Appeal dismissed; employer's loss of trust overrides employee's confession in termination of trust-based employment.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Pri odločitvi o nadaljevanju delovnega razmerja do izteka odpovednega

roka (1. odstavek 110. člena ZDR) na delovnem mestu voznika avtobusa

je sodišče na strani tožene stranke upoštevalo izgubo zaupanja, na

strani tožnika pa priznanje kršitve in kesanje, prijaznost,

nekaznovanost in dejstvo, da si je protipravno pridobil manjše

zneske. Ker je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, česar vse

zgoraj naštete okoliščine na tožnikovi strani niso uspele preprečiti,

ob izpolnjenih pogojih za izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka

111. člena ZDR, nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega

roka ni več mogoče.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, s

katerim je tožnik zahteval razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi z dne 25.7.2003 in ugotovitev, da mu je delovno razmerje

nezakonito prenehalo, zato se mu priznajo vse pravice iz delovnega

razmerja od 7.8.2003 dalje; zahteval pa je tudi vrnitev nazaj na

delo, vročitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto voznika

avtobusa, vpis delovne dobe v delovno knjižico ter plačilo plače, ki

bi jo prejel, če bi delal, po plačilu davkov in prispevkov v mesečnih

neto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti

posamezne mesečne plače v plačilo do plačila. Odločilo je, da vsaka

stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene

razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je

sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi v sodbi ne bilo

razlogov o odločilnem dejstvu, to je o okoliščinah in interesih

obeh strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni

več mogoče. Sodišče prve stopnje teh okoliščin in interesov ni

ugotavljalo, pa tudi tožena stranka jih ni. Sodišče prve stopnje

je ugotovilo, da pozitivna prognoza ni podana, čeprav hkrati

ugotavlja, da je tožnik obžaloval dejanje in ga odkrito priznal.

Tožnik se zaveda, da je tožena stranka izgubila zaupanje vanj,

vendar kaj več kot priznanja in obžalovanja od njega ni mogla

pričakovati. Ne gre pa spregledati tožnikovih osebnostnih

lastnosti in dejstva da je pri toženi stranki zaposlen 23 let s

skupno več kot 31 leti delovne dobe. Kot vzoren voznik je leta

1997 prejel priznanje, kot prijazen voznik pa je bil pohvaljen v

dnevniku Večer ter nikoli disciplinsko obravnavan. Sodišče prve

stopnje bi moralo njegovo dejanje oceniti kot dejanje majhnega

pomena, ker so škodljive posledice neznatne oz. jih ni, glede na

to, da se mu očita ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja. Tako

pa ga je obravnavalo strožje, kot po Kazenskem zakoniku. Predlaga

razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve

stopnje v novo sojenje oz. spremembo in ugoditev zahtevku s

povrnitvijo stroškov postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na

podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur.l. RS. št. 42/2002). Po tej določbi se delavcu

izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude

malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja. Tožnik dne 18.7.2003 ni popisal zadnjega

kontrolnega mesta v Mariboru, kot mu to narekuje organizacijski

predpis o "ubiranju voznine z Almex strojčkom", da je istega dne

zakonskemu paru izdal dve vozovnici z zaporednima številkama 587

in 556 - slednja je bila neveljavna, ker je bila že predhodno

prodana, obenem pa je imel tega dne v službeni denarnici za

1.440,00 SIT viška denarja. Vse to je bilo ugotovljeno na

naključnem kontrolnem pregledu in tožnik je vse, kar se mu je

očitalo, priznal. Zato je sodišče prve stopnje štelo za dokazano,

da je kršil delovne obveznosti.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje,

da je z opisanim ravnanjem tožnik kršil obveznosti iz delovnega

razmerja. Delavec mora po 31. členu ZDR vestno opravljati delo na

delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času

in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje

organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Po 32. členu ZDR

pa mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v

zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti. Bistvo

odločitve sodišča prve stopnje je v ugotovitvi, da tožnik svojega

dela ni opravljal vestno in v skladu z navodili delodajalca.

Ravnanje s strojčkom Almex, ki služi izdaji in obračunu vozovnic,

je določeno v posebnih navodilih, ki se jih tožnik nesporno ni

držal. Delo z listnimi vozovnicami in s strojčkom Almex pa je

urejeno s Pravilnikom o notranji kontroli varnosti cestnega

prometa in delu prometnega osebja. Oba dokumenta predstavljata

navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem delovnih

obveznosti. Ta navodila je tožnik kršil, kar med strankama niti

ni sporno, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je

podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2.

alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Odgovornosti za sporna

ravnanja ga ne razbremenjuje zatrjevanje, da se mu je mudilo in

da ni imel namena pridobivanja premoženjske koristi. Pritožbeno

sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je

tožnik ravnal vsaj hudo malomarno (v primeru dvakratne prodaje

iste vozovnice bi mu lahko očitali celo naklep). Soglaša z oceno,

da se je tožnik zavedal vseh objektivnih znakov storjenih kršitev

in prepovedanih posledic, pa je lahkomiselno mislil, da te ne

bodo nastale. Soglaša tudi z ugotovitvijo, da je s tožnikovim

ravnanjem izpolnjen pogoj za izredno odpoved iz 2. alineje 111.

člena ZDR.

V zvezi s pritožbenim očitkom o bistveni kršitvi določb postopka

po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče

ugotavlja, da ta bistvena kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje

je razloge o odločilnih dejstvih navedlo, konkretno razloge o

okoliščinah in interesih obeh pogodbenih strank, zaradi katerih

nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Te okoliščine in

interese je tožena stranka obrazložila tudi v odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da ima tožnik zaradi

narave svojega dela dnevno opravka z denarjem, zato od takega

delavca delodajalec upravičeno pričakuje moralno neoporečnost.

Vozniki avtobusa se morajo zavedati, da na pravilnem ubiranju

voznine temelji delovanje podjetja, njegov nadaljnji obstoj in

ugled, vsak odklon oz. nepravilnost pa poruši zaupanje v delavca.

Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi okoliščine na strani

tožnika, ki jih je sicer nekoliko pomešalo z olajševalnimi

okoliščinami in pogoji za pogojno odložitev disciplinskega ukrepa

po stari delovno pravni zakonodaji, vendar pa jih je vsebinsko

presodilo pravilno. Priznanje in kesanje nista okoliščini, ki bi

nadaljevanje delovnega razmerja utemeljevali. Prav tako tudi ne

dejstvo, da je bil tožnik pred leti pohvaljen kot prijazen voznik

in ker nikoli ni bil v disciplinskem postopku. Končno pa tudi

majhni zneski, ki so bili predmet posameznih kršitev, ne morejo

biti odločilni. Okoliščine obeh strank, ki jih je tehtalo sodišče

prve stopnje so naslednje: na strani tožene stranke izgubo

zaupanja, na strani tožnika pa priznanje in kesanje, prijaznost,

nekaznovanost in majhne zneske. Po oceni pritožbenega sodišča je

sodišče prve stopnje ob upoštevanju naštetih okoliščin in

interesov pravilno zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja

ni več mogoče. Ko namreč zaupanja ni več, je vseeno, na kakšen

način je do njega prišlo in če je do porušenja zaupanja prišlo,

je očitno, da priznanje in kesanje, dotedanja nekaznovanost in

prijaznost pri delu niso uspeli ohraniti zaupanja. Zaupanje v

delavca, ki ima dnevno opravka z denarjem je tista prevladujoča

okoliščina, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ni več

mogoče.

Pri tem sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da

instituta neznatne družbene nevarnosti oz. dejanja majhnega

pomena iz kazenskega prava v spornem primeru ni mogoče uporabiti,

ker se dejanje ne presoja po stopnji nevarnosti ali teži dejanja,

ali škodljivih posledicah itd. V pogodbenem razmerju, kakršno je

vzpostavljeno med delavcem in delodajalcem, obe stranki

utemeljeno pričakujeta izpolnjevanje medsebojnih obveznosti. V

tem je tudi bistvo delovnega razmerja. Institutov kazenskega

prava v nobenem primeru ni mogoče uporabiti v primeru kršitev

pogodbenih in drugih obveznosti. V kazenskem pravu gre za

preganjanje družbeno škodljivih dejanj in storilcev ter izrekanje

sankcij. V delovnem pravu pa gre za ugotavljanje izpolnjevanja

obveznosti in za pravico pogodbene stranke, da pogodbo odpove, če

druga obveznosti ne izpolnjuje oz. jih krši. To pravico je tožena

stranka izrabila po ugotovitvi, da je tožnik obveznosti iz

delovnega razmerja kršil.

Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, navedeni v pritožbi

in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti. Ker je pritožba neutemljena, jo je pritožbeno sodišče

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi

154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.