Employment court partially allowed appeal, reducing employer's procedural costs due to incorrect legal calculation.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. tč. izreka delno

spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je toženka dolžna za

tožnika povrniti, znižajo z 224.400,00 SIT na 188.496,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Lečeča zdravnica tožniku ni odredila mirovanja, ampak mu je

svetovala, naj opravlja tiste vsakodnevne aktivnosti, ki jih zmore.

Zato tožnikovo delo na vrtu ne pomeni kršitve zdravnikovih navodil,

spoh ker tožniku ni bilo dokazano neprekinjeno delo v prisilni drži,

kot mu je očitala tožena stranka. Čeprav je tožniku imenovani

zdravnik določil mirovanje, ta del sklepa pomeni le prepis določb 2.

odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in ga

ni mogoče šteti kot navodila tožniku. Zatrjevani odpovedni razlog za

izredno odpoved PZ po 6. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR zato ni

podan.

[OBRAZLOŽITEV]

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo je sodišče prve stopnje zaradi

delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, s katerim je tožnik

zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo (1. tč.

izreka). Z izpodbijano sodbo je ugotovilo, da je izredna odpoved

pogodbe o zaposlitvi z dne 29.4.2003 nezakonita in jo je

razveljavilo, toženki pa naložilo, da tožniku za čas od 29.4.2003

do 10.10.2003 obračuna bruto plačo, kot če bi delal, odvede davke

in prispevke in mu izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi

obrestmi za čas od zapadlosti vsakokratnega izplačila dalje (2.

tč. izreka). Toženki je naložilo, da za tožnika na račun

prvostopenjskega sodišča povrne stroške postopka v višini

224.400,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 5.4.2004 do plačila (3. tč. izreka).

Zoper sodbo, torej zoper 2. in 3. točko izreka sodbe in sklepa

sodišča prve stopnje, se toženka pritožuje iz pritožbenih

razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne

uporabe materialnega prava. Glede odločilnega dejstva v tem

sporu, to je glede vprašanja, ali je tožnik v času bolniške

odsotnosti spoštoval navodila pristojne zdravniške komisije oz.

zdravnika, je sodišče prve stopnje v izpodbijano sodbo vključilo

trditve, ki so v nasprotju s tem, kar izhaja iz listin in

zapisnikov o izpovedbah v postopku. Sodišče prve stopnje se je

postavilo na stališče, da ne bo upoštevalo navodil imenovanega

zdravnika z dne 16.4.2004, temveč, da se bo oprlo na izpovedbo

dr. A. F. H., ki naj bi bila edina, ki je tožniku dajala navodila z

namenom uspešnega zdravljenja. Ta je zaslišana kot priča na

vprašanje, kaj bi za tožnika pomenilo enourno delo v sklonjenem

položaja (okopavanje vrta) odgovorila, da tožnik takšnega položaja

niti ne bi zdržal, saj tak sklonjen položaj ni priporočljiv niti za

ljudi z zdravo hrbtenico. Iz te izpovedbe izhaja logičen sklep, da bi

takšno ravnanje tožnika pomenilo kršitev navodil zdravnice, saj mu

česa takega zagotovo ne bi svetovala. Tožena stranka je dokazala, da

je tožnik 22. in 23.4.2003 dlje časa (uro in več) pri okopavanju vrta

delal v sklonjenem položaju. Toženka ne vidi nobenega razloga in

podlage, da se je sodišče prve stopnje kljub nesporno izraženemu

stališču priče A. F. H., postavilo na stališče, da delo, ki ga je

tožnik opravljal dne 22. in 23.4.2003 ni predstavljalo kršitve

navodil zdravnika v času tožnikove bolniške odsotnosti. Sodišče prve

stopnje se je tu postavilo v pretirano zaščitniški položaj do

tožnika. Nenazadnje je bilo v zapisanih pisnih navodilih priče A.

F. H. tožniku svetovano le sprehajanje v naravi, kar pa bistveno

odstopa od dela, ki ga je tožnik opravljal. Sodišče prve stopnje je

tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se za

izpolnitev dejanskega stanja iz 6. alinee prvega odstavka 111. čl.

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) zahteva

opravljanje težkega dela. Takšnega pogoja zakon ne predpisuje. Glede

zdravstvenih težav tožnika pa ni dvoma, da je delo v sklonjenem

položaju, pa čeprav ni težko, za nadaljnji potek njegovega

zdravljenja škodljivo. Sicer pa se je tožniku zdravstveno stanje po

zaključku bolniškega staleža ponovno poslabšalo in mu je bil stalež

po dogodkih 22. in 23.4.2003 spet podaljšan. Toženka vzročne zveze

med ravnanjem tožnika in ponovnim poslabšanjem njegovega zdravja

sicer ni dokazovala, je pa to dejstvo zgovorno že samo po sebi.

Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni

tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da

jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so

navedeni v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja, ali je

tožnik v času bolniške odsotnosti spoštoval navodila pristojne

zdravniške komisije oz. zdravnika, v razloge vključilo trditve,

ki so v nasprotju s tistim, kar izhaja iz listin in zapisnikov o

izpovedbah v postopku, tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega

odstavka 339. čl. ZPP. Ta je vselej podana, če je o odločilnih

dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o

vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med

samimi temi listinami oz. zapisniki. Takšnega nasprotja pa

pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Nasprotje naj bi bilo med

izpovedbo priče A. F. H. in tem, kar se v razlogih sodbe navaja o

njeni izpovedbi. Takšnega nasprotja pritožbeno sodišče ne ugotavlja,

iz pritožbenih navedb pa je očitno, da se tožena stranka v resnici ne

strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar predstavlja

kvečjemu pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba posebej opozarja na odgovor priče A. F. H. na vprašanje, kaj

bi enourno delo v sklonjenem položaju pomenilo za tožnika, odgovor na

to vprašanje pa je sodišče prve stopnje korektno povzelo na 7. strani

izpodbijane sodbe. Tudi glede vsebine sklepa imenovanega zdravnika

Zavoda za zdravstveno zavarovanje z dne 16.4.2003 ni nasprotja med

tem, kar se v izpodbijani sodbi navaja o vsebini tega sklepa in samim

sklepom. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imenovani zdravnik v

tem sklepu zapisal, da je odsotnost z doma tožniku dovoljena le ob

odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo, je v celoti

skladna z vsebino tega sklepa.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik 22. in 23.4.2003

delal na vrtu, tožnik tega dela tudi ni zanikal, sporno pa je,

ali ugotovljeno delo pomeni nespoštovanje navodil pristojnega

zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije, kar je razlog za

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni mogoče šteti za

dokazano, da bi tožnik 23.4.2003 v resnici kar uro in pol ves čas

sklonjen okopaval vrt, kakor trdi toženka. Pri tem gre le za

domneve toženke, saj ta tožnika ni mogla ves ta čas opazovati,

ampak ga je na vrtu videla le med vožnjo, ko je skupaj z A. H.

in P. D. z avtomobilom krožila po cesti, da bi

opazovala tožnika pri delu. Tudi sicer je neverjetno, da bi kdo

uro in pol neprekinjeno, ves čas sklonjen okopaval vrt, ne da bi

se pri tem občasno poravnal in si oddahnil. V tej luči je tudi

potrebno presojati odgovor priče A. H. F. na vprašanje, kaj bi bilo,

če bi tožnik eno uro v sklonjenem položaju okopaval njivo. Njen

odgovor, da tožnik tega ne bi zdržal in da tak sklonjen položaj ni

priporočljiv niti za ljudi z zdravo hrbtenico, ne omogoča sklepa, da

je tožnik očitno ravnal v nasprotju z njenimi navodili. Nikakor

namreč ni mogoče šteti, da je bilo tožniku v resnici dokazano

zatrjevano neprekinjeno delo v prisilni drži. Odgovor priče A.

H. F. je potrebno presojati skupaj z njeno prejšnjo izjavo, da

tožnikovo delo na vrtu ni kontraindicirano, če je tožnik pri tem

uporabljal pravilne gibe. Iz celotne izpovedbe priče A. H. F.

vendarle izhaja, da tožnik z delom na vrtu ni ravnal v nasprotju z

njenimi navodili, saj je njeno izhodišče vseskozi bilo, da mora

pacient ostati fizično dejaven in s tem ohraniti vsaj tiste

gibalne sposobnosti, ki jih še ima.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko

je na podlagi ugotovljenih dejstev menilo, da ni podan razlog za

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 6. tč. prvega odstavka

111. čl. ZDR. Ta namreč določa, da delodajalec lahko delavcu

izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti

z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil

pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije, ali če v

tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega

zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja

svojega bivanja. Res je sicer, da je bilo v sklepu, ki ga je

16.4.2003 izdala imenovana zdravnica Zavoda za zdravstveno

zavarovanje Slovenije navedeno, da mora biti zavarovanec, ki se

zdravi doma, v času začasne zadržanosti z dela na svojem domu in

mirovati ter da je odsotnost z doma dovoljena le ob odhodu na

zdravniški pregled ali predpisano terapijo. Vendar pa je ta del

sklepa le prepis določb drugega odstavka 233. čl. Pravil

obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS št. 30/2003 -

prečiščeno besedilo), kakor pravilno ugotavlja tudi sodišče prve

stopnje. Predpisa te splošne določbe pravil obveznega

zdravstvenega zavarovanja (ki velja za vse primere zdravljenja

doma), v sklep izbranega zdravnika, zato ni mogoče šteti kot

njegovo navodilo, ki bi tožniku prepovedovalo odsotnost z doma.

Nerealnosti takšnega tolmačenja se očitno zaveda tudi tožena

stranka, saj v pritožbi navaja, da bi z nekega širšega

življenjskega vidika še lahko sprejela neupoštevanje navodil

imenovanega zdravnika. Navedeno pomeni, da je za oceno

spoštovanja navodil pristojnega zdravnika odločilno, kakšna

navodila je tožniku dala zdravnica A. H. F., ki pa

tožniku ni dala navodil, da mora biti vseskozi doma, temveč

nasprotno, da naj opravlja vsakodnevne aktivnosti, ki jih zmore.

Pritožba ima sicer prav, ko opozarja, da iz ZDR ne izhaja, da bi

navodila pristojnega zdravnika kršil samo delavec, ki opravlja

težje delo. Vendar sodišče prve stopnje kaj takšnega niti ne

trdi, ugotavlja le, da lažje fizično delo, ki ga opravlja tožnik,

glede na konkretna navodila zdravnice A. H. F. ni pomenilo ravnanja v

nasprotju s temi navodili. Ob takšni ugotovitvi pa je sodišče prve

stopnje izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi moralo razveljaviti

in posledično ugoditi tudi reparacijskemu zahtevku tožnika za čas do

zaposlitve pri drugem delodajalcu.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo

pri odločanju o stroških postopka. V skladu z v času odločanja

sodišča prve stopnje veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS

št. 67/03) je kot utemeljeno priglašene stroške možno priznati

samo naslednje: 300 točk za tožbo, 300 točk za zastopanje na

prvem naroku za glavno obravnavo 19.11.2003 in 50 točk za čakanje

na narok, ki se je pričel z zamudo, po 150 točk za zastopanje na

narokih 14.1.2004, 3.3.2004 in 5.4.2004 ter po 50, 100 in 150

točk za čas, porabljen za zastopanje na teh narokih, kar skupno

znese 1400 točk oz. 154.000,00 SIT ob upoštevanju vrednosti točke

110,00 SIT. K temu je potrebno dodati še materialne stroške v

višini 2% od skupne vrednosti storitve, kar znaša nadaljnjih

3.080,00 SIT in 20% DDV v višini 31.416,00 SIT. Utemeljeno

priglašeni stroški tožnika, ki jih je toženka dolžna povrniti

sodišču (glede na to, da je tožniku bila zagotovljena brezplačna

pravna pomoč) tako znašajo 188.496,00 SIT in ne 224.400,00 SIT,

kakor je napačno odločilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. prvega

odstavka 358. čl. ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in

izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremenilo

tako, da je dosojene stroške znižalo na znesek 188.496,00 SIT. V

preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani v

pritožbi zatrjevani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na

katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Toženka je s pritožbo sicer delno uspela, kljub temu pa sama

krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj v skladu z drugim

odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS

- Ur. l. RS št. 19/94) v sporih o prenehanju delovnega razmerja

delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid.