Appeal dismissed; employment contract terminated by law due to lack of required childcare education within statutory period.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnici je PZ zakonito prenehala na podlagi 2. odstavka 58. člena

Zakona o vrtcih (saj v zakonskem roku 7 let od uveljavitve zakona ni

pridobila ustrezne izobrazbe za delovno mesto varuha) in ji bilo

potrebno PZ odpovedovati še po določilih ZDR o prenehanju PZ. Tožnici

bi bilo potrebno PZ odpovedati po določbah 88. člena ZDR le, če bi

ZVrt delavcem brez pridobljene ustrezne izobrazbe delo le

prepovedoval, konretizacijo te določbe pa prepustil delodajalcu. Tako

stališče je zavzelo tudi VS RS v zadevi opr. št. VIII Ips 262/2004 z

dne 23.11.2004.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da ji

delovno razmerje, sklenjeno s sklepom z dne 10.7.2001, ni

prenehalo in da ima vse pravice iz delovnega razmerja najmanj do

1.9.2003, kar je tožena stranka dolžna priznati v osmih dneh pod

izvršbo (1. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka sama

nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih

razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in

zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče

napačno ugotovilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na

podlagi zakona, saj na podlagi veljavnih predpisov delavcu lahko

preneha delovno razmerje le na podlagi določb ZDR in to na način,

kot ga predvideva prav ta zakon. Zakon o vrtcih ni neposredno

uporabljiv v razmerju do delavca, zato je določbe glede

sedemletnega roka za pridobitev izobrazbe mogoče razumeti le

tako, da delodajalcu daje materialnopravno podlago za odpoved

pogodbe o zaposlitvi, če delavec pogoja ne izpolni. Delodajalec

se lahko odloči, ali bo delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi,

ali pa ga bo razporedil na kakšno drugo delovno mesto.

Delodajalec je sam izdal sporni sklep, na podlagi katerega je

tožeči stranki delovno razmerje trajalo do 1.9.2003, torej tudi

po izteku zakonskega roka 15.3.2003, zato bi bil dolžan tožnico,

zlasti glede na njeno invalidnost, zaposliti na ustreznem

delovnem mestu, na katerem ne bi potrebovala posebne izobrazbe iz

Zakona o vrtcih. Ker sodba nima razlogov glede odločilnih

dejstev, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru je šlo za

nedopustno sklepanje delovnega razmerja za določen čas, zato bi

bilo potrebno šteti, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za

nedoločen čas.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

Sklicuje se na določbo 7. alinee 75. člena ZDR. Navaja, da je

zakonodajalec dopustil možnost, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi

poleg ZDR določi tudi drug zakon. Novi ZDR ne dopušča več možnosti

razporeditve delavca na drugo delovno mesto, zato so pritožbene

navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Tožena stranka v nobenem primeru

ni imela na razpolago drugega sredstva, kot da tožnici pogodbo o

zaposlitvi odpove, saj se prisilni določbi zakona ni mogla izogniti.

Odločba ZPIZ o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti s pravico

do zaposlitve na drugem ustreznem delu v skladu z omejitvami je

postala dokončna šele v novembru 2003, ko je tožnici že prenehalo

delovno razmerje pri toženi stranki, zato je tožena stranka ni mogla

več izvršiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti

pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl.

Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na

pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku na prvi stopnji ni bilo absolutnih bistvenih kršitev

določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni

dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena

ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja. Izpodbijana sodba je

ustrezno obrazložena in ima razloge o vseh odločilnih dejstvih,

zato jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko

stanje glede odločilnih dejstev, od katerih je odvisna pravilna

odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Sprejelo

je materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se v

pretežnem delu strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa

dodaja naslednje:

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe Zakona o vrtcih

(ZVrt, Ur.l. RS št. 12/96), ki v 2. odstavku 58. člena določa, da

morajo delavci na delovnem mestu varuha, ki na dan uveljavitve tega

zakona nimajo izobrazbe, določene za pomočnika vzgojitelja, izobrazbo

pridobiti najkasneje v sedmih letih po uveljavitvi tega zakona, sicer

jim preneha delovno razmerje. Tožnica, ki je bila pri toženi stranki

zaposlena za nedoločen čas in je opravljala delo pomočnice

vzgojiteljice, bi si morala do 15.3.2002 pridobiti zahtevano

izobrazbo. Ker izobraževanja v navedenem roku ni zaključila in si

predpisane izobrazbe ni pridobila, ji je tožena stranka izdala pisno

ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dnem 15.3.2002.

Stališče tožeče stranke, da Zakon o vrtcih ni neposredno uporabljiv

in da ta zakon daje delodajalcu le materialnopravno podlago za

odpoved pogodbe o zaposlitvi, delavcu pa lahko delovno razmerje

preneha le na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS

št. 42/2002 - ZDR) na način, ki ga ta zakon predvideva, je zmotno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnici že na

podlagi samega zakona prenehalo delovno razmerje dne 15.3.2003. O tem

vprašanju je bilo že zavzeto stališče v podobni zadevi, v kateri je

Vrhovno sodišče RS odločalo v revizijskem postopku (sodba VS RS

opr.št. VIII Ips 262/2004 z dne 23.11.2004). Iz navedene sodbe VS RS

je razvidno naslednje stališče:

- Pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi (v primerih, kadar si delavec v

sedemletnem zakonskem roku iz 2. odstavka 58. člena ZVrt ne pridobi

zahtevane izobrazbe) velja določba 7. alinee 75. člena ZDR, iz katere

izhaja, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati v drugih primerih, ki

jih določa zakon. V obravnavanem primeru je tak zakon ZVrt.

- Gre za delovno razmerje, ki je po pravni naravi podobno delovnemu

razmerju za določen čas, s tem, da je čas trajanja delovnega razmerja

brez ustrezne izobrazbe zakonsko določen, po poteku tega časa pa

pride do prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu. Ker gre za

časovno omejeno delovno razmerje, je pisni akt o prenehanju pogodbe o

zaposlitvi le deklaratorne in ne konstitutivne narave.

- Za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v primerih, ko že zakon

določa, da bo in kdaj bo prišlo do prenehanja, ni mogoče uporabljati

določb ZDR, ki v 88. členu obravnavajo redno odpoved pogodbe. Ta

postopek, s posledičnim upoštevanjem pravic delavca iz 91. in 92.

člena ZDR, 109. člena in 115. člena ZDR, bi prišel v poštev samo v

primeru, če ZVrt v 58. členu ne bi že sam določil prenehanja

delovnega razmerja ob neizpolnjevanju pogojev in določil tudi roka

prenehanja. Če bi ta zakon določenim delavcem samo prepovedal

opravljanje nekega dela in konkretizacijo te prepovedi prepuščal

delodajalcu pa do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo po

določbah 75. člena ZDR, ampak po določbah 88. člena ZDR.

Glede na navedeno stališče VSRS, v obravnavanem primeru tožnici

ni bilo potrebno odpovedati pogodbe o zaposlitvi po določbah 88.

člena ZDR. Seveda pa tudi ni nobene pravne podlage za razporeditev

tožnice, ki ima priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, na

drugo delovno mesto pri toženi stranki, saj tožena stranka v odgovoru

na pritožbo pravilno opozarja, da novi ZDR razporejanja delavcev ne

ureja več, delodajalca pa tudi ne more zavezovati odločba ZPIZ, ki je

postala dokončna šele potem, ko je tožnici že zakonito prenehalo

delovno razmerje pri toženi stranki.

S sklepom z dne 10.7.2001 je bilo odločeno, da se s tožnico na

delovnem mestu pomočnice vzgojiteljice od 16. junija (2001) dalje

sklepa delovno razmerje za nedoločen čas, s pogojem, da v okviru

dogovorjenega roka dokonča ustrezno izobraževanje za dosego

zahtevane izobrazbe za navedeno delovno mesto. Res je sicer, da

je tožena stranka v navedenem sklepu zapisala, da je rok, kot ga

za pridobitev ustrezne izobrazbe predvideva Ministrstvo za

šolstvo, šport in znanost 1.9.2003, vendar navedeni rok ni bil

določen v skladu z določbo 58. člena ZVrt. Zato je pravilna

odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče priznati

pravic iz delovnega razmerja po 15.3.2003, to je po datumu, ko ji

je v skladu z določbo 2. odstavka 58. člena ZVrt po samem zakonu

prenehalo delovno razmerje, ker v zakonsko določenem sedemletnem

roku ni izpolnila v zakonu določenih pogojev za nadaljevanje dela

na njenem delovnem mestu.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na

katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je

pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijano sodbo (353. člen).