Appeal dismissed; employer's dismissal for misconduct upheld as union representative's absence was justified.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

1. 30 dnevni rok za podajo redne odpovedi PZ iz krivdnega razloga (5.

odstavek 88. člena ZDR) je pričel teči z dnem, ko je tožnik podal

zagovor, saj se je tožena stranka šele po podanem zagovoru tožnika

lahko seznanila z razlogi za redno odpoved PZ.

2. Tožnik je bil kot sindikalni zaupnik z dela odsoten zaradi

opravljanja sindikalne dejavnosti, o čemer je predhodno obvestil

delodajalca. Ker z 3-dnevno odsotnostjo ni prekršil omijitve 100-ih

ur, namenjenih sindikalni dejavnosti (39. člen KP za lesarstvo

Slovenije), tožena stranka pa ni imela natančno razdelanih pravil v

zvezi z načinom izrabe ur, namenjenih sindikalni dejavnosti, niti ni

zartjevala, da bi tožnik kršil 4. odstavek 208. člena ZDR (sindikalni

zaupnik mora izvajati sindikalno dejavnost v času in na način, ki ne

zmanjšuje učinkovitost poslovanja delodajalca), tožnikova odsotnost

ni bila neupravičena in ni bil podan razlog za redno odpoved PZ iz

krivdnega razloga.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Postojni, je z izpodbijano sodbo

razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnih

razlogov z dne 22.3.2004 nezakonita, zato tožniku delovno razmerje na

podlagi te odpovedi ni prenehalo dne 28.4.2004, temveč še vedno

traja. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu

za čas, ko ni delal, plačati izpadlo plačo in druge osebne prejemke,

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska

(plačilni dan) dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe

(točka 1. izreka sodbe); obenem pa sklenilo, da je tožena stranka

dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 242.468,00 SIT, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2004 dalje do plačila, v 8

dneh, da ne bo izvršbe (točka 2. izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene

kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po

določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeneo sodišče ugodi

njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov

tožbeni zahtevek zavrne in mu naloži povrnitev njenih pritožbenih

stroškov, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da

tožniku ni mogoče očitati, da ni ravnal v skladu z zakonom, KP in

pogodbo o zaposlitvi. Takšen sprejeti zaključek sodišča prve

stopnje pa je po mnenju pritožbe zmoten, saj pri sprejemu svoje

odločitve ni dovolj skrbno pretehtalo na glavni obravnavi

izvedenih dokazov. V 39. členu tedaj veljavne Kolektivne pogodbe

za lesarstvo Slovenije je sicer res določeno, da se sindikat in

direktor dogovorijo o okvirnem režimu izrabe določenega števila

ur za delo sindikalnih zaupnikov, kar pa sicer nikakor ne pomeni,

da pri toženi stranki ni bilo jasnih in dorečenih pravil glede

načina izrabe letnega fonda ur, ki sindikalnim zaupnikom

pripadajo v skladu s panožno KP. Priča T. J. je sodišču

pojasnila tudi, da je bil s strani uprave tožene stranke pred

približno enim letom pripravljen predlog pogodbe iz 39. člena

panožne KP, ki pa ni bil sprejet s strani obeh sindikatov, ki sta

organizirana pri toženi stranki. Uprava tožene stranke je dala

celo obvestilo obema delujočima sindikatoma pri toženi stranki, v

katerem je skladno s panožno KP opredelila letni fond ur, ki

pripada vsakemu sindikatu glede na število članov in poudarja, da

tožnik ni predhodno o svoji odsotnosti obvestil nikogar v tem

spornem obdobju.

Sodišče se ni ukvarjalo s tem, koliko sindikatov je pri toženi

stranki, saj je priča T. J. pojasnil, da sodelujeta dva sindikata.

Skladno z določbo 39. člena panožne KP se namreč glede na obstoj več

sindikatov pri toženi stranki, število plačanih sindikalnih ur

razdeli med sindikate v sorazmerju s številom članov in minimalno

število 100 plačanih ur letno za sindikalno delo tako pripada vsem

sindikalnim zaupnikom pri toženi stranki skupno in ne le tožniku.

Graja obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni

zatrjevala, da je tožnik izvajal sindikalno dejavnost v nasprotju z

določbo 4. odst. 208. člena ZDR. Tožena stranka je že v odgovoru na

tožbo navedla, da je tožnik na prvem mestu delavec, ki mora vestno

opravljati delo na delovnem mestu, za katero je z delodajalcem

sklenil pogodbo o zaposlitvi, in to v času in na kraju, ki sta

določena za izvajanje dela, upoštevaje pri tem organizacijo dela pri

delodajalcu ter, da morajo sindikalni zaupniki izvajati sindikalno

dejavnost v času in na način, ki ne zmanjšuje učinkovitosti

poslovanja delodajalca.

Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali je tožnik z

odsotnostmi v dneh 27.1.2004, 4.2.2004 in 5.2.2004 prekoračil

število plačanih sindikalnih ur, do katerih je upravičen tožnik

kot predsednik sindikata S. Nadalje

meni pritožba, da je obrazložitev sodne odločbe nerazumljiva in v

nasprotju s samo seboj.

Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje obrazložitve glede tožnikove

odsotnosti z dne 4.2.2004, ko naj bi šel v Ljubljano zaradi

nakupa računalnika in tako seveda sodišče ni odgovorilo na

navedbo tožene stranke, da je iz obračuna potnih stroškov

razvidno, da se je tožnik navedenega dne ob 14. uri, ko bi moral

pričeti z delom v popoldanski izmeni, že vrnil v Ilirsko

Bistrico.

Tožnik se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano

sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe tožene

stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve

stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati,

ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve

stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa

odločilna dejstva, in nanje tudi pravilno uporabilo materialno

pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 -

2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno

sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča

prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti

sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje

pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljno

ter prepričljivo ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, in s

takimi pravnimi, kot tudi dejanskimi razlogi tega sodišča,

soglaša. Tožena stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza

iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. člena ZPP, ki bi

utemeljeno vzbudil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, in

ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dokazne ocene, kot jo

je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne

odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da postopek

pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ni

bil nezakonit. Nadalje je pravilna ugotovitev sodišča prve

stopnje, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik sindikalni

zaupnik, za katerega velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo.

V skladu z določbo 1. odst. 113. člena ZDR/2002 delodajalec ne

sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu

sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu

z zakonom, KP ali pogodbo o zaposlitvi, razen, če v primeru

poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev, ali če

gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca.

Pri tem je bilo bistveno in odločilno vprašanje, ali je bil

tožnik v dnevih 27.1., 4.2. in 5.2. ter 13.2.2004 neupravičeno

odsoten z dela, ali ne. V zvezi z odsotnostjo z dela dne

13.2.2004 sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ta

odsotnost ni povezana s tožnikovo sindikalno dejavnostjo, ampak

je tega dne tožnik imel odobreno izrabo letnega dopusta. Namreč

tožnik, zaslišan kot stranka, je izpovedal, da je pred 14. uro

prišel v podjetje, se registriral s kartico, nato pa delovodjo

Š. vprašal, če "gre lahko na dopust" in ta mu je dopust odobril.

Navedeno tožnikovo izpovedbo je potrdil tudi Š., ki je kot priča

še pojasnil, da je sicer dolžnost delavca javiti izrabo letnega

dopusta 4 dni prej. V primeru, ko ne bi šlo za oviro v proizvodnji,

pa je kot delovodja dovolil odsotnost tudi takrat, ko ni bila

najavljena prej. Takšno izpoved tožnika in priče Š. je potrdila tudi

priča V. V., ki je pogovor med Š. in tožnikom dne 13.2.2004

neposredno slišala. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče

prve stopnje pravilno zaključuje, da dejstvo, da delovodja Š. v

knjižico opravljenih ur ni vpisal navedene predhodno odobrene

odsotnosti, ne more biti v škodo tožniku. Tožnikova odsotnost dne

13.2.2004 je bila po mnenju sodišča prve stopnje upravičena in s tem

soglaša tudi pritožbeno sodišče. Nadaljnje odsotnosti, t.j. 27.1.,

4.2. in 5.2.2004, ko naj bi bil tožnik odsoten z dela zaradi

sindikalne dejavnosti, pa je dokaze o tem vložil že toženi stranki na

zagovoru 15.3.2004 in s tem seznanil delodajalca z razlogom svoje

odsotnosti. Tudi za odsotnost 27.1.2004 pa ni nepomembno dejstvo, da

delovodja Š., zaslišan kot priča, ni vedel zagotovo povedati, ali

ga je tožnik o tej odsotnosti obvestil že predhodno ali ne, medtem ko

je tožnik zatrjeval, da je toženo stranko predhodno obvestil o tej,

kakor tudi o ostalih dveh spornih odsotnostih.

Sodišče je ponovno preizkusilo dokazno oceno sodišča prve

stopnje, ki je bila sprejeta po določbi 8. člena ZPP, in

ugotovilo, da je dokazna ocena objektivna, pravilna in v njo ne

dvomi. Nadalje še pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da

posebna pogodba oz. dogovor o delovanju sindikata med toženo

stranko in sindikatom pri toženi stranki ni bila sklenjena, kar

tudi izhaja iz izpovedbe priče J., kar po mnenju sodišča prve

stopnje, in tudi po mnenju pritožbenega sodišča, kaže na odsotnost

nekih jasnih in dorečenih pravil glede načina izrabe letnega fonda

ur, ki sindikalnemu zaupniku pripada v skladu s panožno KP za

lesarstvo Slovenije (Ur.l. RS št. 67/95 in naslednje). Poleg tega je

tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik

sindikalno dejavnost izvajal tako, da v spornih treh dnevih ni

prekoračil 100-urnega fonda za opravljanje sindikalnih funkcij

(dokaz: A/15), saj si je za vse tri dni odsotnosti z dela zapisal

sindikalne ure. Pri tem pa tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je

tožnik izvajal sindikalno dejavnost v nasprotju z določbo 4. odst.

208. člena ZDR, ki določa, da se mora sindikalna dejavnost izvajati v

času in na način, ki ne zmanjšuje učinkovitost poslovanja

delodajalca.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve

stopnje ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje

pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da ni ravnal v

skladu z zakonom, KP in pogodbo o zaposlitvi, zato mu tožena

stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih

razlogov.

Poleg tega tožnik ni mogel prekoračiti predvidenega fonda ur za

sindikalno dejavnost v obdobju januar - februar 2004 glede na

odobreno število ur v letu 1993 (dokaz: A/15). Tudi, če bi se

tožniku dejansko dokazalo to, kar se mu očita, to je, da svoje

odsotnosti ni pravočasno najavil, ni mogoče mimo tega, da taka

kršitev ne onemogoča nadaljnjega dela tožnika pri toženi stranki.

Odpovedni razlog v tem primeru ne bi bil resen in zato bi bila

odpoved tudi v takem primeru nezakonita. Poleg tega pa tožena

stranka šele v pritožbi navaja, da tožnik ni imel zadostnega

fonda za svojo sindikalno dejavnost; gre torej za novoto, ki se

po 4. odst. 286. člena ZPP ne upošteva.

Glede na navedeno ne bi ostale pritožbene navedbe pripomogle k

drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, kot jo je že pravilno

ugotovilo sodišče prve stopnje, poleg tega pa pritožbeno sodišče

mora presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega

pomena za zakonitost sodne odločbe (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pri tem pa pripominja pritožbeno sodišče, da morajo biti

odpovedni razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo

nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem in

jih mora dokazati delodajalec, t.j. tožena stranka. V konkretnem

primeru pa po stališču sodišča prve stopnje in po enakem stališču

pritožbenega sodišča ti razlogi niso utemeljeni ter jih tožena

stranka ni dokazala in navedeni razlogi tožene stranke tudi ne

onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in

delodajalcem. Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da je odpoved

pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nezakonita, kot to

izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tudi ni utemeljena

pritožbena navedba, da je sodba sodišča prve stopnje

nerazumljiva, saj so te navedbe pavšalne, poleg tega sodba nima

pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, zato

sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka

(tč. 14, 2. odst. 339. člena ZPP), in ugotavlja, da je

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna

in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene

stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje,

obenem pa sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške

pritožbenega postopka in sicer tožena stranka zato, ker ni uspela

s pritožbo (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena

ZPP in 2. odst. 22. člena ZSS - Ur.l. RS št. 19/94), kajti v

sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje

stroške postopka ne glede na izid postopka, tožnik pa svoje

stroške odgovora na pritožbo, ker ni bil potreben (1. odst. 155.

člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), kot to izhaja iz izreka

te sodbe.