Appeal allowed; termination due to lack of education does not trigger statutory severance pay under Labor Law.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se zahtevek tožeče stranke J. J., da ji je tožena stranka

Vrtec M., dolžna plačati odpravnino v znesku 318.010,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2003 dalje do plačila in

ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh.

Tožeča stranka J. J. je dolžna povrniti toženi stranki Vrtec M.

stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku

64.550,60 SIT, v 8 dneh ter stranskemu intervenientu RS,

Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport 41.581,20 SIT, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.2004 dalje do plačila,

v 8 dneh". Tožeča stranka J. J. je dolžna povrniti toženi stranki

Vrtec M. stroške pritožbe v znesku 59.600,00 SIT, v 8 dneh.

[JEDRO]

Tožnici je delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi 7. alinee

75. člena ZDR v zvezi z 2. odst. 58. člena Zakona o vrtcih (ki

določa, da delavcu, ki v roku 7 let od uveljavitve zakona ne pridobi

zahtevane izobrazbe, preneha delovno razmerje), saj v predpisanem

roku ni pridobila zahtevane izobrazbe za delovno mesto pomočnice

vzgojitelja, ki ga je zasedala. Ker je tožnici delovno razmerje

prenehalo iz navedenega razloga, ne pa po 2. alineji 1. odstavka 88.

člena ZDR (odpoved PZ iz razloga nesposobnosti), tožnica ni

upravičena do odpravnine po 109. členu ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki,

da plača tožnici odpravnino v znesku 318.010,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.10.2003 dalje do plačila ter ji povrne

stroške postopka v znesku 80.280,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (28.4.2004) do

plačila, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni

razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču

predlaga spremembo izpodbijane sodbe in stroškovno zavrnitev

tožbenega zahtevka. V pritožbi navaja, da je tožnici s sklepom z

dne 26.2.2003 prenehalo delovno razmerje, ker v določenem roku v

skladu z 2. odst. 58. člena Zakona o vrtcih (ZVrt, Ur.l. RS št.

12/96, 44/2000) ni pridobila ustrezne izobrazbe, potrebne za

njeno delovno mesto. Način prenehanja pogodbe o zaposlitvi izhaja

iz 7. alinee 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS

št. 42/2002). V konkretnem primeru torej ne gre za odpoved

pogodbe o zaposlitvi, kot to razloguje napadena sodba, temveč za

prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu. To

sledi tudi iz okrožnice stranskega intervenienta z dne 14.1.2003

in sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v

Novem mestu, opr. št. Pd 32/2003 z dne 7.10.2003.

Pritožba je utemeljena.

Kljub temu, da je tožnici pri toženi stranki delovno razmerje

trajalo do 30.9.2003 in kljub nepojasnjenim dejstvom o tem, na

kateri podlagi je tožnica ostala v delovnem razmerju pri toženi

stranki oz. ji je bilo to podaljšano ali ponovno sklenjeno tudi v

času od 15.3.2003 do 30.9.2003, med strankama ni spora o tem, da

je dejansko prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnici na

podlagi odločbe tožene stranke z dne 26.2.2003, ki temelji na 2.

odst. 58. člena ZVrt in 7. alinei 75. člena ZDR, in ki določa, da

pogodba o zaposlitvi preneha veljati tudi v drugih primerih, ki

jih določa zakon. Razlog za prenehanje pogodbe v skladu z 2.

odst. 58. člena ZVrt je v tem, da tožnica v sedmih letih po

uveljavitvi tega zakona ni pridobila ustrezne izobrazbe za

delovno mesto, ki ga je zasedala, kar ima v skladu s to navedeno

določbo zakona za posledico prenehanje delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je napačno tolmačilo določbo o prenehanju

pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi napačno zaključilo, naj bi

šlo dejansko za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga

nesposobnosti (po 2. alinei 1. odst. 88. člena ZDR). Pravne

podlage za takšen zaključek namreč ni, saj tožnici ni bila izdana

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč ugotovitvena odločba,

ki dejansko temelji na ustrezni pravni podlagi (t.j. zadnji

alinei 75. člena ZDR v povezavi z 2. odst. 58. člena ZVrt).

Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips

262/2004 z dne 23.11.2004, v povezavi s sodbo Višjega delovnega

in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1689/2003 z dne

8.7.2004, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v

Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, opr. št. Pd 32/2003 z dne

7.10.2003.

Glede na zmotno uporabo materialnega prava je mogoče pritrditi

pritožbenim navedbam tožene stranke in navedbam stranskega

intervenienta v postopku pred sodiščem prve stopnje, da gre v tej

zadevi za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v drugih

primerih, ki jih določa zakon, v teh primerih pa ZDR ne

predvideva oz. ne določa, da delavcu, ki mu na tak način preneha

pogodba o zaposlitvi, pripada tudi odpravnina.

Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 358. členom ZPP spremenilo

izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo. V

posledici tega in v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP je moralo

odločiti tudi o stroških postopka nasprotne stranke in stranskega

intervenienta. Toženi stranki za odgovor na tožbo pripada 200

točk, enako za sodelovanje na naroku za glavno obravnavo. Pripada

ji pa tudi 2% iz naslova materialnih stroškov (3. odst. 13. člena

Odvetniške tarife - OT, Ur.l. RS št. 67/2003), kar upoštevajoč

vrednost točke (110,00 SIT) in DDV znaša 53.856,00 SIT, z

dodatnim upoštevanjem takse za tožbo (6.650,00 SIT) in

kilometrine (4.044,60 SIT) pa skupaj 64.550,60 SIT. Stranskemu

intervenientu za njegov odgovor pripada 200 točk, za sodelovanje

na naroku 150 točk (kot je stranski intervenient priglasil), kar

z 2% materialnimi stroški znaša 39.270,00 SIT, s priznanjem

kilometrine v znesku 2.311,20 SIT pa skupaj 41.581,20 SIT. Ker je

tožena stranka uspela s pritožbo, ji pripadajo tudi pritožbeni

stroški, in sicer 250 točk po OT za sestavo pritožbe, iz naslova

DDV 20% (dodatnih materialnih stroškov tožena stranka ni

priglasila), kar znaša 33.000,00 SIT, skupaj s sodno takso v

znesku 26.600,00 SIT pa 59.600,00 SIT. Priznane stroške je

tožnica dolžna stranskemu intervenientu povrniti z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, t.j. od

28.4.2004 do plačila. Toženi stranki je dolžna povrniti stroške

postopka brez obresti, saj teh tožena stranka ni zahtevala.