takrat ni imel nikakršnih pripomb. Sodišče prve stopnje je povsem

utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika za pregled video

posnetkov. Pri tožnikovem zatrjevanju, da ni dobil na vpogled

izračunov, naj bi šlo za očitno sprenevedanje. Celo, če bi tožena

stranka upoštevala sporne reklamacijske zapisnike, bi tožnik še vedno

ne imel razumljivega, kaj šele opravičljivega pojasnila za viške oz.

manjke blaga v obsegu 47 kg, kar pa vsekakor ni zanemarljiva

količina, zlasti še, ker je šlo zgolj za obdobje dveh delovnih dni.

Zaradi navedenega niti ni pomembno, ali je pri inventuri blaga v

vozilu tožnika prišlo do manjkov oz. viškov v višini 66,7 kg, kot je

bilo ugotovljeno pri izredni inventuri, ali 47 kg (ob upoštevanju

sicer spornih reklamacijskih zapisnikov), saj ni dvoma, da gre v

vsakem primeru za manjke in viške, ki so lahko kvečjemu posledica

skrajno malomarnega dela ali celo kaznivega dejanja tožnika, kar sta

potrdili tako priča A. T., kot priča P. O., nikakor

pa ne posledica inventurnih napak pri vpisovanju količine blaga na

reverze, kot skuša ugotovljene manjke opravičiti tožnik. Tožnik je

bil prisoten ves čas opravljanja izredne inventure in na sestavljeni

zapisnik ni imel nikakršnih pripomb. Tožnik je bil ob nastopu dela

seznanjen s tem, da bo pri ambulantni prodaji sam odgovoren za

prevzen in izdajo blaga. Razen tega pa skrbnost pri prevzemu in

oddaji blaga predstavlja povsem običajen standard poslovanja, ki ga

niti ni potrebno posebaj poudarjati. S tem, ko je sodišče prve

stopnje kot utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

opredelilo določbo 2. alinee 1. odst. 111. člena ZDR namesto določbe

1. alinee istega člena, na katero se je sicer sklicevala tožena

stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni bila storjena nobena

nedopustna sprememba pravne kvalifikacije razlogov, temveč je šlo

zgolj za uporabo splošnega pravnega pravila "iura novit curia".

Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot

neutemeljeno in tožniku naloži povračilo stroškov pritožbenega

postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odst. 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v

pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, češ, da

naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe in listinami.

Navedena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana,

kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v

razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

Vendar pa pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja, še

zlasti ne glede navedb sodišča prve stopnje o listinah, s

katerimi je tožena stranka dokazovala ugotovljeni inventurni

manjko. Sicer pa tožnik tudi ne navaja ničesar konkretnega o tem,

v čem naj bi se kazalo to nasprotje. Tožnik obstoj nasprotja

namreč utemeljuje s tem, da tožena stranka ni predložila listin,

s katerimi je sama, brez sodelovanja tožnika, izračunala domnevne

inventurne razlike, zaradi česar naj ne bi bilo možno preizkusiti

ugotovitev iz predhodnega postopka. Takšne pritožbene navedbe pa

dejansko pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijano sodbo je glede

vprašanja, kakšen manjko je bil pri inventuri ugotovljen, možno

preizkusiti in zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj

izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.

odst. 339. člena ZPP tožnik smiselno uveljavlja tudi z navedbo,

da je neobrazložena ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi

tožnik imel malomaren odnos do dela. Izpodbijana sodba glede tega

vprašanja ima razloge, navedeni so v 3. odst. na 6. strani. Tam

se je sodišče prve stopnje povsem jasno opredelilo, da je tožnik

s tem, ko je kar na zaupanje prevzemal blago, ne da bi se sam

prepričal, koliko ga je prevzel in ne da bi pri posameznih kupcih

natančno zahteval izdelavo reklamacijskih zapisnikov, pokazal

skrajno malomaren odnos do dela.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo

dejansko stanje. Inventurni manjko oz. višek je povsem jasno

razviden iz dokumentacije, sestavljene ob inventurnem pregledu

(priloge A/6, A/7 in A/8), ki jo je v spis vložil sam tožnik.

Zato tudi ni jasno, kakšne dodatne dokumente bi morala tožena

stranka še predložiti glede izračuna inventurnih viškov oz.

manjkov. V inventurnem zapisniku je povsem jasno navedeno, kateri

dokumenti (reverzi in dobavnice) so bili pri tem upoštevani in

tem dokumentom tožnik tudi ne oporeka. Tožnik je tudi podpisal

popis blaga (priloga A/6), v katerem so navedene ob inventuri

ugotovljene količine posameznih artiklov in te iste količine se

potem nahajajo tudi v preglednici na prilogi A 8, na kateri so po

posameznih artiklih navedene količine prevzetega in prodanega

blaga; stanje, ugotovljeno ob reklamaciji ter izračun viškov oz.

manjkov. V spisu se nahajajo tudi reverzi (priloge B/2, B/3, B/4)

za blago, ki ga je tožnik prevzel v spornih dneh, podatki iz teh

reverzov pa se v celoti skladajo s podatki o seštevku prodanega

blaga na kontrolnem listu za tožnika, ki se v spisu nahaja kot

priloga A/8. Glede na navedeno so izračuni inventurnih razlik v

celoti preverljivi, saj v spisu ni le dobavnic glede prodanega

blaga, vendar tožnik niti ne zatrjuje, da bi bili podatki o

prodanih količinah napačni, niti ni predlagal, da se izvede dokaz

s pridobitvijo teh dobavnic. Res je sicer, da je tožena stranka v

odgovoru na tožbo navedla, da bo naknadno predložila dobavnice,

vendar tega ni storila, zato bi tožnik tudi po prvem naroku za

glavno obravnavo lahko zahteval izvedbo tega dokaza, ne da bi mu

bilo mogoče očitati, da tega brez svoje krivde ni storil do konca

prvega naroka za glavno obravnavo. Vendar pa tožnik tega ni

storil, temveč je šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo

navajal, da tožena stranka ni predložila dobavnic, ne da bi pri

tem tudi predlagal, da se ta dokaz izvede.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni

predlog za pregled video posnetkov dogajanja v ekspeditu 15., 16.

in 17.9.2003, saj ti ne bi mogli razkriti, kolikšne količine

blaga so bile naložene na tožnikovo vozilo in kaj je bilo o tem

zapisano na reverze. Glede na navedeno, zgolj zaradi tega, ker ta

dokaz ni bil izveden, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ali

zmotno ugotovljeno.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje

zmotno povzelo izpovedbi prič A. T. in P. O.,

saj pritožbeno sodišče ne ugotavlja nasprotja med tem, kar sta ti

priči izpovedali, in tem, kar je o tem napisanega v razlogih

izpodbijane sodbe. Tudi priča A. T. v pritožbi priloženi

izjavi, na katero se tožnik sklicuje, ne navaja, v čem naj bi

bile njegove izjave napačno povzete. Priča namreč z ničemer ne

konkretizira svoje navedbe, da je ob prebiranju papirjev, ki so

bili napisani po obravnavi na sodišču (ti papirji pa so očitno

lahko samo sodba sodišča prve stopnje, ne pa zapisnik o naroku za

glavno obravnavo), ugotovil, da stvari niso napisane tako, kot so

bile izrečene. Pritožbeno sodišče je že zgoraj, v zvezi z

zatrjevanim obstojem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka,

navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpovedbo

priče A. T.. Tudi sicer pritožbeno sodišče nima pomislekov glede

dokazne ocene sodišča prve stopnje o izpovedbi te priče. Res je

sicer, da je bila priča A. T. tožniku zelo naklonjena in da je

izpovedala, da je možno, da bi v resnici kaj napačno zapisala na

reverz, vendar pa je obenem tudi izključila možnost, da bi teh napak

bilo kar za 47 kg, kar predstavlja dve gajbici izdelkov.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve

stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče P. O. o tem,

da so bile pri inventuri storjene številne napake. Priča P. O. sicer

ni navajal, da bi bile pri inventuri storjene napake, nasprotno, iz

njegove izpovedbe očitno izhaja, da priča šteje, da je bila inventura

opravljena korektno. Pritožbene navedbe se očitno nanašajo na

okoliščino, da pri inventuri niso ravnali tako, da bi najprej celotni

tovornjak razložili, nato stehtali blago in ga šele potem vrnili na

tovornjak, temveč so blago po tehtanju sproti vračali na kamion.

Navedena okoliščina po mnenju pritožbenega sodišča sploh ni bistvena,

saj je priča P. O. prepričljivo izpovedala, da vrstni red tehtanja ni

pomemben, saj na sredini kamiona ni bilo zabojev, da so zaboje

razkladali po vrstnem redu enega za drugim in tudi, da je zaboje

nosil tožnik. Ni verjetno, da je tožnik, opozorjen na to, da se

opravlja izredna inventura, pozabil prinesti kakšen zaboj ali pa, da

bi isti zaboj stehtal dvakrat.

Pritožbeno sodišče tudi ni moglo slediti tožnikovim navedbam, o

neverodostojnosti izpovedbe priče R. J., saj njena izpovedba ni

neverodostojna zgolj zaradi tega, ker je sodelovala v postopku

izredne odpovedi. Sicer pa tožnik tudi ne navaja, v čem naj bi ta

priča neresnično izpovedala.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko

je štelo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz 2. alinee 1. odst. 111. člena ZDR. Ta namreč

določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o

zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje

krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zmotno

je prepričanje tožnika, da takšna določba v konkretnem primeru

pomeni, da tožniku v zvezi z ugotovljenim manjkom ni mogoče

očitati hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega

razmerja, ker takšna obveznost ni posebaj opredeljena v pogodbi o

zaposlitvi oz., ker tožena stranka nima ustreznega

organizacijskega predpisa. Glede na to, da je tožnik pri toženi

stranki sprejemal blago in ga nato sam razvažal do strank, je

njegova obveznost iz delovnega razmerja prav gotovo tudi ta, da

kontrolira koliko blaga je prevzel in koliko ga je izdal

strankam, ne glede na to, ali je to napisano v pogodbi o

zaposlitvi ali ne. Prav gotovo gre za hujšo kršitev obveznosti iz

delovnega razmerja, storjeno iz malomarnosti, če tožnik takšno

dolžnost opusti in potem pride do tako velikih razlik med

knjigovodskim in dejanskim stanjem, kot so bile ugotovljene v

konkretnem primeru. Vestnost in skrbnost pri delu prav gotovo

spada med pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja,

ne glede na to, ali je to v pogodbi posebej navedeno. Opustitev

vestnosti in skrbnosti, ki jo delodajalec glede na konkretno delo

lahko utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega delavca, pa

zanesljivo predstavlja kršitev pogodbene ter druge obveznosti iz

delovnega razmerja. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na

uveljavljeno prakso pri toženi stranki glede sprejemanja in

oddajanja blaga. Tudi, če bi bila takšna praksa v resnici podana,

kar pa ni dokazano, to tožnika še vedno ne bi opravičevalo, da

opusti potrebno skrbnost pri kontroli prejetega in oddanega blaga

v takšni meri, da nastane tako velik primanjkljaj zgolj v dveh

dnevih.

V skladu z 2. odst. 86. člena ZDR mora delodajalec v odpovedi

pogodbe o zaposlitvi navesti odpovedni razlog in ga pisno

obrazložiti, vendar pa ta določba ne pomeni, da je sodišče, še

zlasti, ko gre za razliko med 1. in 2. alinee 1. odst. 111. člena

ZDR, vezano na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, vezano

pa je na dejanske razloge. Tožena stranka je namreč štela, da je

izpolnjen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1.

alinee 1. odst. 111. člena ZDR (kršitev pogodbene ali druge

obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega

dejanja), sodišče prve stopnje pa je štelo, da je podan razlog iz

2. alinee 1. odst. 111. člena ZDR (kršitev pogodbene ali druge

obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz druge

malomarnosti). Glede na to, da je vsako kršitev iz 1. alinee 1.

odst. 111. člena ZDR možno opredeliti tudi kot kršitev iz 2.

alinee, ne pa tudi obratno, je očitno, da je pravna

kvalifikacija, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, za

tožnika blažja od tiste, ki jo je uporabila tožena stranka in

zato pritožbeno sodišče, ob pritožbi tožnika, vanjo ne posega.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi

niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni

dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo

kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen

ZPP, tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s

pritožbo ni uspel. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni

upravičena niti tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo

ni mogoče opredeliti kot za ta spor potrebnega stroška, v smislu

določbe 1. odst. 155. člena ZPP.