Appeal dismissed; termination of older worker's contract due to business reasons requires special protection.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

1. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi 1. odstavka

56. člena ZDDO (ukinitev delovnega mesta zaradi spremembe

sistemizacije kot posledice reorganizacije), je skladno z določbo

234. člena ZDR, ki določa, da se do spremembe zakonov, ki urejajo

prenehanje delovnega razmerja zaradi nujih operativnih razlogov

uporabljajo določbe tega zakona o odpovedi PZ iz poslovnega razloga,

potrebno izpodbijane sklepe presojati na podlagi določb ZDR o

odpovedi PZ iz poslovnega razloga.

2. Ker je imel tožnik v času izdaje izpodbijanih sklepov status

starejšega delavca, mu skladno s 1. odstavkom 114. člena ZDR delovno

razmerje ne bi smelo prenehati brez njegovega soglasja.

3. Če starejši delavec uživa posebo pravno varstvo pred odpovedjo PZ

iz poslovnega razloga (114. člen ZDR), ne pride v poštev določba 2.

odstavka 118. člena ZDR (ugotovitev sodišča, da upoštevajoč vse

okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega

razmerja ni več mogoče), saj bi se na ta način obšel namen varstvene

določbe za starejše delavce po 114. členu ZDR. Tudi sicer je določbo

2. odstavka 118. člena ZDR potrebno razlagati restriktivno in mora

biti ugotovljeno, da nadaljevanje delovnega razmerje dejansko ni več

mogoče in ne le, da bi lahko prišlo do slabih odnosov med delavci oz.

do motenj delovnega procesa.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa

tožene stranke št. 123-85/95 z dne 26.6.2003 in z dne 23.7.2003,

naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika zaposliti in mu od

13.8.2003 izplačati pripadajočo neto plačo z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od posamičnega zneska od 15. dne v mesecu za pretekli

mesec do plačila ter na plačo obračunati in izplačati pripadajoče

prispevke in davke v 8 dneh. Višji zahtevek tožnika, ko je ta

zahteval od tožene stranke zaposlitev na delovnem mestu

svetovalca za poinvesticijsko analizo, je zavrnilo in naložilo

toženi stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v

znesku 189.228,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka, oba

iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni

del izreka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi. V

pritožbi navaja, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v

nasprotju in v nasprotju z izrekom, zaradi česar je ni moč

preizkusiti. Sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da je bilo

delovno mesto svetovalca za poinvesticijsko analizo v oddelku za

infrastrukturo in gospodarske javne službe ukinjeno 25.6.2003,

kar je imelo za posledico odpoved delovnega razmerja. Ukinitev

delovnega mesta je torej v neposredni zvezi z odpovedjo delovnega

razmerja tožniku. Zato tožnik meni, da je upravičen do ponovne

zaposlitve na delovnem mestu svetovalca za poinvesticijsko

analizo, saj je prepričan, da je bilo delovno mesto zgolj

fiktivno ukinjeno.

Tožena stranka se pritožuje smiselno zoper del izpodbijane sodbe,

s katero je bilo ugodeno delu tožnikovega tožbenega zahtevka. V

pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloga

tožene stranke, da sodišče o tožbenem zahtevku odloči na podlagi

2. odst. 118. čl. ZDR. Po stališču tožene stranke je bil tožnikov

odnos do sodelavcev in dela neprimeren v taki meri, da bi to

oviralo nadaljnji delovni proces, zaradi česar bi bilo

nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče. Glede na to po stališču

tožene stranke reintegracija tožnika ne pride v poštev.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno

dejansko stanje sprejelo tudi pravilno materialnopravno

odločitev.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno

ugotovilo, da sta sklepa župana z dne 26.6.2003 in 23.7.2003, na

podlagi katerih je bilo tožniku delovno razmerje odpovedano,

nezakonita. Ker je bil sklep tožene stranke o prenehanju

delovnega razmerja tožnika izdan 26.6.2003, je bilo potrebno

zakonitost izpodbijanih sklepov presojati na podlagi določb

Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90

in nadalj.). Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št.

56/2002) se je pričel uporabljati od 28.6.2003 dalje (204. čl.

ZJU), po 199. čl. ZJU pa se postopki odločanja o pravicah in

obveznostih iz delovnih razmerij, o disciplinski in odškodninski

odgovornosti ter postopki ugotavljanja nesposobnosti in postopki

razrešitev, ki so se pričeli pred začetkom uporabe ZJU,

nadaljujejo po določbah zakonov, ki so veljali do začetka uporabe

ZJU. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je

zakonitost izpodbijanih sklepov presojalo z ozirom na določbe

ZDDO. V posledici tega je pravilno ugotovilo, da je izpodbijana

sklepa izdal pristojni organ z ozirom na določbo 2. odst. 72. čl.

ZDDO.

Ker je iz izpodbijanih sklepov tožene stranke razvidno, da

temeljita na določbi 1. odst. 56. čl. ZDDO, ju je sodišče prve

stopnje z ozirom na določbo 234. čl. Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) utemeljeno presojalo na podlagi

določb citiranega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je

imel tožnik v času izdaje izpodbijanih sklepov status starejšega

delavca, zato je bil pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga varovan na podlagi 114. čl. ZDR. Ker je bilo v

postopku ugotovljeno, da je bila tožniku z odločbo Zavoda R

Slovenije za zaposlovanje, Območna služba Nova Gorica, z dne

25.9.2003 priznana pravica do denarnega nadomestila med

brezposelnostjo 24 mesecev, to je od 13.8.2003 do 12.8.2005 in da

tožnik 12.8.2005, ko ne bo več imel pravice do denarnega

nadomestila, ne bo izpolnjeval pogojev za upokojitev po 36. čl.

Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l.

RS, št. 26/03), mu tožena stranka brez njegovega pisnega soglasja

ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga. Ker tožnik pisnega soglasja ni podal, tožena stranka pa

je tožniku kljub temu izdala sklep o prenehanju delovnega

razmerja, čeprav je tožnik kot starejši delavec užival zaščito na

podlagi 114. čl. ZDR, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno,

ko je izpodbijana sklepa razveljavilo kot nezakonita. Ker je

tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi

izpodbijanih sklepov nezakonito prenehalo, mu je dolžna tožena

stranka vzpostaviti takšno stanje, kakor da do nezakonitega

prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Glede na to je

sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo opisno

vtoževane neto zneske plač za obdobje po nezakonitem prenehanju

delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega

zneska od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila po

predhodnem odvodu pripadajočih prispevkov in davkov. Ker je

tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito,

je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi delu tožbenega

zahtevka za reintegracijo tožnika k toženi stranki, pri čemer je

pravilno je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, v okviru katerega

je tožnik zahteval zaposlitev na konkretno določenem delovnem

mestu. Veljavna delovnopravna zakonodaja namreč sodišču ne daje

pristojnosti, da delodajalcu naloži reintegracijo delavca na

točno določeno delovno mesto. Z ozirom na navedeno je

neutemeljena pritožbena navedba tožnika o tem, da bi ga moralo

sodišče reintegrirati na delovno mesto svetovalca za

poinvesticijske analize, na katerem je delal do prenehanja

delovnega razmerja.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke v zvezi z njenim

predlogom po upoštevanju določbe 2. odst. 118. čl. ZDR. Sodišče

prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno

ugotovilo, da okoliščine, ki jih je zatrjevala tožena stranka in

zaradi katerih naj bi bilo onemogočeno tožniku nadaljevanje

delovnega razmerja pri toženi stranki, nimajo takšne teže, da bi

bilo mogoče zaradi tega uporabiti določbo 2. odst. 118. čl. ZDR,

pri čemer je svojo ugotovitev tudi ustrezno obrazložilo. Po

mnenju pritožbenega sodišča sicer določba 2. odst. 118. čl. ZDR

za tožnika kot starejšega delavca, ki uživa posebno pravno

varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga

(114. čl. ZDR) niti ne bi mogla priti v poštev, saj bi se v

nasprotnem primeru s tem obšel namen varstvene določbe 114. čl.

ZDR, ki velja za starejše delavce.

K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je potrebno sicer določbo 2.

odst. 118. čl. ZDR razlagati restriktivno, kar pomeni, da mora

biti v zvezi z uporabo 2. odst. 118. čl. ZDR ugotovljeno, da

nadaljevanje delovnega razmerja zaradi vseh okoliščin in

interesov obeh pogodbenih strank dejansko ne bi bilo več mogoče

(ne pa npr. da bi prišlo zaradi slabih odnosov delavca z

preostalimi sodelavci oz. nadrejenimi delavci do možnega motenja

delovnega procesa, ...).

Neutemeljena je tudi pritožba tožnika v zvezi z zatrjevano

bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl.

ZPP. Izpodbijana sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi

katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe ni nerazumljiv, prav

tako ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. V sodbi so

navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti so jasni in med seboj

niso v nasprotju, prav tako pa o odločilnih dejstvih ni nasprotja

med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oz.

zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami

oz. zapisniki. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje na drugi

strani obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je zahtevek

tožnika v celoti utemeljen, medtem ko je v nadaljevanju

obrazložitve podrobno pojasnilo, zakaj je tožbenemu zahtevku

tožnika le delno ugodilo, zavrnilo pa je njegov tožbeni zahtevek

po reintegraciji na konkretno delovno mesto, pa ne pomeni, da je

zaradi tega storjena očitana bistvena kršitev določb postopka iz

14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Ker niso bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere

pazi pritožbeno sodiče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno

pritožbi obeh strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.

čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni

priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.