Appeal dismissed; employee failed to request suspension of termination effect before union opposition.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Pogoji za izdajo začasne odredbe zadržanja učinkovanja redne odpovedi

PZ iz krivdnega razloga po 3. odstavku 85. člena ZDR niso podani,

čeprav je sindikat odpovedi nasprotoval, saj delavec ni predhodno

zahteval zadržanja učinkovanja prenehanja PZ zaradi odpovedi pri

delodajalcu po 1. odstavku 85. člena ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom

zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži

učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.1.2001,

št. 2.2.-990/2/05 APK, z dne 10.5.2005 in da začasna odredba

velja do pravnomočne rešitve tega spora.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka s predlogom, da

pritožbeneo sodišče ugodi njeni pritožbi, izpodbijani sklep pa

nadomesti z novim, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo odločanje in v obeh primerih naloži

toženi stranki plačilo dodatnih pravdnih stroškov z obrestmi.

V pritožbi navaja, da terjatev tožeče stranke obstoji. Navedla

je, kako je bila odpoved "vročena". Kot dokaze je predlagala tudi

svoje zaslišanje in pridobitev celotnega spisa, ki se nanaša na

odpoved. Zato bi lahko sodišče prve stopnje vpogledalo v spis in

z zaslišanjem tožeče stranke ugotovilo, kako je prišlo do

vročanja. Namreč zakon nikjer ne prepoveduje, da sodišče pred

izdajo začasne odredbe ne bi smelo zaslišati strank in vpogledati

v predlagane dokaze ene ali druge stranke.

V kolikor bi sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke, bi lahko

v spisu tudi zasledilo, da sta sindikat in delavec nasprotovala

odpovedi in k pritožbi vlaga tudi nasprotovanje sindikata, št.

29/05, z dne 18.4.2005.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutne bistvene

kršitve pravil postopka, kot to nalaga določba 350. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s

366. členom ZPP. Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da

sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev

določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje

tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter predlog za izdajo

začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno izhajalo iz

določbe 1. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju

(Ur.l. RS št. 51/98 - 16/2004), ki določa pogoje za izdajo

začasne odredbe za zavarovanje terjatev. Po 1. odst. prej

citiranega člena, kjer so opredeljeni pogoji, glede zavarovanja

nedenarne terjatve, za kar gre v tej zadevi, je določeno, da

lahko sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, če

izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji oz. da mu bo

terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati

tudi eno izmed predpostavk, ki so naštete v 2. odst. tega člena

in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali

precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba

sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo

začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno,

ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez

izdaje začasne odredbe nastala upniku; glede na 3. in 4. odst.

270. člena tega zakona, pa tudi, da upnik ni dolžan dokazovati

nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano

odredbo pretrpel le neznatno škodo ter še, da se šteje, da je

nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini,

kar pa tožnik - upnik ni izkazal.

O predlogu za izdajo začasne odredbe odloča sodišče na podlagi

trditev tožeče stranke v predlogu in v okviru teh presoja, ali so

izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Pri tem sodišče prve

stopnje pravilno ugotavlja, da tožeča stranka ni dokazala, da je

njena vtoževana terjatev verjetno izkazana. Iz predloženih

dokazov v spisu, označenih pod A, kaj takega zaenkrat ne izhaja.

Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga št.

2.2.-990/2/05 APK z dne 8.4.2005 (dokaz B/25) izhaja, da je bila

delavcu vročena 14.4.2005. Prav tako je bil delavcu - tožniku

11.3.2005 omogočen zagovor, kar je razvidno iz zapisnika o

zagovoru, ki je bil dne 18.2.2005 na prošnjo delavca predložen

zaradi nege otroka. Na zagovoru je zagovornik tožnika Roman

Jakopič predložil pisni zagovor, ki mu pa zagovornik kot tudi

delavec - tožnik nista ničesar dodala. O nameravani redni

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bil na

zahtevo tožnika obveščen tudi sindikat, katerega član je - SSPDS.

Sindikat v svojem mnenju ponovi bistvene elemente iz njegovega

zagovora in zatrjuje, da razlog ni resen in utemeljen ter

onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in

delodajalcem. Iz te odpovedi pogodbe iz krivdnega razloga izhaja,

da je tožnik - delavec s svojim ravnanjem kršil pogodbene in

druge obveznosti ter da so navedeni razlogi dovolj resni in

utemeljeni ter onemogočajo kakršnokoli nadaljevanje delovnega

razmerja med delavcem in delodajalcem. Iz tega jasno sledi, da

zaenkrat ni verjetno dokazana vtoževana terjatev tožeče stranke,

kar je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ugotovilo. Verjetnost

vtoževane terjatve pa tudi ni izkazana glede na razloge, ki so

navedeni v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik je s

predlaganim predlogom predlagal začasno odredbo, da se naj zadrži

učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočne

odločitve tega spora. Tak predlog pa je v nasprotju z določbo 85.

člena ZDR/2002, pa čeprav je sindikat nasprotoval redni odpovedi

iz krivdnega razloga, kot je to v konkretnem primeru, vendar

delavec ni pri delodajalcu zahteval zadržanje učinkovanja

prenehanje odpovednega roka zaradi odpovedi. V primeru, da bi

tožnik zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o

zaposlitvi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne bi učinkovalo do

poteka za arbitražno oz. sodno varstvo. Delavec je v sodnem

postopku uveljavljal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi

in ob vložitvi tožbe predlagal začasno odredbo, se zadržanje

učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi ni

podaljšalo do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne

odredbe, ker ni to zadrževanje prej zahteval tožnik pri toženi

stranki - delodajalcu (1. odst. 85. člena ZDR/2002). Poleg tega

predlog za izdajo začasne odredbe ni tudi utemeljen, ker je ob

vložitvi tožbe in predloga za začasno odredbo že nastopilo

učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožbeno

sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje glede

zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe in ugotavlja, da

niso izpolnjeni pogoji za izdajo take začasne odredbe; lahko pa

predlaga vselej začasno odredbo iz drugih razlogov.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve

stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da ni pritožba tožene

stranke utemeljena, in sicer, da sta sindikat in delavec

nasprotovala odpovedi, saj taka pritožbena navedba ni bistvena za

zakonito izdajo te sodne odločbe, ker bi bila utemeljena začasna

odredba le v primeru, če bi delavec vložil zahtevo za zadržanje

učinkovanja odpovedi o zaposlitvi pri delodajalcu, kar pa ni

storil (1. odst. 85. člena ZDR), ob predhodnem nasprotovanju

sindikata in tožnika. Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje materialno pravno pravilen

in zakonit.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče

stranke in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje,

obenem pa sklenilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške

pritožbe, ker z njo ni uspela (1. odst. 154. člena v zvezi s 1.

odst. 165. člena v zvezi s 366. členom ZPP), kot to izhaja iz

izreka tega sklepa.