Appeal dismissed; employer proved business reason for dismissal despite procedural timing and lack of sales data.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Zaradi zagotavljanja večje konkurenčnosti je tožena stranka

reorganizirala delovni proces in del nalog, ki jih je na delovnem

mestu kurirja opravljala tožnica, prenesla na druge delavce, del pa

na Pošto, zato je dokazan poslovni razlog za odpoved PZ. Za

zakonitost odpovedi ni potrebno, da tožena stranka dokazuje, da ne

dosega predvidene prodaje, da so druge družbe uspešnjejše ipd., niti

ne, da ukine tožničino delovno mesto.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, s

katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 12.11.2003 nezakonita, da

pogodba o zaposlitvi z dne 1.1.1992 ni prenehala veljati, zato je

tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko v plači med

delovnim mestom kurir in dejansko prejeto plačo z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečne razlike v plači v

plačilo do plačila ter ji povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga

bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava

iz 1. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da sodišče prve

stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka v obvestilu o nameravani

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi v odpovedi razlogov zanjo ni

navedla in obrazložila. Ker gre za individualno odpoved, bi morala

biti tožnica seznanjena z dejanskimi, konkretnimi in zakonsko

utemeljenimi razlogi za odpoved, če bi ti obstajali. Zato meni, da je

odpoved nezakonita, saj je prekršen 86. člen Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur.l. RS, št. 42/2002). V tem postopku navajani

razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi - prenehanje opravljanja

kurirskih del za C. - je obstajal že v prvi polovici leta 2003,

zato je potekel rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR, v katerem mora biti

odpoved podana. Če pa je razlog odpovedi sklenitev pogodbe s Pošto,

pa ta razlog ob odpovedi še ni obstajal, saj je bila pogodba

sklenjena kasneje, več kot mesec dni po sporni odpovedi. Poleg tega

pa je izpoved direktorja o velikih stroških dela pavšalna in

neskladna z navedbami v odgovoru na tožbo. Tožena stranka ni ponudila

nobenega dokaza, da so njeni stroški dela višji od stroškov

konkurenčnih družb, da ne dosega predvidene prodaje. Zaradi

navedenega bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da resnega

razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo. Predlaga

spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku. Priglaša

pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožena

stranka izkazala vsebinske razloge za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi, saj so se aktivnosti kurirske službe znatno

zmanjšale, pa tudi stroške v zvezi s tem delom je bilo potrebno

zmanjšati. Vse je nazorno obrazložil predsednik uprave. Predlaga

zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba ne konkretizira, katere bistvene kršitve določb postopka

naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, saj očitno sodbo izpodbija

pretežno iz razloga zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega

stanja, ki pa ga med pritožbenimi razlogi niti ne omenja. Zato je

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo, ali so bile

storjene bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. točke 339. člena ZPP. Ugotovilo je, da

sodišče prve stopnje navedenih bistvenih kršitev ni zagrešilo.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da

tožena stranka razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (s ponudbo

nove) ni obrazložila ne v obvestilu o nameravani odpovedi, ne v

odpovedi sami je neutemeljen, saj je tožena stranka razlog

obrazložila. Tako iz obvestila o nameravani odpovedi z dne

17.10.2003, kot iz odpovedi z dne 12.11.2003 izhaja, da je

prenehala potreba po delu tožnice na delovnem mestu kurir, ker je

treba zagotoviti konkurenčnost družbe, zmanjšati stroške dela,

zmanjšati razmerje med režijskimi in proizvodnimi delavci, kar

vse je potrebno zaradi zaostanka pri uresničevanju predvidene

prodaje in hude konkurence. Toženi stranki ni bilo treba

dokazovati, da ne dosega predvidene prodaje in da so njeni

stroški dela višji od stroškov konkurenčnih družb, saj je

bistveno, da se je tožena stranka odločila za racionalizacijo

poslovanja in organizacije dela tako, da je naloge delovnega

mesta delno porazdelila med druge delavce, delno pa jih je

prenesla na Pošto. Kaj jo je vodilo k temu niti ni pomembno, saj

je racionalizacija poslovanja stvar poslovne odločitve, v njeno

primernost in smotrnost pa sodišče ne posega in je ne ocenjuje.

Za poslovanje družbe je odgovoren direktor (uprava), zato je v

tej zadevi ključnega pomena izpoved predsednika uprave J. T.

o razlogih, ki so narekovali odpoved pogodbe o zaposlitvi

s tožnico. Nihče drug teh razlogov ne bi mogel predstaviti bolj

verodostojno. Sodišče prve stopnje ga je natančno zaslišalo in

njegovo izpoved, z upoštevanjem listin v spisu, pravilno dokazno

ocenilo. Delovno mesto kurir sicer ni bilo ukinjeno (kar za

utemeljenost odpovednega razloga tudi ni potrebno), ampak so se

naloge tega delovnega mesta porazdelile. Kot ugotavlja sodišče

prve stopnje, se je tožena stranka odločila zmanjšati stroške

poslovanja tudi tako, da se je odločila nekatere naloge prenesti

na Pošto in tako zmanjšati število režijskih delavcev. Zmanjšal

pa se je tudi obseg kurirskega dela in sicer zaradi uvedbe

elektronske pošte in elektronskega poslovanja nasploh, od marca

2003 pa kurirka tudi ne opravlja več dela za družbo C. Včasih

so se vsa gotovinska plačila izvajala fizično, s prenosom

gotovine, danes pa je tovrstno poslovanje elektronsko. Za

kurirsko službo je bilo na voljo že dotrajano vozilo R4, ki bi

bilo potrebno zamenjave, če bi delavko na kurirskem delu

obdržali, kar bi privedlo do dodatnih stroškov. Znatne stroške so

predstavljali tudi telefonski pogovori, potrebni zaradi načina

dela kurirske službe. Ni razloga, da sodišče prve stopnje ne bi

verjelo tem razlogom, ki jih je v svoji izpovedi pojasnil

predsednik uprave, saj so razumljivi in logični ter tudi po oceni

pritožbenega sodišča utemeljujejo odločitev, da se delo, ki ga je

opravljala tožnica, drugače in racionalnejše organizira. Že ta

utemeljitev zadošča, saj je poslovni razlog za odpoved pogodbe o

zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela

zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in

podobnih razlogov na strani delodajalca. Te razloge je predsednik

uprave verodostojno obrazložil. Nenazadnje na delovnem mestu

kurirja tožena stranka ni zaposlila drugega delavca. Dejstvo, da

je tožena stranka kasneje res sklenila pogodbo o prenosu poštnih

pošiljk s Pošto izpoved predsednika uprave o racionalizaciji

poslovanja in zmanjševanju stroškov le še potrjuje. Zato je

zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljenost odpovednega

razloga izkazana, pravilen.

Tudi glede rokov, v katerih mora biti podana odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga pritožbeno sodišče soglaša s

stališčem sodišča prve stopnje, da je datum obvestila o

nameravani odpovedi skrajni rok, ko se je predsednik uprave

dokončno seznanil z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na pritožbene navedbe je potrebno predvsem poudariti, da

prenehanje opravljanja dela za C. ni bil edini razlog za

odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak le eden izmed razlogov, prav

tako pa tudi ne pogodba s Pošto, ampak odločitev, da se sklene

pogodba s Pošto. Običajno do takih odločitev ne pride v trenutku,

ampak postopoma, po tehtanju različnih možnih rešitev. Zlasti v

primeru poslovnega razloga je zato težko določiti trenutek, ko je

razlog nastal oz. trenutek, ko se je delodajalec seznanil z

razlogom. Kot je izpovedal predsednik uprave, se je o potrebnih

ukrepih razmišljalo dalj časa, pred izdajo obvestila o nameravani

odpovedi pa se je sestala in o tem odločila uprava; preden so

bile podane odpovedi pogodb o zaposlitvi s ponudbo nove je bil

obveščen tudi svet delavcev in sindikat. Ker pritožba ne navaja

drugih dejstev, ki bi izpodbila stališče sodišča prve stopnje, da

je rok za odpoved pričel teči z dnem obvestila o nameravani

odpovedi, kot prenehanja opravljanja kurirskih storitev za C.

in pogodbe s Pošto, ti dve dejstvi pa nista bili edini razlog za

odpoved pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v rokih iz 5.

odstavka 88. člena ZDR.

Ker torej razlogi, iz katerih se izpodbija sodba sodišča prve

stopnje niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP

pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP

krije sama svoje stroške pritožbe. Tožena stranka na podlagi 155.

člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama svoje stroške

odgovora na pritožbo, saj z njim k rešitvi pritožbe ni prispevala.