Appeal dismissed; employee failed to prove prerequisites for interim order despite employer's alleged discrimination.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Skladno z 41. členom ZDR je delodajalec delavcu dolžan zagotavljati

delo po PZ, sredstva in material za opravljanje dela in dostop do

poslovnih prostorov. Delavčevo zdravstveno stanje ne more biti razlog

za kršitev te obveznosti. Ravnanje delodajalca, ki je delavki zaradi

pogoste odsotnosti zaradi bolniškega staleža odvzel delovne

pripomočke in ji tako onemogočil delo, bi lahko imelo značilnosti

diskriminatornega ravnanja po 6. členu ZDR (neenakopraven položaj

zaradi zdravstvenega stanja oz. invalidnosti). Z navedbami o kršitvi

po 41. členu ZDR je delavka izkazala verjetnost terjatve

(odškodninski zahtevek zaradi diskriminatornega ravnanja), ni pa

verjetno izkazala nobene od predpostavk po 2. odst. 272. člena ZIZ,

zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je

tožnica zahtevala, da ji tožena stranka nemudoma omogoči opravljanje

delovnih nalog, ki jih je opravljala pred začasno zadržanostjo z dela

in ji vrne v uporabo odvzete delovne pripomočke, utemeljeno zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

tožnice za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi ji bila

dolžna tožena stranka nemudoma omogočiti opravljanje delovnih nalog,

ki jih je opravljala pred začasno zadržanostjo z dela od dne

27.1.2005 do dne 1.4.2005 in ji vrniti v uporabo v predlogu za izdajo

začasne odredbe naštete delovne pripomočke.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje

tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi,

izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe

ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve

stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve

stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP zaradi bistveno pomanjkljive obrazložitve o

odločilnih dejstvih in protispisnosti obrazložitve z listinami.

Sodišče prve stopnje priloge A 4, ki jo je v spis vložila

tožnica, ne bi smelo upoštevati kot verodostojne listine.

Neutemeljeno je razlogovanje sodišča prve stopnje o tem, da

tožnica ni verjetno izkazala svojih navedb. Na podlagi 6. čl. ZDR

je dokazno breme v zvezi z zatrjevano kršitvijo prepovedi

diskriminacije na delodajalcu, ne pa na delavcu. Tožena stranka

je zoper tožnico uporabila psihično silo, poleg tega pa tudi

fizično silo (odstranitev delovnih pripomočkov).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče

prve stopnje ni storilo niti zatrjevane bistvene kršitve določb

postopka, niti ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je

njegova odločitev tudi materialnopravno pravilna.

Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožnica v tožbi

predlagala, da naj jo tožena stranka vrne na delo v skladu z

opisom del in nalog, za katere je sklenila pogodbo o zaposlitvi,

da naj sodišče ugotovi, da tožena stranka že od 1.4.2005

diskriminatorno ravna z njo, kar mora opustiti in da je zato

tožena stranka odškodninsko odgovorna, zato je dolžna za vsak

delovni dan diskriminacije plačati odškodnino. Poleg tega je brez

posebne dodatne obrazložitve predlagala tudi izdajo začasne

odredbe z vsebino, katero je sodišče z izpodbijanim sklepom

zavrnilo ob ugotovitvi, da tožnica zaenkrat še ni verjetno

izkazala obstoja svoje terjatve.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne

odredbe z utemeljitvijo, da tožnica ni verjetno izkazala niti

obstoja nedenarne terjatve, niti obstoja denarne terjatve, ki ju

vtožuje v okviru tega individualnega delovnega spora, poleg tega

pa ni verjetno izkazala nobenega od preostalih pogojev, ki morajo

biti podani, da lahko sodišče izda začasno odredbo (2. odst. 272.

čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ; Ur. l. RS,št. 51/98 in

nadalj.; 2. odst. 270. čl. ZIZ).

Pritožbeno sodišče le delno soglaša z zgornjim zaključkom sodišča

prve stopnje. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da

tožničina terjatev ni verjetno izkazana zato, ker tožnica po

vrnitvi iz bolniškega staleža ni več opravljala del in nalog

delovnega mesta referent zaradi njenih zdravstvenih težav. Po 1.

odst. 41. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št.

42/2002) mora delodajalec delavcu zagotavljati delo, za katerega

sta se dogovorila v pogodbi o zaposlitvi. Če ni drugače

dogovorjeno, mora delodajalec delavcu zagotoviti vsa potrebna

sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje

obveznosti, in mu omogočiti prost dostop do poslovnih prostorov.

Po drugi strani pa je obveznost delavca, da vestno opravlja delo

na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v

času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevajoč

organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (1. odst. 31. čl.

ZDR). V primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo pa

mora delavec opravljati tudi drugo delo od tistega, za katerega

je sklenil pogodbo o zaposlitvi (2.odst. 31. čl. ZDR). Delavčevo

zdravstveno stanje ne more biti razlog za to, da delodajalec ne

izpolnjuje svoje obveznosti zagotavljanja dela iz 41. čl. ZDR.

Takšno ravnanje delodajalca bi lahko imelo značilnosti

diskriminatornega ravnanja po 6. čl. ZDR, ki izrecno prepoveduje

delodajalcu, da bi delavca v času trajanja delovnega razmerja

postavljal v neenakopraven položaj med drugim tudi zaradi

zdravstvenega stanja oz. invalidnosti. Ob upoštevanju navedenega

je tožnica po stališču pritožbenega sodišča verjetno izkazala

obstoj svoje nedenarne terjatve, ki jo vtožuje v tem

individualnem delovnem sporu.

Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo, da tožnica ni

verjetno izkazala nobenega od preostalih pogojev, ki morajo biti

izpolnjeni za izdajo začasne odredbe. Iz spisovnih podatkov

izhaja, da je tožnica predlagala začasno odredbo v zvezi z delom

tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na njeno nedenarno terjatev,

ki jo v vtožuje v tem individualnem delovnem sporu. V primeru

predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje tovrstne

terjatve mora predlagatelj začasne odredbe poleg verjetne

izkazanosti terjatve verjetno izkazati tudi eno od predpostavk iz

2. odst. 272. čl. ZPP. Tožnica ni verjetno izkazala nobene od

predpostavk, navedenih v treh alineah 2. odst. 272. čl. ZPP, zato

je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njen predlog za

izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ob tem pritožbeno sodišče

dodaja, da je tožnica šele v pritožbi začela zatrjevati, da je

nadrejena delavka nad njo izvajala psihično silo, tožena stranka

pa je uporabila tudi fizično silo, saj je možno delovne

pripomočke odstraniti le z fizično silo. Teh navedb pritožbeno

sodišče glede na določbo 337. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP ni

upoštevalo.

Ker tožnica predloga za izdajo začasne odredbe ni vložila v zvezi

z zavarovanjem njene denarne terjatve, kar v bistvu izhaja tudi

iz njenih pritožbenih navedb, sodišču prve stopnje utemeljenosti

predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožničino denarno

terjatvijo niti ni bilo potrebno preizkusiti. Ob tem sicer

predlagana začasna odredba niti ni primerna za zavarovanje njene

denarne terjatve, saj se z njo ne bi dosegel namen zavarovanja

(271. čl. ZIZ), ki je v primeru vtoževane denarne terjatve

zagotovitev izvršitve pravnomočne sodbe, s katero se dolžniku

naloži, da svojo denarno obveznost izpolni upniku. K temu

pritožbeno sodišče še dodaja, da predlog za izdajo začasne

odredbe niti ne vsebuje vseh sestavin (sredstvo izvršbe), kot jih

za predlog za izvršbo določa 1. odst. 40. čl. ZIZ.

Neutemeljena je pritožba tožnice o bistveni kršitvi določb

postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Iz priloge A 4 (stran

2) dejansko izhaja, da je tožena stranka tožnici zaradi

zdravstvenih težav poizkusila poiskati novo delovno mesto.

Navedeno je razvidno tudi iz priloge A 6 (elektronska pošta

M. N. z dne 17.5.2005), iz katere je razbrati, da bi

morala tožena stranka tožnici, ki je invalid III. kategorije

invalidnosti in se uvršča med zaščitene kategorije zaposlenih,

ponuditi ustrezno delo oz. ji ponuditi v podpis novo pogodbo o

zaposlitvi za delo, ki ustreza stopnji njene izobrazbe z

upoštevanjem omejitev iz odločbe ZPIZ. Trditve tožnice o tem, da

vsebina dokazne listine A 4 ni verodostojna oz. resnična pa bo

sodišče prve stopnje preizkusilo na podlagi dokazov, ki jih bo

izvedlo tekom dokaznega postopka.

Ker niso bili podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti

razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti

(353. čl. ZPP v zvezi z 366. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo

tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep

sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).