Appeal dismissed; employer cannot terminate for fault if employee reasonably believed sick leave was granted.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je bila tožnica utemeljeno prepričana, da ima v času

fizioterapije odobren 4 - urni bolniški stalež, saj jo je o odprtju

bolniškega staleža obvestil njen lečeči zdravnik, podana redna

odpoved iz krivdenga razloga ni zakonita. Tožena stranka bi morala

dokazati, da je tožnica pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega

razmerja kršila (vsaj) iz malomarnosti, da bi ji lahko zakonito redno

odpovedala PZ iz krivdnega razloga.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Kranju, je z

izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi

iz krivdnih razlogov z dne 19.4.2004 nezakonita (tč. 1 izreka sodbe);

ugotovilo je tudi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi

stranki ni prenehalo in še traja, zaradi česar jo je tožena stranka

dolžna pozvati nazaj na delovno mesto ročni operater, ji vpisati

delovno dobo za ves čas ter tudi sicer vzpostaviti stanje, kot da

redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ne bi bilo

(tč. 2 izreka sodbe); tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati

plačo za obdobje od dne 20.5.2004 in sicer v višini 92.986,00 SIT

neto mesečno in sicer vsakega 15. v mesecu, v primeru zamude z

izplačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do

plačila, od neto zneska je tožena stranka dolžna plačati prispevke in

davke v skladu z veljavno zakonodajo v 8 dneh (tč. 3 izreka sodbe);

tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v

višini 189.800,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

27.8.2004 do plačila, v 8 dneh (tč. 4 izreka sodbe). Obenem pa je

tudi sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške

postopka (2. odst. tč. 4 izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih

razlogov po določbi 338. čl. ZPP s predlogom, da pritožbeno

sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni,

da zavrne zahtevek tožeče stranke in ji naloži v plačilo vse

stroške postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka,

saj ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more

preizkusiti. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, pa tudi

materialno pravo v posledici tega. Graja tudi dokazno oceno

sodišča prve stopnje. Poudarja, da je bistvena izjava tožeče

stranke, da ji dr. Habjan ni odobril bolniškega staleža. Zaradi

tega je tudi jasno vedela, da ji bolniškega staleža ne more

odrediti njen osebni zdravnik dr. Habjan, pač pa le imenovana

zdravnica dr. Grbanovičeva. Tako tožeči stranki ni bil odobren

bolniški stalež, sama pa ni prihajala na delo. Po mnenju tožene

stranke in na podlagi izvedenega dokaznega postopka je nesporno

ugotovljeno, da je tožeča stranka zavestno odhajala predčasno z

dela, čeprav je vedela, da bolniškega staleža nima odobrenega,

kljub posledicam, na katere je bila izrecno opozorjena.

Zavarovanci so se namreč dolžni ravnati po pravilih obveznega

zdravstvenega zavarovanja in so opravičeni do odsotnosti z dela

le v primeru odobrenega bolniškega staleža.

Tožeča stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev

njene pritožbe. Pri tem pa poudarja, da tožeča stranka glede na

svoj položaj, torej upoštevaje dejstva, da nima nobene ustrezne

izobrazbe ter da je stara že preko 50 let ter težko zaposliva,

pod nobenim pogojem ne bi ogrozila svoje službe. Tožeča stranka

je, kot pravilno ugotavlja naslovno sodišče, šele 2.4.2004

izvedela, da ji bolniški stalež ne pripada. Poleg tega pa tožeča

stranka tudi dejansko ni bila sposobna delati 8 ur ter nato iti

na fizioterapijo. Vsakemu laiku je tudi povsem jasno, da

fizioterapija ne more imeti nikakršnega učinka, če mora oseba, ki

hodi na fizioterapijo, istočasno delati še 8 ur dela (posebej, če

gre za težko fizično delo). Tako je tožena stranka na vsak način

želela, da bi delala 8 ur dnevno in da bi se tako ogrozilo

zdravje tožeče stranke. Tako je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da ji ni mogoče očitati, da je ravnala malomarno s

tem, ko je zaupala pogovoru med zdravnikoma in je v obdobju od

23.3.2004 do 31.3.2004 delala samo 4 ure dnevno in ne polni

delovni čas. Povsem jasno je, da na njeni strani ni podan krivdni

razlog, ki se zahteva za redno odpoved zaradi kršenja pogodbene

obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (3. alinea

1. odst. 88. čl. ZDR).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve

stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati,

ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve

stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa

odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno

pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 -

2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnost. Pritožbeno

sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki tega

sodišča, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti

sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje

pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno

ter prepričljivo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in s

takimi dejanskimi, kot tudi pravnimi stališči tega sodišča,

soglaša. Tožena stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza

iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi zbudil

dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, in ki bi lahko

povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot je že

pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da je tožeča stranka zvedela, da ji ne pripada

bolniški stalež šele, ko ji je bila dne 2.4.2004 vročena odločba

Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota Kranj,

oddelek imenovanega zdravnika, št. 240000-2004-3678, z dne

31.3.2004 - (dokaz A6). S tem, ko je bila tožeča stranka

seznanjena, da lahko dela v popoldanski izmeni, da bo lahko

obiskovala fizioterapijo, po stališču sodišča prve stopnje ni

bilo storjeno dovolj, da bi se ji lahko očitalo namenoma

izostajanje z dela po štiri ure. Tožeča stranka je bila

seznanjena, da sta se zdravnika dogovorila, da bo imela v času

fizioterapije po 4 ure bolniški stalež in da se ji le-ta odpre

22.3.2004 in bo predvidoma zaključen 2.4.2004 (dokaz A7). Iz

njene izpovedi, zaslišane kot stranka, ne izhaja, da bi iskala

bolniški stalež zaradi tega, ker je delala v dopoldanski izmeni.

Tožeča stranka je prepričljivo izpovedala, da ni mogla delati po

8 ur in da je že od 16.3.2004 delala le do 11. ure. Bila je tudi

prepričana, da ji bo stalež odobren, zato ji ni mogoče očitati,

da je ravnala malomarno, ker je delala le 4 ure in ne 8 ur.

Takšno njeno ravnanje po stališču sodišča prve stopnje ne pomeni

takšno obliko krivde, zaradi katerega bi ji bilo mogoče redno

odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (3. odst.

88. čl. ZDR/02) in s takim stališčem tega sodišča soglaša

pritožbeno sodišče.

Tožnica pa svojega dela tudi ni zmogla opravljati 8 ur, kar

izhaja iz osebnega mnenja zdravnika dr. Gregorja Habjana. Vse to

pomeni, da ni mogoče očitati tožeči stranki krivdno ravnanje pri

kršenju pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega

razmerja, kot je to navedeno v 3. odst. 88. čl. ZDR/2002, na

podlagi katerega je delodajalec, torej tožena stranka redno

odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožeči stranki iz krivdnih

razlogov zaradi kršenja pogodbene obveznosti ali druge obveznosti

iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je ponovno preizkusilo dokazno oceno sodišča

prve stopnje, ki je bila sprejeta po 8. čl. ZPP, in ugotovilo, da

je objektivna, prepričljiva in v njo ni dvomilo. Poleg tega pa

tudi niso bili podani resni in utemeljeni razlogi za odpoved

pogodbe o zaposlitvi, pa tudi ne taki, ki bi onemogočali

nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, saj

je tožeča stranka delala po 4 ure, ni pa delala 8 ur, ker je bila

prepričana, da ji bo bolniški stalež priznan za 8 ur.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve

stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe

tožene stranke utemeljene, pa tudi ni bistvenega in odločilnega

pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe. Poleg tega pa

ugotavlja pritožbeno sodišče, da ni sodišče prve stopnje storilo

bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl.

ZPP, saj sodba nima take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne

more preizkusiti, poleg tega ima razloge o odločilnih dejstvih,

razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju, sicer so tudi

glede te kršitve pritožbene navedbe nekonkretizirane. Zaradi

navedenega je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in

zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da

tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, ker ni uspela

s pritožbo (1. odst. 154. čl. v zv. s 1. odst. 165. čl. ZPP),

poleg tega trpi sama svoje stroške postopka tudi zaradi določbe

2. odst. 22. člena ZDSS (Ur. l. RS, št. 19/94), ki je veljal v

spornem obdobju, kot to izhaja iz izreka te sodbe.