Appeal dismissed; employer failed to prove business grounds for dismissal under Article 82 of the Employment Relations Act.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Redna odpoved PZ iz poslovnega razloga ni zakonita, če delodajalec ne

dokaže obstoja poslovnega razloga po 82. členu ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16.6.2003,

ki jo je toženec podal tožnici nezakonita, da ji delovno razmerje pri

tožencu ni prenehalo dne 12.8.2003, da jo je toženec dolžan pozvati

na delo in vrniti na delovno mesto prodajalec, ji za čas od 12.8.2003

dalje vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ji od 12.8.2003 do

vrnitve nazaj na delo obračunati bruto plačo za delovno mesto

prodajalec, plačati za tožnico predpisane davke in prispevke, njej pa

izplačati neto zneske nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ji izplačati

od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo pripadajoče

regrese za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1.

julija tekočega leta, ji obračunati zneske regresov za letni dopust

za leto 1999 v bruto višini 102.000,00 SIT, za leto 2000 v bruto

višini 107.712,00 SIT, za leto 2001 v bruto višini 117.298,00 SIT, za

leto 2002 v bruto višini 125.805,00 SIT in za leto 2003 v bruto

višini 132.170,00 SIT ter po plačilu predpisanih dajatev tožnici

izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1.

avgusta tekočega leta do plačila, obračunati bruto nadomestilo plače

za čas od 1.7.2003 do 31.7.2003 v znesku 115.632,00 SIT in za čas od

1.8.2003 do 12.8.2003 v znesku 42.048,00 SIT, plačati od teh zneskov

davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter

povrniti tožnici stroške postopka v znesku 283.251,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Kar je

tožnica iz naslova regresov za letni dopust in stroškov postopka

zahtevala več, je zavrnilo. Tožencu je naložilo tudi plačilo

stroškov sodnih taks za tožbo in sodbo, ker je bila tožnica

plačila teh stroškov oproščena.

Zoper sodbo se laično pritožuje toženec, ki navaja, da ni kriv za

upad prometa. Za to je kriv za mestno jedro zaprt promet in

veliki stroški. Tožnica je bila s situacijo seznanjena in z njo

je bil dosežen dogovor, da se uredi miren prehod na zavod za

zaposlovanje. Če bi se izkazala potreba po ponovni zaposlitvi, bi

jo zaposlil, saj je bila dobra delavka. Ob vseh težavah, v

katerih se je znašel, je sodišče prve stopnje izdalo še to sodbo,

zaradi katere se bo pogreznil še globje. Upal je, da bo imelo

sodišče razumevanje za nastalo situacijo, odvetnika si ni mogel

privoščiti, tožnici pa je pomagal, kolikor se je dalo. Predlaga,

da pritožbeno sodišče preuči situacijo in skuša rešiti nastali

problem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah

pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi po

uradni dolžnosti - to je glede bistvenih kršitev določb postopka

iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS

št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in glede pravilne uporabe

materialnega prava.

Toženec sodbo sodišča prve stopnje smiselno izpodbija zaradi

nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne

uporabe materialnega prava, saj zatrjuje, da v izpodbijani sodbi

njegove poslovne težave niso pravilno ocenjene; če bi bile, bi

sodišče videlo, da ni imel druge izbire, kot pogodbo o zaposlitvi

tožnici odpovedati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko

stanje popolno ugotovilo in tudi materialno pravo pravilno

uporabilo. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni zagrešilo.

Kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe, te ugotovitve pa

temeljijo na listinah v spisu, je bila tožnica pri tožencu v

delovnem razmerju od 27.7.1998 do 12.8.2003. Dne 18.8.2003 je

prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki

nosi datum 16.6.2003. Kot datum prenehanja delovnega razmerja je

v delovno knjižico vpisan 12.8.2003. Toženec ni izkazal obstoja

poslovnega razloga, zaradi katerega bi bila odpoved pogodbe o

zaposlitvi utemeljena in tudi ne tega, da je bila odpoved podana

na način, predpisan v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS

št. 42/2002).

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve

stopnje zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga nezakonita, saj poslovni razlog ni izkazan

(toženec ni smatral za potrebno, da razloge za odpoved dokazuje),

tožnica predhodno o nameravani odpovedi ni bila obveščena,

delovno razmerje pa ji je prenehalo, še preden ji je bila odpoved

vročena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi

zaključki pritožbenega sodišča. Toženec namreč ni podal niti

enega dokaznega predloga v podkrepitev svoje trditve, da je za

odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal poslovni razlog. Po 1.

alineji 1. odstavka 88. člena ZDR je poslovni razlog za redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če je prenehala potreba po

opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi

zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali

podobnih razlogov na strani delodajalca. Razlog za odpoved je na

podlagi 82. člena ZDR dolžan dokazati delodajalec. Ker toženec

razloga ni dokazal, je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo le

nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnici pa priznalo

vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega

razmerja do ponovne vrnitve nazaj na delo.

Prav tako pa toženec ni dokazal, da je tožnici iz naslova

vtoževanih in zapadlih denarnih prejemkov karkoli plačal. V

pritožbi navaja le, da je regrese prejela v drugačni obliki,

čeprav tudi v pritožbi ne pove, v kakšni in ali je tožnica s tem

soglašala. Če ni bilo soglasja in če plačilo - v kakršnikoli

obliki ni izkazano, je dolžan tožnici zapadle zneske regresa za

letni dopust plačati, saj je do tega upravičena po predpisih, ki

jih sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno citira.

Enako velja za prisojena zneska nadomestila plače za čas od

1.7.2003 do 12.8.2003; tej odločitvi pritožba izrecno tudi ne

oporeka.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče

na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.