Appeal dismissed; public servant's transfer is a labor dispute, not an administrative one, and was filed late.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnica je bila razporejena na podlagi 189. člena ZJU, zato ji je bil

skladno z 3. odstavkom 189. člena ZJU pravilno izdan sklep o prevedbi

v nov uradniški naziv in razporeditvi po novo sprejeti sistemizaciji

in ne upravna odločba, saj gre za odločanje o njenih pravicah in

obveznostih iz delovnjega razmerja in ne za upravno stvar, s katero

se odloča z upravno odločbo po ZUP.

Skladno z 4. odstavkom 24. člena ZJU je zoper sklep o pravici iz

delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod

pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo zaradi

razveljavitve sklepov tožene stranke z dne 1.6.2004 in 30.6.2004 o

razporeditvi tožnice na delovno mesto višjega svetovalca v upravni

enoti Koper. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnica

dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 66.000,00

SIT. Ugotovilo je, da tožnica v sporu ni uveljavila sodnega varstva v

predpisanem zakonskem roku.

Tožnica se je pritožila zoper sklep iz razloga bistvene kršitve

določb postopka po določbi 1. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo

19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS

št. 2/04) uporablja tudi v postopku pred delovnimi in socialnimi

sodišči. Navaja, da je načelnik upravne enote v zvezi z njeno

razporeditvijo opravil izbiro brez javnega natečaja, saj Zakon o

javnih uslužbencih rešuje zatečeno stanje sklenjenih delovnih

razmerij. Poleg tega jo je načelnik upravne enote s sklepom z dne

1.6.2004 razporedil na uradniško delovno mesto v skladu z določbo

189. čl. Zakona o javnih uslužbencih. V navedeni zakonski določbi ni

opredeljena narava sklepa o razporeditvi, zaradi česar je potrebno

upoštevati takšen sklep za upravno odločbo, kot to predpisuje določba

63. čl. Zakona o javnih uslužbencih. O pritožbi zoper sklep je

odločala komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, ki

je pritožbo zavrnila. Vendar je v sklepu določila, da lahko začne v

roku 30 dni postopek pred sodiščem, pristojnim za delovne spore.

Takšen pravni pouk je napačen. V skladu z navedenimi razlogi delovno

sodišče ni bilo pristojno za obravnavanje zadeve, saj bi jo moralo

odstopiti v reševanje Upravnemu sodišču RS. Zato predlaga, da to

stori pritožbeno sodišče.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb

postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. v

zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijani sklep pravilne pravne razloge. Zato pritožbeno sodišče v

izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijanem

sklepu na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz predloženih listin je razvidno, da je bila tožnica s sklepom

načelnika Upravne enote Koper z dne 1.6.2004 razporejena na delovno

mesto št. 19 - višji svetovalec v Oddelku za občo upravo in splošne

zadeve. Pri tožnici je šlo za prvo razporeditev potem, ko se je začel

uporabljati Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02),

in ko je upravna enota sprejela sistemizacijo v skladu s tem zakonom

in podzakonskimi predpisi. Tožnica je zoper sklep vložila pritožbo,

ki jo je pristojna komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri

Vladi RS s sklepom z dne 30.6.2004 zavrnila in potrdila odločitev

načelnika upravne enote. Tožnica je v nadaljevanju po svoji

pooblaščenki prejela sklep komisije za pritožbe dne 13.7.2004, vendar

sodnega varstva pred delovnim sodiščem ni uveljavila v roku 30 dni,

kot je bila pravilno poučena v pravnem pouku, temveč šele po njegovem

poteku, to je dne 8.9.2004. Zato je sodišče prve stopnje pravilno kot

prepozno zavrglo vloženo tožbo.

Neutemeljena je pritožba, da bi morala tožena stranka o tožničini

razporeditvi odločiti z upravno odločbo, v skladu s katero bi tožnica

lahko uveljavila varstvo pravic pri pristojnem upravnem sodišču.

Pravna podlaga za razporeditev tožnice je v določbi 189. čl. ZJU, ki

je uvrščena med predhodne in končne določbe zakona. Gre za prve

razporeditve javnih uslužbencev po začetku uporabe zakona

(28.6.2003), ki se razporedijo na delovna mesta v skladu s sprejeto

sistemizacijo. O takšni razporeditvi javnega uslužbenca se v skladu z

določbo 3. odst. 189. čl. ZJU izda sklep, saj gre pri razporeditvi za

odločanje o njegovi pravici in obveznosti iz delovnega razmerja. Po

ugotovitvi pritožbenega sodišča je bilo to pravilno izvedeno tudi v

tožničinem primeru, zaradi česar je podano zmotno pritožbeno

opozarjanje, da bi morala biti razporeditev tožnice izvedena z

odločbo.

Neutemeljena je pritožba, da je potrebno šteti razporeditveni sklep

za upravno odločbo, kot to določa 63. čl. ZJU. Navedena določba je

uvrščena v poglavje zakona, ki ureja sklenitev delovnega razmerja in

postopek izbire kandidatov po objavljenem javnem natečaju v zvezi z

novo zaposlitvijo v upravnem organu. Vendar po ugotovitvi

pritožbenega sodišča v tožničinem primeru ni šlo za nikakršno izbiro

oz. novo zaposlitev uradnika po izvedenem javnem natečaju, temveč za

prevedbo v nov uradniški naziv in razporeditev po sprejeti

sistemizaciji in postopku v skladu z določbo 189. čl. ZJU.

Neutemeljena je pritožba, da bi moralo v zadevi odločiti pristojno

sodišče za upravne spore. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila

tožnica pri toženi stranki pravilno razporejena s sklepom, ki ima

podlago v določbi 3. odst. 189. čl. ZJU v zvezi s 1. odst. 24. čl.

ZJU. V skladu z določbo 4. odst. 24. čl. ZJU je zoper sklep o pravici

oz. obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred

delovnim sodiščem pod pogojem, da javni uslužbenec izkoristi možnost

pritožbe. Po določbi 2. odst. 25. čl. ZJU lahko javni uslužbenec

zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v 30 dneh od

dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe. V konkretnem primeru je

tožnica vložila zoper prvostopenjski sklep načelnika upravne enote

pritožbo, o kateri je odločila komisija za pritožbe pri Vladi RS, ki

je pritožnico pravilno pravno poučila, da lahko v predpisanem roku

uveljavi varstvo pravic pred delovnim sodiščem. V zadevi gre torej za

delovni in ne upravni spor. Vendar je v sporu izkazano, da je tožnica

vložila tožbo pred pristojnim delovnim sodiščem po izteku

predpisanega roka, zaradi česar je bila podana vsa podlaga za

zavrženje tožbe.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sklepa ugotovilo, da

pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in

v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl.

ZPP).