Appeal dismissed; monetary claims by public servants fall under Labor Law, not Public Service Law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

Zahteva za izplačilo odškodnine za uporabo civilne obleke v službene

namene pomeni denarno terjatev, za katero je predvideno direktno

sodno varstvo po 4. odstavku 204. člena ZDR. ZJU v 24. in 25. členu

določa pravno varstvo javnih uslužbencev le za nedenarne terjatve,

zato je v primeru, če javni uslužbenec postavi denarni zahtevek

skladno z 2. členom ZDR (ki določa, da ZDR velja tudi za delovna

razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, če poseben zakon ne

določa drugače), potrebno postopati po določbah ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da

je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 70.000,00 SIT, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 38.500,00 SIT od 1.1.2002 dalje do plačila,

- 31.500,00 SIT od 1.1.2003 dalje do plačila,

vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Kar je zahtevanega več, se zavrne (za znesek 7.000,00 SIT) (točka

1. izreka sodbe).

Obenem pa sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti

njegove pravdne stroške v znesku 90.120,00 SIT, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do

plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (točka 2. izreka sodbe).

Zoper ugodilni del te sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da

pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in sodbo sodišča prve

stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v

celoti zavrže, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da zavrne kot

neutemeljen tožbeni zahtevek oz., da jo razveljavi in zadevo vrne

v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V pritožbi navaja, da se tožena stranka ne strinja s takšno

odločitvijo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je napačno

opredelilo tožnikovo tožbo kot dopustno, na podlagi 204. člena

ZDR. Citirana določba res v 4. odst. določa, da lahko delavec

uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja neposredno pred

pristojnim delovnim sodiščem, vendar pa je sodišče prve stopnje

prezrlo oz. ni obrazložilo dejstva, da je tožnik, kljub tej

določbi začel postopek uveljavljanja pravic pri delodajalcu. Pri

tem tožena stranka opozarja na dejstvo, da tudi določba 204.

člena ZDR ne more sanirati dejstva, da se tožnik ni ravnal v

skladu z določbami, ki urejajo pravno varstvo pravic javnih

uslužbencev. Citirana določba res v 4. odst. 204. člena določa,

da lahko delavec uveljavlja denarne terjatve iz delovnega

razmerja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, vendar pa

je v konkretnem primeru nesporno, da je tožnik, kljub tej določbi

začel postopek uveljavljanja pravic pri delodajalcu (24. in 25.

člen ZJU). Kadar se delavec odloči za predhodno uveljavljanje

svojih pravic iz delovnega razmerja pred delodajalcem, je dolžan

v tem postopku spoštovati določbe, ki ta postopek urejajo.

Povedano drugače - v skladu z zakonskimi določbami voden in

dokončan postopek pri delodajalcu - je procesna predpostavka za

sodni delovni spor tudi, kadar gre za denarno terjatev, če je

delavec takšen postopek začel. Tožena stranka je prepričana, da

je delavec, kadar uveljavlja denarni zahtevek predhodno pri

delodajalcu kot zahtevek za varstvo pravic, dolžan spoštovati

zakonske določbe, ki opredeljujejo nadaljnji postopek glede

varstva njegovih pravic. Tožnik tega ni storil, zaradi česar bi

sodišče prve stopnje moralo njegovo tožbo zavreči kot nedopustno.

Tožena stranka opozarja tudi na določbo 2. člena ZDR, ki določa,

da če ni s posebnim zakonom določeno drugače, ureja ZDR tudi

delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih.

Nesporno je, da je za delavce, zaposlene v državnih organih,

postopek varstva pravic celovito urejen v določbah ZJU (24. in

25. člen), ki ne predvideva za denarne zahtevke neposredne sodne

poti, kot so določene v ZDR. Določbe ZDR so zato v postopku

varstva pravic, zaposlenih pri toženi stranki, neuporabne.

Nadalje meni pritožba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno

priznalo nadomestilo za uporabo civilne obleke za leto 2001, saj

je obdobje pred 1.8.2001 potrebno upoštevati, kot je tožena

stranka že navedla. Pravilnik o delovni in vojni uniformi,

osebnih zaščitnih sredstvih in opremi delavcev kriminalistične

službe št. 0224-1-S-010/17-91 z dne 3.9.1991 v 9. členu določa,

da so do nadomestila za uporabo civilne obleke upravičeni

določeni pooblaščeni operativni delavci kriminalistične službe,

ki opravljajo delovne naloge večinoma na terenu. Kriterije in

operativne delavce, ki jim pripada nadomestilo, določi UKP (zdaj

SKP), način in višino nadomestila pa določi uprava skupnih služb

v soglasju z UKP. V skladu s citirano določbo niso do nadomestila

za uporabo civilne obleke avtomatično upravičeni vsi delavci, ki

zasedajo delovna mesta kriminalistov, ampak se, skladno s

citirano določbo pravilnika, na podlagi izdelanih kriterijev UKP

določijo operativni delavci, ki jim v določenem letu to

nadomestilo pripada. To je v predmetnem postopku zatrjevala

tožena stranka in iz tega logično sledi, da tožnik v letu 2001,

na podlagi kriterijev UKP, ni bil določen kot prejemnik tega

nadomestila. Sodišče prve stopnje bi moralo, v kolikor je dvomilo

v obstoj teh kriterijev, toženo stranko pozvati, da jih predloži,

ne pa sprejeti pavšalen zaključek, da niso izkazani.

Poleg tega je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je

določilo, da tečejo zamudne obresti od zneskov, kot izhaja iz

izreka. Namreč v skladu z določbo 24. člena Zakona o dohodnini se

denarno nadomestilo za uporabo lastnih civilnih oblačil šteje za

dohodek iz delovnega razmerja, od katerih je potrebno izračunati

in obračunati vse potrebne dajatve in nato od dobljenih neto

zneskov lahko tečejo zakonske zamudne obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve

stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati,

ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve

stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa

odločilna dejstva, in nanje tudi pravilno uporabilo materialno

pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 -

2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno

sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča

prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti

sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje

pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljno

ter prepričljivo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, in s

takimi dejanskimi, kot tudi pravnimi zaključki tega sodišča,

soglaša. Tožena stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza

iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. člena ZPP, ki bi

utemeljeno vzbudil dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega

stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega

stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne

odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da med

pravdnima strankama ni sporno v tem, da je tožnik opravljal delo

v civilni obleki. Poleg tega je tožena stranka v pripravljalni

vlogi z dne 11.4.2005 (list. št. 20) tudi navedla, da tožniku

pripada nadomestilo le za čas opravljanja dela "policist

kriminalist", to je od 1.8.2001 do 1.6.2003, ko je odšel nazaj na

delovno mesto "kriminalist" v Sektorju kriminalistične policije,

Policijska uprava Maribor. Ker je tožnik v spornem obdobju

uporabljal lastna civilna oblačila, zato mu po pravilni presoji

sodišča prve stopnje, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče,

v skladu s 1. odst. 9. člena Pravilnika o delovni in vojni opremi

osebnih zaščitnih in opremi delavcev kriminalistične službe, to

nadomestilo tudi pripada. Zato je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, kar je tudi odločilnega pomena za ta spor, da tožena

stranka ni izkazala, da ima Urad kriminalistične policije

izdelane kriterije in določene operativne delavce, ki so

upravičeni do nadomestila, kot je to določeno v 2. odst. 9. člena

prej citiranega pravilnika, zato jih sodišče prve stopnje ni

moglo upoštevati. Sama višina nadomestila za uporabo civilne

obleke pa izhaja iz pregleda izplačil denarnega nadomestila za

uporabo civilne obleke (dokaz: B/4), zato je sodišče prve stopnje

to višino tudi uporabilo pri odločitvi o prisoji vtoževanega

zneska.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve

stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da pritožbeni razlogi niso

utemeljeni. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem

sodišča prve stopnje, da je potrebno pri vložitvi te tožbe, ker

gre za denarno terjatev, upoštevati določbo 4. odst. 204. člena

ZDR/2002, ne pa določbe 24. in 25. člena ZJU, kot to zmotno meni

pritožba. Namreč ti določbi sta namenjeni le za pravno varstvo

javnih uslužbencev za nedenarne terjatve. V teh členih ni

določeno, kako je treba postopati glede vtoževanja denarnih

terjatev. Zato je potrebno upoštevati določbo 2. člena ZDR/2002,

ki določa, da če ni s posebnim zakonom drugače določeno, ureja ta

zakon tudi delovna razmerja delavcem, zaposlenih v državnih

organih, lokalnih skupnostih in zavodih, drugih organizacijah ter

pri zasebnikih, ki opravljajo javno službo. Ker v 24. in 25.

členu ZJU ni določeno, kakšno je pravno varstvo glede denarnih

terjatev, je zato potrebno uporabiti določbo 2. člena v zvezi s

4. odst. 204. člena ZDR, ki jasno določa, da lahko v takem

primeru delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja

neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Gre torej za lex

specialis v odnosu do določb 24. in 25. člena ZJU (Ur.l. RS št.

56/2002). Iz teh razlogov pritožbeno sodišče soglaša s pravnim

stališčem sodišča prve stopnje, zato ni sodišče prve stopnje

zmotno uporabilo materialno pravo. Ne gre torej tudi za nobeno

procesno predpostavko za sodno varstvo, ampak je tožnik lahko

neposredno vtoževal denarno terjatev pred delovnim sodiščem.

Glede na nadaljnjo pritožbeno navedbo, da je v tem sporu tožena

stranka zatrjevala, da tožnik v letu 2001 na podlagi kriterijev

UKP ni bil določen kot prejemnik tega nadomestila, poudarja

pritožbeno sodišče, da bi morala tožena stranka dostaviti dokaz o

obstoju teh kriterijev, ne bi pa bila to dolžnost sodišča prve

stopnje, kot to zmotno zatrjuje pritožba, zato pritožbena navedba

ni utemeljena. Prav tako tudi ni utemeljena pritožbena navedba

zmotne uporabe materialnega prava glede zamudnih obresti. Zamudne

obresti je sodišče pravilno prisodilo, kot je to navedeno v

izreku te sodbe, saj tožena stranka ni navedla, da so vtoževani

zneski bruto zneski, ko je sodišču prve stopnje podala pregled

vplačil (dokaz: B/4). Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da niso

pritožbene navedbe utemeljene in bistvenega pomena za zakonito

izdajo te sodne odločbe. Glede na navedeno zaključuje pritožbeno

sodišče, da je izpodbijana sodba materialno-pravno pravilna in

zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo tožene stranke in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, obenem

pa sklenilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške

pritožbenega postopka, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154.

člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), kot to izhaja iz izreka

te sodbe.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. tč. 31. člena v

zvezi z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(Ur.l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1) odločalo o tem, ali dopusti

revizijo. Po določbi 1. odst. 32. člena ZDSS-1 dopusti pritožbeno

sodišče revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče

pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če

odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega

sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev,

ali če v sodni praksi sodišča druge stopnje o tem pravnem

vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ne gre za

nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče

odločilo, da se revizija ne dopusti.