Appeal dismissed; economic reasons for dismissal proven by documents, not just expert, and bankruptcy breaks employment continuity.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Obstoj ekonomskih razlogov za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga

se lahko dokazuje tudi z listinami in pričami in ne zgolj z

izvedencem ekonomske stroke.

30 dnevni subjektivni rok za odpoved PZ iz 5. odstavka 88. člena ZDR

ni pričel teči z dnem, ko je tožena stranka sindikat in svet delavcev

obvestila, da bo zmanjšala število zaposlenih, saj tega dne tožena

stranka še ni vedela, da bo PZ odpovedala ravno tožniku. Ta rok je

začel teči šele, ko je tožena stranka s sklepom določila, za koliko

delavcev se na posameznih delovnih mesti zmanjša število izvajalcev.

Ker pri toženi stranki ni šlo za t.i. kolektivni odpust, ta ni bila

dolžna predhodno oblikovati kriterijev za določitev presežnih

delavcev.

Če pride do uvedbe stečaja nad pravno osebo, pri kateri je bil

delavec predhodno zaposlen, ni podana kontinuiteta delovnega razmerja

med zaposlitvami pri prejšnjem delodajalcu in toženo stranko, zato

delavcu delovne dobe pri prejšnjem delodajalcu, ki je zaradi stečaja

prenehal obstajati, ni mogoče upoštevati pri določitvi minimalnega

odpovednega roka. Sodna praksa je že pred uveljavitvijo novega

ZDR/2002 priznavala kontinuiteto delovnega razmerja le v primeru

statusnih sprememb oz. prevzema na delo v drugo organizacijo oz. k

drugemu delodajalcu, ne pa tudi v primerih, kadar je delavcu pri

prvem delodajalcu prenehalo delovno rzmerje po samem zakonu zaradi

uvedbe stečaja, nato pa se je na novo zaposlil pri novem delodajalcu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke, ki je zahtevala:

- ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15.9.2003;

- ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama za

delovno mesto samostojni tehnolog proizvodnje, ne preneha veljati in

da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za

nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi sklenjene pogodbe o

zaposlitvi od 30.10.2003 dalje;

- da tožena stranka tožečo stranko pozove nazaj na delo in ji od

30.10.2003 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja kot da bi

delala, vse v osmih dneh pod izvršbo (1. odstavek izreka). Sklenilo

je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (2. odstavek

izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih

razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da bi

oceno, ali gre za resnični obstoj ekonomskih razlogov kot poslovnih

razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko podal le izvedenec

ekonomske stroke. Ekonomskih okoliščin kot poslovnega razloga sodišče

ni ugotovilo na dejanski strokovni podlagi, zato je dejansko stanje s

tem v zvezi pomanjkljivo raziskano. Tožena stranka je v Gostolskih

novicah zatrjevala, da je v celoti dosegla predvideni plan za leto

2003 ter v tiskanih medijih intenzivno iskala nove delavce. O teh

listinskih dokazih se sodišče niti z besedico ni izreklo, zaradi

česar odločitev nima razlogov o odločilnih ali vsaj izjemno pomembnih

dejstvih in dokazih, ki se nahajajo v spisu in na katere se je tožnik

skliceval, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka

iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je tudi stališče

sodišča prve stopnje glede zastaranja v zvezi z odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi. Rok za odpoved je začel teči, ko se je tožena stranka

seznanila z vsemi okoliščinami primera, to je dne 9.7.2003, ko je

poslovni rezultat za obdobje januar - junij 2003 sporočila

sindikatoma in svetu delavcev. To nedvomno izhaja tudi iz dopisa z

dne 9.7.2003 o tem, da je ta dopis potrebno šteti kot obvestilo o

predvidenem zmanjšanju števila zaposlenih. Stališče sodišča prve

stopnje, da je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči šele s

sklepom direktorja z dne 28.8.2003, je zato brez dejanske in pravne

podlage. Tožeča stranka je s tem v zvezi predlagala tudi zaslišanje

predstavnikov sindikata, vendar je prvostopno sodišče dokazni predlog

zavrnilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje najmanj nepopolno

ugotovljeno. Tudi zaradi zastaranja oz. zamude prekluzivnega roka s

strani tožene stranke bi prvostopno sodišče moralo v celoti ugoditi

tožbenemu zahtevku. Pravilnik tožene stranke, ki določa kriterije

(za določanje presežnih delavcev), je v nasprotju s Kolektivno

pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko

in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 37/96, 14/99, 50/99,

73/2000, 25/2002, 60/02, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba).

Panožna kolektivna pogodba ne loči uporabe kriterijev glede na to,

ali gre za večje ali manjše število delavcev. Če se je tožena stranka

odločila, da bo uporabljala kriterije tudi pri odpovedi manjšemu

številu delavcev, bi jih morala uporabiti pravilno. Če jih je

uporabila napačno, je tudi iz tega razloga nepravilno in brez pravne

in dejanske podlage odpustila tožnika. Z uporabo kriterija delovne

uspešnosti je tožena stanka povzročila neobjektivno ugotavljanje

delovne uspešnosti in razvrstitev tožnika med manj uspešne glede na

povprečno delovno uspešnost vseh delavcev primerjalne skupine. Po

mnenju tožnika je zmotno tudi stališče prvostopnega sodišča o

"ne"kontinuiteti delovnega razmerja. Tožnik je že pred stečajem

družbe GOSTOL P.P.O. d.o.o. pričel delati v tej družbi. Delavski

sveti pri družbenem podjetju Gostol p.o. je v začetku leta 1990

ustanovil nekaj hčerinskih družb, v katere so bili prenešeni delavci.

Statusne spremembe niso vplivale na spremembo delovnega razmerja

tožnika, njihove pravice, obveznosti in odgovornosti so ostale

nespremenjene. Kot je že večkrat poudarilo tudi revizijsko sodišče,

pri spremembi delodajalca zgolj v formalnopravnem smislu ne pride do

dejanskih sprememb, torej do prenehanja opravljanja dosedanje

podjetniške dejavnosti. Sodišče prve stopnje se niti ni izreklo o

obvestilih, ki jih je tožena stranka izdajala delavcem, po katerih

naj bi obdržali vse svoje pravice iz delovnega razmerja in naj bi

zgolj formalno dobili sklepe, ki na delovno razmerje ne bodo

vplivali. Tudi iz plačilnih list delavcev je razvidno, da jim je

tožena stranka priznavala kot delovno dobo tudi delovno dobo,

pridobljeno v družbi Gostol P.P.O. d.o.o. ter Gostol p.o.. To bi

lahko potrdile predlagane priče. Tožnik predlaga, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v

pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12.

in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje

glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno

odločitev. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče v celoti

strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

V postopku na prvi stopnji ni bilo absolutnih bistvenih kršitev

določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni

dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP,

ki jo pritožba izrecno uveljavlja. Obrazložitev izpodbijane sodbe ima

razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Ni

bistveno, če se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zapisov tožene

stranke v Gostolskih novicah v zvezi z doseganjem plana oz. do

oglasov v zvezi z iskanjem novih delavcev, saj ne gre za okoliščine

oz. dejstva, ki bi bila odločilnega pomena za pravilno odločitev v

tem individualnem delovnem sporu. Iz drugih dokazov, ki jih je

sodišče izvedlo in nanje oprlo svojo odločitev (izpoved priče Z. G.,

listinski dokazi o poslovnih rezultatih za obdobje od 1.1.

do 30.6.2003 oz. ocena izkaza poslovnega izida za leto 2003 ...), je

namreč razvidno, da so pri toženi stranki obstajali ekonomski

razlogi, ki so narekovali zmanjšanje števila zaposlenih oz. redne

odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem iz poslovnega razloga.

Izpodbijana sodba ima jasne in prepričljive razloge o tem, zakaj

šteje, da je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi.

Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno zgolj zaradi tega,

ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem ekonomske stroke. Zmotno

je stališče pritožbe, da je obstoj ekonomskih razlogov, zaradi

katerih prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji

iz pogodbe o zaposlitvi, možno ugotoviti le z izvedbo tega dokaza.

Nesprejemljiva je tudi tožnikova ocena, da naj bi bilo dejansko

stanje pomanjkljivo raziskano zato, ker sodišče prve stopnje

ekonomskih okoliščin kot poslovnega razloga ni ugotovilo na dejanski

strokovni podlagi. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev, da so

obstajali ekonomski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, imelo

dovolj trdno oporo v dokazih, ki so že navedeni zgoraj (izkazana je

bila izguba v poslovnem letu 2002, v prvem in drugem kvartalu 2003).

Pri tem je zlasti pomembna izpoved priče G. Z., ki je

pojasnila, da so bili razlogi za ugotavljanje presežkov delavcev

predvsem v izpadu pričakovane prodaje v poslovnem letu 2003, ki je

bila bistveno nižja od planirane, to pa je pomenilo izpad

pričakovanih prilivov in manj dela ter težko likvidnostno

situacijo, ki se je odražala v večji zadolženosti.

Napačno je tudi pritožbeno stališče, da je 30-dnevni rok, v katerem

mora delodajalec v skladu s petim odstavkom 88. člena Zakona o

delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/02 - ZDR) podati odpoved, začel

teči že 9.7.2003, ko je tožena stranka na oba sindikata in svet

delavcev naslovila informacijo, v kateri je napovedala zmanjšanje

števila zaposlenih. V tej informaciji je zgolj okvirno navedeno, da

je glede na oceno strokovne službe in rezultate, ki izhajajo iz

poslovnega izida za leto 2002, nujno, da se operativno pristopi k

zmanjševanju stroškov poslovanja, vključno s stroški dela ter da

predvideno zmanjšanje zaposlenih ne bo preseglo 10% vseh zaposlenih.

V skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati

odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved

in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Navedeni rok za

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku tako še ni mogel pričeti teči z

9.7.2003, saj takrat tožena stranka še ni mogla vedeti, da bo ravno

tožniku potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Šele potem, ko je

na podlagi Pravilnika o določitvi in uporabi kriterijev za določitev

presežnih delavcev v družbi Gostol - Gopan d.o.o. Nova Gorica

opravila točkovanje in je direktor tožene stranke dne 28.8.2003 s

sklepom določil, za koliko delavcev se na posameznih delovnih mestih

zmanjša število izvajalcev, je lahko pričel teči navedeni 30-dnevni

rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je bil tožnik

istega dne pisno obveščen o nameravani redni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga ter da je bila odpoved pogodbe o

zaposlitvi podana 15.9.2003, je očitno, da je tožena stranka odpoved

pogodbe o zaposlitvi podala znotraj 30-dnevnega roka iz petega

odstavka 88. člena ZDR.

Prav tako je zmotno stališče, da bi tožena stranka za določitev

presežnih delavcev morala uporabiti kriterije iz panožne kolektivne

pogodbe in ne kriterijev, ki jih je določila v pravilniku. Pri toženi

stranki ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov

večjemu številu delavcev, zato tožena stranka niti ni bila dolžna

določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, če pa je to

storila, ni bila vezana na določbe panožne kolektivne pogodbe. Tožena

stranka je pri sestavi pravilnika tudi upoštevala konkretne pripombe,

ki so jih predstavniki sindikata imeli na skupnem posvetovanju s

predstavniki uprave tožene stranke. Uporaba kriterijev za določitev

presežnih delavcev ni obvezna, če ne gre za večje število delavcev v

smislu 96. člena ZDR. Če gre za t.i. kolektivne odpuste, pa mora

delodajalec izpolniti obveznosti obveščanja in posvetovanja s

sindikatom, ki so določene v 97. členu ZDR (med drugim je potrebno

tudi predhodno posvetovanje o predlaganih kriterijih za določitev

presežnih delavcev). Zato je tožena stranka lahko odločila, da

kriterije sama oblikuje, pri čemer je upoštevala napotilno normo

prvega odstavka 100. člena ZDR (ki sicer velja za večje število

delavcev) o tem, katere kriterije je pri tem potrebno upoštevati.

Tožnik je med primerjalnimi delavci prejel najnižjo število točk po

kriterijih iz Pravilnika tožene stranke o določitvi in uporabi

kriterijev za določitev presežnih delavcev v družbi Gostol-Gopan

d.o.o. Nova Gorica z dne 21.7.2003. Zato tudi pritožbeno sodišče nima

pomislekov glede pravilnosti opredelitve tožnika za presežnega

delavca.

Sodišče prve stopnje tako ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko

je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, saj je tožena stranka dokazala obstoj ekonomskih razlogov

za prenehanje potrebe po opravljanju dela, ki ga je pod pogoji iz

pogodbe o zaposlitvi opravljal tožnik, s čimer je podan zakonit

razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee prvega

odstavka 88. člena ZDR.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem

kontinuitete zaposlitve tožeče stranke pri toženi stranki oz. njenih

pravnih prednikih, ki vpliva na določitev minimalnega odpovednega

roka za primer, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi

poslovnih razlogov (2. odstavek 92. člena ZDR). Pritrditi je treba

stališču prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka tožniku

pravilno določila le 45-dnevni odpovedni rok oz. presoji, da v

primeru, kadar je uveden stečaj nad pravno osebo, pri kateri je

zaposlen delavec, ni mogoče priznati kontinuitete delovnega razmerja

za čas zaposlitve pri podjetju, ki je zaradi stečaja prenehalo

obstajati, čeprav se je delavec neposredno po prenehanju delovnega

razmerja zaradi stečaja zaposlil pri drugem delodajalcu, v

obravnavanem primeru pri toženi stranki. Sodna praksa je že doslej,

torej že v obdobju pred uveljavitvijo ZDR/2002, priznavala

kontinuiteto delovnega razmerja le v primeru statusnih sprememb oz.

prevzema na delo v drugo organizacijo oz. k drugemu delodajalcu, ne

pa tudi v primerih, kadar je delavcu pri prvem delodajalcu prenehalo

delovno razmerje po samem zakonu zaradi uvedbe stečaja, nato pa se je

na novo zaposlil pri novem delodajalcu. Pravna presoja

prvostopenjskega sodišča v zvezi z navedenim vprašanjem je torej

pravilna, z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče svoje

stališče utemeljilo, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na

katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi

353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje.