Appeal allowed; termination due to lack of education does not trigger statutory severance pay under Labor Law.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court reversed the first-instance judgment, ruling that the employer was not liable for severance pay. The court found the employment relationship terminated automatically under the Kindergarten Act because the employee failed to obtain required education within seven years, rather than being dismissed for incompetence. Consequently, the statutory conditions for severance pay under the Labor Relations Act were not met, and the claim was dismissed in favor of the employer.
Legislator headnote
AI generated7. alinea 75. člena ZDR; 2. odst. 58. člena Zakona o vrtcih: Termination of employment due to failure to acquire required education within the statutory period constitutes a statutory termination, not a dismissal for incompetence, and thus does not entitle the employee to severance pay.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:
"Zavrne se zahtevek tožeče stranke J. J., da ji je tožena stranka
Vrtec M., dolžna plačati odpravnino v znesku 318.010,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2003 dalje do plačila in
ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh.
Tožeča stranka J. J. je dolžna povrniti toženi stranki Vrtec M.
stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku
64.550,60 SIT, v 8 dneh ter stranskemu intervenientu RS,
Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport 41.581,20 SIT, z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.2004 dalje do plačila,
v 8 dneh". Tožeča stranka J. J. je dolžna povrniti toženi stranki
Vrtec M. stroške pritožbe v znesku 59.600,00 SIT, v 8 dneh.
[JEDRO]
Tožnici je delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi 7. alinee
75. člena ZDR v zvezi z 2. odst. 58. člena Zakona o vrtcih (ki
določa, da delavcu, ki v roku 7 let od uveljavitve zakona ne pridobi
zahtevane izobrazbe, preneha delovno razmerje), saj v predpisanem
roku ni pridobila zahtevane izobrazbe za delovno mesto pomočnice
vzgojitelja, ki ga je zasedala. Ker je tožnici delovno razmerje
prenehalo iz navedenega razloga, ne pa po 2. alineji 1. odstavka 88.
člena ZDR (odpoved PZ iz razloga nesposobnosti), tožnica ni
upravičena do odpravnine po 109. členu ZDR.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki,
da plača tožnici odpravnino v znesku 318.010,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 1.10.2003 dalje do plačila ter ji povrne
stroške postopka v znesku 80.280,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (28.4.2004) do
plačila, vse v 8 dneh.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni
razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču
predlaga spremembo izpodbijane sodbe in stroškovno zavrnitev
tožbenega zahtevka. V pritožbi navaja, da je tožnici s sklepom z
dne 26.2.2003 prenehalo delovno razmerje, ker v določenem roku v
skladu z 2. odst. 58. člena Zakona o vrtcih (ZVrt, Ur.l. RS št.
12/96, 44/2000) ni pridobila ustrezne izobrazbe, potrebne za
njeno delovno mesto. Način prenehanja pogodbe o zaposlitvi izhaja
iz 7. alinee 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS
št. 42/2002). V konkretnem primeru torej ne gre za odpoved
pogodbe o zaposlitvi, kot to razloguje napadena sodba, temveč za
prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu. To
sledi tudi iz okrožnice stranskega intervenienta z dne 14.1.2003
in sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v
Novem mestu, opr. št. Pd 32/2003 z dne 7.10.2003.
Pritožba je utemeljena.
Kljub temu, da je tožnici pri toženi stranki delovno razmerje
trajalo do 30.9.2003 in kljub nepojasnjenim dejstvom o tem, na
kateri podlagi je tožnica ostala v delovnem razmerju pri toženi
stranki oz. ji je bilo to podaljšano ali ponovno sklenjeno tudi v
času od 15.3.2003 do 30.9.2003, med strankama ni spora o tem, da
je dejansko prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnici na
podlagi odločbe tožene stranke z dne 26.2.2003, ki temelji na 2.
odst. 58. člena ZVrt in 7. alinei 75. člena ZDR, in ki določa, da
pogodba o zaposlitvi preneha veljati tudi v drugih primerih, ki
jih določa zakon. Razlog za prenehanje pogodbe v skladu z 2.
odst. 58. člena ZVrt je v tem, da tožnica v sedmih letih po
uveljavitvi tega zakona ni pridobila ustrezne izobrazbe za
delovno mesto, ki ga je zasedala, kar ima v skladu s to navedeno
določbo zakona za posledico prenehanje delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je napačno tolmačilo določbo o prenehanju
pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi napačno zaključilo, naj bi
šlo dejansko za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga
nesposobnosti (po 2. alinei 1. odst. 88. člena ZDR). Pravne
podlage za takšen zaključek namreč ni, saj tožnici ni bila izdana
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč ugotovitvena odločba,
ki dejansko temelji na ustrezni pravni podlagi (t.j. zadnji
alinei 75. člena ZDR v povezavi z 2. odst. 58. člena ZVrt).
Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips
262/2004 z dne 23.11.2004, v povezavi s sodbo Višjega delovnega
in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1689/2003 z dne
8.7.2004, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v
Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, opr. št. Pd 32/2003 z dne
7.10.2003.
Glede na zmotno uporabo materialnega prava je mogoče pritrditi
pritožbenim navedbam tožene stranke in navedbam stranskega
intervenienta v postopku pred sodiščem prve stopnje, da gre v tej
zadevi za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v drugih
primerih, ki jih določa zakon, v teh primerih pa ZDR ne
predvideva oz. ne določa, da delavcu, ki mu na tak način preneha
pogodba o zaposlitvi, pripada tudi odpravnina.
Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 358. členom ZPP spremenilo
izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo. V
posledici tega in v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP je moralo
odločiti tudi o stroških postopka nasprotne stranke in stranskega
intervenienta. Toženi stranki za odgovor na tožbo pripada 200
točk, enako za sodelovanje na naroku za glavno obravnavo. Pripada
ji pa tudi 2% iz naslova materialnih stroškov (3. odst. 13. člena
Odvetniške tarife - OT, Ur.l. RS št. 67/2003), kar upoštevajoč
vrednost točke (110,00 SIT) in DDV znaša 53.856,00 SIT, z
dodatnim upoštevanjem takse za tožbo (6.650,00 SIT) in
kilometrine (4.044,60 SIT) pa skupaj 64.550,60 SIT. Stranskemu
intervenientu za njegov odgovor pripada 200 točk, za sodelovanje
na naroku 150 točk (kot je stranski intervenient priglasil), kar
z 2% materialnimi stroški znaša 39.270,00 SIT, s priznanjem
kilometrine v znesku 2.311,20 SIT pa skupaj 41.581,20 SIT. Ker je
tožena stranka uspela s pritožbo, ji pripadajo tudi pritožbeni
stroški, in sicer 250 točk po OT za sestavo pritožbe, iz naslova
DDV 20% (dodatnih materialnih stroškov tožena stranka ni
priglasila), kar znaša 33.000,00 SIT, skupaj s sodno takso v
znesku 26.600,00 SIT pa 59.600,00 SIT. Priznane stroške je
tožnica dolžna stranskemu intervenientu povrniti z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, t.j. od
28.4.2004 do plačila. Toženi stranki je dolžna povrniti stroške
postopka brez obresti, saj teh tožena stranka ni zahtevala.