Appeal dismissed: Temporary injunction for suspending termination due to summary dismissal denied if not requested by employer first.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Zadržanja učinkovanja prenehanja PZ zaradi izredne odpovedi

delodajalca ni mogoče podaljšati do odločitve sodišča (85/3 člen

ZDR), če delavec zadžanja učinkovanja prenehanja PZ zaradi odpovedi

ni predhodno zahteval že pri delodajalcu (85/1 člen ZDR). Zato je

predlog za izdajo take začasne odredbe pravilno zavrnjen, čeprav

delavec zadržanja pri delodajalcu ni zahteval zato, ker zaradi

kršitev postopka v zvezi z izredno odpovedjo sindikat ni mogel

pravočasno nasprotovati odpovedi in je bila odpoved ob podaji

nasprotovanja sindikata že realizirana.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o

zaposlitvi zaradi izredne odpovedi, vročene 1.6.2005 do pravnomočne

odločitve sodišča o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna pozvati

tožnika nazaj na delo in da mu je v skladu z 2. odstavkom 137. člena

Zakona o delovnih razmerjih dolžna izplačevati nadomestilo plače v

višini določeni v členu 137/7 Zakona o delovnih razmerjih ter na to

obračunati in plačati z zakonom določene prispevke in dajatve. Če

tožena stranka ne bi ravnala v skladu z izdano začasno odredbo, se ji

izreka denarna kazen v višini 1.000.000,00 SIT, ki se bo povišalo

vsakokrat, ko toženka ne bo ravnala v skladu s sklepom o začasni

odredbi. Taka začasna odredba naj bi veljala do pravnomočne odločitve

sodišča o nezakoniti odpovedi.

Zoper zgoraj navedeno odločitev se v odprtem pritožbenem roku

pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega

stanja in napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve

določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za

izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podredno, da izpodbijani

sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno

obravnavo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno

odredbo in zavzelo stališče, da tožena stranka res ni spoštovala

določil Zakona o delovnih razmerjih, ko je tožniku poslala pisno

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je sindikat izrazil

nasprotovanje z dopisom, ko je bila izredna odpoved tožeči

stranki že podana in je učinkovala, za kar sodišče ne more

ugoditi predlogu za zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, poleg tega pa je prepričano, da v tej fazi postopka

verjetnost terjatve še ni izkazana. Po prepričanju sodišča

tožniku tudi ni izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo začasne

odredbe, to je nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik se z

odločitvijo sodišča ne strinja, saj predlagana začasna odredba ni

bila predlagana le zaradi zadržanja učinkovanja izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, temveč tudi zaradi vrnitve tožnika nazaj na

delo in dolžnosti izplačevanja nadomestila plače v višini,

določeni v členu 137/7 Zakona o delovnih razmerjih. Zato meni, da

je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Zmotno je tudi stališče sodišča, da v konkrentem primeru ni

mogoče govoriti o samovoljnem ravnanju tožene stranke, ki je

ignorirala tožnikovo zahtevo, da obvesti sindikat. Tako ravnanje

ima posledico, da sindikat ni bil obveščen, oziroma je bil

obveščen o nameravani izredni odpovedi dan po tem, ko je bila

tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že vročena in je

učinkovala. Ne glede na to, da delodajalec ni vezan na mnenje

sindikata, je bil dolžan čakati 8 dni na njegovo mnenje. V

kolikor tako stališče ne bi vzdržalo, je brezpredmetna določba 1.

odstavka 84. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ker delodajalec

tega ni storil predstavlja to samovoljo. V posledici

neobveščenosti sindikat ni mogel izraziti nestrinjanje in tudi

delavec ni mogel uveljavljati zadržanja učinkovanja izredne

pogodbe o zaposlitvi. Nesprejemljivo je tudi stališče sodišča, da

bi bila začasna odredba, s katero se zahteva zadržanje

učinkovanja pogodbe in vrnitev nazaj na delo ter izplačevanje

nadomestila plače neutemeljena že zato, ker je odpoved učinkovala

pred vložitvijo tožbe in začasne odredbe. Sindikat nasprotovanja

ni izrazil iz razloga, ker mu je bila zahteva delavca, da obvesti

v postopku sindikat, vročena šele potem, ko je izredna odpoved

pogodbe o zaposlitvi že bila vročena in je začela učinkovati. V

kolikor bi odločitev sodišča prve stopnje vzdržala, potem v

situaciji kot je tožnik, ko delodajalec ne spoštuje predvidenega

postopka pred odpovedjo v skladu s 83. in 84. členom Zakona o

delovnih razmerjih, sploh ne bi bil zaščiten. Tožnik se tudi ne

strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da njegova terjatev v

zdajšnji fazi postopka ni verjetno izkazana. Prav tako nima prav

sodišče, da ni izkazal težko nadomestljive škode, ker v sporu ni

opredelil svojega premoženjskega stanja, to je dohodkov in

obveznosti, ki se nanašajo na njega. Izkazal je, da mu je

prenehalo delovno razmerje, zaradi izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, zaradi česar ne bo prejemal nobenega nadomestila pri

zavodu za zaposlovanje. Tako je izgubil redne mesečne dohodke in

nima več sredstev za plačevanje prehrane in računov. Tožnik živi

sam, zato tudi ni navajal premoženjskega stanja njegove družine,

ker je nima.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka

pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške

odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in

naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP in 19. členom Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in

naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da

sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere

pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na

ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z zaključkom sodišča prve

stopnje, da tožnik obstoja terjatve v tej fazi postopka še ni

verjetno izkazal. Iz navedb v tožbi izhaja, da tožena stranka ni

spoštovala določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS,

št. 42/2002), ki določajo postopek pred izredno odpovedjo,

predvsem pa kot izhaja iz dosedanjih navedb ni spoštovala

subjektivnega odpovednega roka, določenega v 2. odstavku 110.

člena ZDR. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče meni, da je

verjetnost terjatve izkazana.

Pravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da predlagana

začasna odredba, s katero tožnik zahteva zadržanje učinkovanja

prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi ni

mogoča, zaradi razloga, ker je bila izredna odpoved pogodbe o

zaposlitvi že realizirana pred vložitvijo predloga za izdajo

začasne odredbe. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

je mogoče doseči zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o

zaposlitvi po določbi 85. člena ZDR, to je v primeru, če že

sindikat pri delodajalcu nasprotuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi

in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja

prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Le v primeru, da je zadržana

odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 1. odstavka 85. člena

ZDR, lahko delavec nato v sodnem postopku, ko uveljavlja

nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ob vložitvi tožbe

predlaga sodišču tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje

učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, kot

to določa 3. odstavek 85. člena ZDR. Ker v konkretnem primeru

sindikat ni pravočasno nasprotoval izredni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, pri čemer v postopku o odločanju o predlagani začasni

odredbi ni pomembno, zakaj ni prišlo oziroma ni moglo priti do

zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdaja predlagane

začasne odredbe ni mogoča. Zato je stališče sodišča prve stopnje

pravilno in zakonito in so neutemeljene pritožbene navedbe, da v

takih primerih delavci nimajo nobene možnosti zaščite. Te

pritožbene navedbe ne držijo, saj lahko delavec v individualnem

delovnem sporu predlaga katerokoli vrsto začasne odredbe,

določeno v 273. členu Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.

l. RS, št. 51/98 in naslednji), kot to izhaja iz določbe 4.

odstavka 43. člena ZDSS-1.

Seveda pa mora v takem primeru tožnik izkazati tudi eno izmed

predpostav za izdajo začasne odredbe, določeno v 2. odstavku 272.

člena ZIZ, pri čemer je zmotno mnenje tožnika, da izguba

zaposlitve že sama po sebi predstavlja izpolnitev predpostavke iz

2. odstavka 272. člena ZIZ.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pri tem je sklenilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške

odgovora na pritožbo iz razloga, ker gre za spor o prenehanju

delovnega razmerja, v katerem delodajalec zmeraj krije svoje

stroške postopka, kot je to določeno v 5. odstavku 41. člena

ZDSS-1.